Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
3607 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Če gremo pri prebiranju Svetega pisma h grškemu izvirniku in pristopimo k ozadju hebrejskega jezika, bomo videli, da beseda blagor prihaja iz glagola blagrovati tistega, ki je srečen, ki je blažen, ki je svet. V Bibliji biti svet pomeni, da Bog nekoga ožarja, ga napolnjuje, da je že na tem svetu srečen, blažen in radosten ter da to srečo deli tudi drugim. Vendar se je ta pojem biti svet, ali biti blažen, razvil iz pojma izvoljenosti. Sveto božje ljudstvo ali izraelsko ljudstvo radi imenujemo tudi izvoljeno ljudstvo. Bog ga je res izvolil in mu dal obljubo, da bo prebival pri njem, da bo ljudstvo z njim srečno, saj mu bo njihov Bog naklanjal svatbe, ples, čudovito liturgijo, in sreča bo trajna, če bo ljudstvo živelo v pravičnosti. Toda kmalu opazimo, da to izvoljeno ljudstvo večkrat zdrkne s poti in ne zna biti srečno s svojim Bogom. Zato so preroki razvili čudovito primerjavo in so odnos med Jahvetom in njegovim ljudstvom primerjali odnosu med ženinom in nevesto. V tem pojmu izvoljenosti pa je še veliko več kakor zgolj zakon z eno ženo, tukaj gre najprej za zaroko, gre za navdušenje, za radost, ki jo ima Bog Jahve s svojim ljudstvom. Svoje ljudstvo tako močno ljubi, da je zanj pripravljen tudi trpeti in biti celo osramočen. V tem obzorju pojma Božjega ljudstva kot izvoljenke najdemo najlepše besedilo v Bibliji, ki je Salamonova Visoka pesem. V Visoki pesmi se ženin veseli neveste, svoje izvoljenke. Nobena lepota v naravi in nobena beseda ni za ženina dovolj čudovita in izjemna, da bi opisal svojo radost in veselje. Ko gleda nevesto, ko jo objema in ko je enostavno ob njej, je kratko malo blažen. In obratno, iz strani izvoljenke prav tako nastopi čudoviti odnos. Ona verjame njegovim besedam, njegova izvoljenka sprejema to ljubezen in mu je hvaležna. Prebuja se ob njegovem klicu, ga išče, po njem hrepeni in je žalostna, ker ga ni blizu. Vse bi naredila, da bi ga znova našla. V 5. stoletju pred Kristusom, ko so šli Judje v babilonsko izgnanstvo pa nastopijo veliki preroki, ki so šli še dlje. Svojemu ljudstvu so zatrjevali, da je njihov Bog z njimi, da je ostal čudoviti zvesti in ljubeči Bog, ki jim je pripravljen vse odpustiti. On je dobri Bog, ki ljubi vsako ljudstvo in spoštuje vsakega človeka, zato bodo tudi oni morali postati luč ali vzgled vsem narodom. Prav tako pa bodo morali tudi drugim narodom privoščiti srečo in blagor. Njihov Bog Jahve ni samo najbolj edinstven in najmogočnejši, je v resnici edini Bog, drugih bogov enostavno ni, zato ima njihov Bog rad vsakega človeka in zato mora tudi njegovo ljudstvo spoštovati tujce in biti do njih pravično. Daleč od tega, da bi čisti monoteizem vodil v nasilje, prav obratno, judovska vera v enega Boga zahteva, da se ljubezen razgrne nad vse narode in nad vsako osebo.
Sufizem ni abstraktna filozofija, temveč duhovna disciplina, ki islamsko izročilo združuje z mistično vednostjo. Sufizem je, kot pravi Al-Kalabadi, »znanost o modrosti«. V središču te »iniciacijske znanosti« pa je ravno nauk in praksa »futuwe«, »sufijskega etosa«, ki temelji na nenehnem duhovnem ozaveščanju in doslednem moralnem ravnanju. Pot »futue« je pot osebne transformacije in kultiviranja duhovnih vrlin, kot so sočutje, dobrosrčnost, potrpljenje, hvaležnost, odpovedovanje, požrtvovalnost in ljubezen. Arabska beseda »futuwa«, ki v vsakdanji govorici lahko pomeni tako »mladostnost« kot tudi »junaštvo«, se v kontekstu sufizma najpogosteje prevaja kot »duhovno viteštvo«. Kajti pri »futuwi« gre za uresničevanje plemenitega značaja, ki ga odlikujeta »junaška drža« in nesebično, moralno ravnanje, po vzoru prerokov, svetnikov in mistikov. Za mojstra Al-Qušajri je bistvo »duhovnega viteštva« v brezpogojnem priznavanju človekovega dostojanstva in v plemenitem ravnanju. Ko sufiji govorijo o »futuwi«, vselej poudarjajo povezavo med samopremagovanjem in altruističnim ravnanjem. V tej luči je Al-Kattani učil, da »sufijski etos« temelji v enaki meri na duhovni čistosti kot na moralnosti, kar pomeni, da »kdor te prekaša v čistosti, te prekaša v moralnosti«. Duhovna čistost in moralnost sta tako dve temeljni dimenziji sufijskega etosa, pri katerem gre vselej za etiko, ki je bistveno duhovna, in za duhovnost, ki je bistveno etična. Toda vrlina, ki jo »sufijski etos« izpostavlja morda bolj kot katerakoli drugo, je ravno »junaška velikodušnost«. Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnosti in solidarnost, temveč zavestno in resno skrb za drugega. Seveda stopnja takšnega altruizma sovpada s stopnjo samopremagovanja, kar ponovno nakazuje na temeljno soodvisnost »čistosti« in »moralnosti«. Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti še nek vidik: Celovito in aktivno sprejemanje drugega je za sufije povezano z vero in zaupanjem v Boga kot Stvarnika vsega bivajočega. Vse, kar obstaja in kar biva ima pravico do obstoja in bivanja, katerega ultimativni Vir je Božja Milost. Do vseh in vsega smo zato vsaj načeloma dolžni biti dobri. V tej luči je, kot pravi mistik Al-Džunejd, resnični sufi šele tisti, ki postane »kakor zemlja, po kateri stopajo tako pobožni kot hudodelci, in kakor oblak, ki meče svojo senco na vse, in kakor dež, ki napaja tako tiste, ki so mu ljubi, kot tiste, ki mu niso ljubi«. Četudi se nam »sufijski etos« morda zdi oddaljen ideal, pa ga je vendarle vredno imeti vseskozi pred očmi in se mu po lastnih močeh tudi nenehno približevati.
Ste se že kdaj znašli v odnosu z osebo, ki le kritizira in odreka odobravanje? Odvisnikom, ki zavrača zdravljenje? Neodgovorno osebo, ki ne naredi tega, kar bi morala narediti? Z zaposlenim, ki ne dosega zastavljenih meril? Z osebo, ki ne vlaga v odnos? S staršem, ki si želi, da bi bili drugačni? Z že odraslim otrokom, za katerega si želite, da bi končno dozorel in sprejemal boljše odločitve? Morda ste takšno osebo z nerganjem ali prepričevanjem poskušali pripraviti do spremembe. Toda ne glede na to, kaj od tega ste poskušali, zagotovo ni delovalo. In takrat ste spoznali, da druge osebe ne morete spremeniti. Da kljub svojim dobrim namenom ne morete pripraviti nekoga, da naredi nekaj, kar se ne odloči narediti ̶ bodisi ker ne zna ali ker si tega ne želi. Razlog? Ne moremo prevzeti posameznikove svobode izbire. Ko enkrat to razumemo, se nikoli več ne bomo vrnili k razmišljanju, da lahko koga spremenimo. Takrat stopimo v stik s tem, kako je Bog konstruiral vesolje. Ljudje nismo roboti. Imamo svobodo izbrati in izbirati kaj želimo, kaj bomo in česa ne bomo naredili. Ko to spoznamo, prenehamo delati to, kar ne deluje ̶ spreminjati ljudi v nekaj, kar ne želijo biti, ali jih prepričevati, da naredijo to, česar ne želijo narediti. Sveto pismo nikjer ne govori, da naj ne bi soočili ljudi z uničevalnimi ali bolečino povzročajočimi življenjskimi vzorci niti da se moramo sprijazniti s tem, da so žaljivi ali neodgovorni. Pravzaprav beremo prav nasprotno: da naj pomagamo tistim, ki živijo destruktivno življenje (Galačanom 6,1); tiste, ki so nas prizadeli, naj bi soočili z njihovim dejanjem in jim pomagali uvideti, kaj so naredili, pa čeprav je v to potrebno vključiti še tretjo osebo (Matej 18,15-16). Sveto pismo je zelo jasno glede tega, da ni nič narobe, če poskušamo vplivati drug na drugega za dobro: “Opominjaj modrega, da te bo ljubil. Poúči modrega in bo še modrejši, pojasni pravičnemu in bo pomnožil znanje.” (Pregovori 8,8b.9) Načelo, ki ga najdemo v tem besedilu torej ni, da naj bi bili pasivni ali se vdali v usodo, ko gre za naše odnose. Če ljubimo drug drugega, bomo poskušali narediti vse, da vplivamo drug na drugega za dobro. Ključno pri tem pa je, da spoštujemo svobodo drugih, da se sami odločajo. Če tega ne naredimo bomo pri ljudeh, ki jih poskušamo spremeniti, vzbudili nejevoljo ali izogibanje. Sami pa bomo postali jezni in zagrenjeni in ker se bo oseba upirala našim željam jo bomo začeli sramotiti ali pa ji vzbujati občutek krivde. To pa je najbolj zanesljiv način, da odnos uničimo. Kar moramo narediti in nikakor ni lahko, je biti pošten in jasen glede lastnih želja; moramo prevzeti odgovornost za njih, zavedajoč se, da imajo drugi svobodo narediti to, kar želijo. Lahko se potrudimo pojasniti stvari. Lahko celo prikličemo posledice za njihove izbire. Toda nikakor ne moremo nadzorovati tega ali se bodo odločili in kakšno odločitev bodo sprejeli. Lahko smo le najboljši, kar smo lahko, ponudimo najboljši nasvet, ki ga imamo in potem pustimo, da se sami odločijo. Povedano drugače: lahko se potrudimo vplivati na ljudi, toda ne moremo jih nadzorovati. Ali kot pravi ljudska modrost: konja lahko pripelješ do vode, toda ne moreš ga prisiliti, da pije. Nikoli več ne mislite, da lahko koga prisilite v karkoli ali ga spremenite. Prenehajte poskušati nadzorovati druge. Vaše življenje in vaši odnosi bodo zaradi tega zagotovo boljši.
Spominjam se pridige nekega patra kapucina. Pripovedoval je o nemškem duhovniku, ki je ob vzponu nacizma povzdignil s prižnice glas proti preganjanju Judov. Dobil je opozorilo, da »če želi sebi dobro, naj nikoli več ne stopi v bran preganjanim.« Pater pa je v sledeči nedelji med svojim nagovorom najprej omenil grožnje, ki jih je bil deležen, nadaljeval pa je nekako takole: »Na koncu koncev bomo vsi stopili pred Boga in se bomo ob njem, ki je naš Oče – Oče Nemcev, Judov, Slovanov … morali povprašati, kakšni smo bili do svojih bratov. Edini Šef, pred komer je upravičen moj in vaš strah, nas bo pričakal na pragu večnosti. Pa še nekaj: Veste v nebesih ni ločenih apartmajev. Tam bomo morali biti Judje in Nemci skupaj.« Po tem nagovoru so se grožnje do duhovnika še bolj stopnjevale. Razbili so okna župnišča in cerkve – hoteli pa so zlomiti njega. Pa ga niso mogli. Naslednjo nedeljo je namreč rekel: »Veste Judje bodo gotovo prišli v nebesa, če pa to komu ni všeč, bo pa lahko šel kam drugam!« Sledeče nedelje ta duhovnik ni dočakal. Neznanci so ga ustrelili. Ja, v nebesih ni ločenih apatrmajev za leve in desne, za črne in bele … Že travnik poln pisanih rož nam govori/pričuje, da Bog ljubi pestrost in očitno se bomo morali v njej sprejeti in vzljubiti tudi mi. Kardinal Jean Daniélōu (1905-1974), pomenljivo zapisal, da ima dovolj »fanatizmov na kateremkoli bregu. Biti razumen pomeni spoznati realnost in ne postavljati sistemov zoper sisteme. /…/ Tudi, če je moj nasprotnik tisti, ki pove kaj resničnega, je inteligentno, če priznam, da je to resnično. Danes smo v nevarnosti, da bi pozabljali, kako je resnična inteligentnost v tem, da priznavamo realnost in da ne delamo po refleksih strasti.« Papež Frančišek pravi: »Vabim vas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke, upor pred spreminjanjem drugih in tudi nas samih.« In je še rekel: »Želel bi podpreti dialog ter tako opogumiti k mirnemu sobivanju. Vem, da je to mogoče, kajti vsi smo bratje.« Vodilo Roberta Schumana, enega izmed pobudnikov Združene Evrope, je bilo: »Ne eden proti drugemu, pač pa drug z drugim!« Po tem, ko je bil Robert Shuman leta 1948 imenovan za francoskega zunanjega ministra, je 9. maja leta 1950 sklical tiskovno konferenco na kateri je naznanil, da naj bi takrat Francozom osovražena Nemčija in Francija naredili prvi korak k evropski skupnosti. Shuman je izrekel sledeče besede: »Svetovnega miru ni mogoče ohraniti brez novih stvaritev, ki se upirajo nevarnostim časa.« Robert Shuman je črpal navdih za ta svoj korak v evangelijskem vodilu: »Vsi smo bratje!« in metodi Tomaža Akvinskega: »Vsak del je potrebno uvrstiti v celoto!« – Kako navdihujoče aktualno tudi za naš slovenski prostor!
Nekega dne je mož, ki je hodil po deželi, prišel do reke. Ko jo je poskušal prečkati, ga je tok spodnesel in z grozo je zaznal, da ga nosi vodni tok. Ni znal plavati. Vse, kar je lahko naredil, je bilo da je začel klicati na pomoč. Na srečo je drugi popotnik slišal njegove klice in mu vrgel rešilni jopič. Zgrabil ga je in se ga oprijel z obema rokama, dokler ni prišel na drugi breg. Tu si je hitro opomogel od šoka. Potem je rešilni jopič dal na svoje mesto na bregu reke in nadaljeval potovanje. Skoraj vsi ljudje se obrnejo k Bogu v času nevarnosti. Nekateri se obrnejo k njemu samo v težkih trenutkih. Toda ko je težava mimo, začnejo živeti tako, kakor so živeli prej. Za te ljudi je Bog kot rešilni jopič – uporabijo ga, ko so v nevarnosti. Ko je ta mimo, ga odvržejo. Zato iščimo Boga v mirnih trenutkih, da bo z nami v težavnih. Neki ladijski kapitan je v pokoju kupil čoln in prevažal turiste po Sejšelskih otokih. Nekoč je vozil samo mlade ljudi. Ti so se posmehovali staremu kapitanu, ko so ga videli moliti preden je odplul, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Niso dolgo pluli, ko je nenadoma začela divjati nevihta, ki je začela močno premetavati čoln. Preplašeni potniki so prišli h kapitanu in ga prosili, da se bi jim pridružil v molitvi. Toda ta jim je odgovoril: »Jaz molim dokler je še morje mirno. Ko pa pobesni, se posvečam krmarjenju ladje.« Njegovo sporočilo je jasno: če ne iščemo Boga v mirnih trenutkih svojega življenja, se zna zgoditi, da ga ne bomo našli niti v težavnih.
Vsak dan je proti nam usmerjeno na tisoče bolj ali manj kričečih sporočil, ki si želijo naše pozornosti. Proti nam so usmerjena tako ali drugače motivirana sporočila. Bodisi nas želijo na nekaj opozoriti, na primer v radijskem sporedu boste lahko čez čas spet slišali prometna obvestila. Tudi vremenski napovedi večina skrbno prisluhne, da vemo, ali nam bo čez dan morda prišel prav dežnik. Naš vsakdan je sestavljen iz stikov z bližnjimi ali neznanimi ljudmi in vsak v naše življenje prinaša sporočila. Prisluhnemo jih bolj ali manj zbrano, a tudi kot družba smo bolj dojemljivi za takšne ali drugačne dražljaje. Ameriški domorodec in njegov prijatelj sta hodila po Manhattnu, v New Yorku. Bilo je sredi dneva in ulice so bile polne ljudi. Vozniki v avtomobilih so pritiskali na trobila, vozniki taksijev so se prerivali za prostor, slišati je bilo sirene in nasploh je bil zvok mesta skoraj oglušujoč. Nenadoma je ameriški domorodec zaklical: »Slišim črička!« Njegov prijatelj mu odvrne: »Kaj – pa saj nisi normalen! Ne moreš slišati črička v vsem tem hrupu!« »Ne, prepričan sem, da gre za črička.« »To je noro,« je bil mnenja prijatelj. Ameriški domorodec dobro prisluhne in prečka cesto, kjer je na drugi strani zapuščeno gradbišče, zaraščeno z grmovjem. Pogleda v grmovje in res odkrije majhnega črička. Njegov prijatelj kar ne more verjeti svojim očem. »To je neverjetno,« pravi »moraš imeti pa prav nadnaraven sluh!« »Ne«, mu odvrne domorodec, »moja ušesa so prav taka kot tvoja. Vse je odvisno od tega, čemu prisluhneš.« »Kar ne morem verjeti. Jaz ne bi mogel slišati črička v vsem tem hrupu.« »Pa je vseeno res. Vse je odvisno od tega, kaj ti je pomembno. Naj ti pokažem.« Domorodec je segel v žep, iz njega potegnil nekaj kovancev in jih spustil na pločnik. In nato sta ob vsem mestnem hrupu opazovala, kako se je vsaj dvajset ljudi obrnilo in pogledalo, ali ni denar morda njim padel denar iz žepa. »Vidiš sedaj,« pravi domorodec, »vse je odvisno od tega, kaj je zate zares pomembno.« In čemu prisluhneš ti?
»Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Tako je svoja dela signiral eden izmed največjih glasbenikov vseh časov. Johann Sebastian Bach svoj talent, svoje znanje, svoj občutek za kompozicijo in harmonijo ni pripisoval lastnemu študiju, znanju in sposobnosti, temveč ga je razumel kot od Boga podarjeni dar. Pod vsako mojstrovino notnega zapisa oziroma glasbene kompozicije se je zaradi tega podpisal z prej omenjenimi besedami: Samo Bogu slava! Letos obhajamo 500 let reformacije, gibanja, ki je zahtevalo prenovo osebnega odnosa do Boga in do sočloveka. Reformacija ni postavljala mejnike samo na literarnem področju ampak tudi na glasbenem. Slovenci smo v tem obdobju dobili prvo slovensko pesmarico, ki je vsebovala cerkvene napeve v materinščini. Slovenska filharmonija je v počastitev pol stoletnega obhajanja prenove Cerkve v Nemčiji in Sloveniji, v svoj današnji, 6. vokalni abonma, uvrstila dela dveh svetovno znanih evangeličanskih skladateljev Johanna Sebastiana Bacha in Johannesa Brahmsa. Martin Luther je nekoč zapisal: »Glasba je čisto darilo in dar Boga, ki prežene hudiča, ki razveseli ljudi saj ob njej (glasbi) pozabimo na vse tegobe življenja.« Tudi ljubezen Boga je kot čudovita glasbena kompozicija, ki razveseli ljudi ali kot oživljajoče spomladansko sonce. Iz zimskega mraza in teme naše duše ter našega srca nas pripelje ven na svetlobo in toploto oživljajočega spomladanskega dne. Kdor se postavi pod to Božje sonce in dopusti da ga le to ogreje, postane deležen ljubezni hkrati pa na podlagi evangelija in moči Svetega Duha postane sposoben živeti po Očetovi volji. Naj tudi naše življenje zacveti in zazveni v bogatih barvah ter zvokih duhovne prenove na podlagi evangelija in Božjega Duha. Tako se bomo tudi mi pod naše življenje lahko podpisali z besedami Johanna Sebastiana Bacha: »Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Želim vam mirno, duhovno poglobljeno in ljubezni polno nedeljo.
V judovskem hasidskem izročilu najdemo to molitev: “Gospod, spominjaš se vsega pozabljenega vse od večnosti do danes”. V tej kratki molitvi se skriva velika modrost. Bog se namreč spominja vsega, kar je človek pozabil. Če kdo dela dobro in tega ne ohrani v svojih mislih, ampak na to pozabi, se bo dobrega, ki ga je storil, spomnil Bog. Če pa kdo v svojem vzvišenem srcu reče: “Lepo sem molil, temu ali onemu sem storil dobro”, je to pred Božjimi očmi izgubljeno. Tudi v Svetem pismu je izraženo nekaj podobnega: “Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica” – Ne misli na to, kar daruješ ali dobrega storiš, ampak to pozabi, in “tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil” (Mt 6,6). Enako velja tudi za naša slaba in grešnja dejanja: “Bog se spominja vsega, kar kdo pozabi”. Če torej kdo greši ali stori kaj slabega, in se greha spominja ter ga z vso močjo obžaluje, ga je Bog pozabil. Zato tudi psalmist pravi: “Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano” (Ps 51,5); in Bog odgovarja: “Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal” (Heb 8,12). Po drugi strani pa se Bog spominja greha, na katerega lahkomiselno pozabim. Če bi torej rad, da dobro, ki sem ga storil, ostane v večnem Božjem spominu, moram nanj pozabiti, če pa bi rad, da Bog moje grehe pozabi, se jih moram spominjati.
Spoštovani, kot teolog rad berem Nietzscheja, velikega gospoda ateizma, katerega junak Zaratustra pravi: »Stran s takim bogom! Rajši nobenega boga, rajši biti norec, rajši biti sam bog!« A ugotavljam, da je na vprašanje glede norcev že pred njim odgovoril Jean Vianney, ko je zapisal: »Norci smo. Bog nas kliče k sebi, mi pa bežimo od njega. Hoče nas osrečiti, nam pa ni mar njegove sreče. Zapoveduje nam ljubiti, mi pa dajemo srce hudiču.« Priznam, da ko že slišim trušč grobarjev, ki mislijo, da so pokopali idejo boga in razglašajo zmago ateizma, mi sodobni filozof William Lane Craig stvar razloži, ko pravi, da so bili moji prijatelji ateisti nekoč v zelo udobnem položaju, ko so zagovarjali, da je vesolje, ne pa Bog, večno in nepovzročeno. Problem je, ker zaradi sodobnih dokazov, da se je vesolje začelo z velikim pokom, ne morejo več ostati na tej poziciji. Zato ne morejo legitimno ugovarjati, ko izrečem isto trditev o Bogu – da je večen in nepovzročen. Tako sodobna znanost sama ruši utopične gradove ateizma v prah, čeprav so prognoze drugačne. Tako ostaja vprašanje o trpljenju najaktualnejše orožje proti Bogu, ne pa vprašanje o obstoju Boga. Bog je namreč tako stvaren, da je smešno misliti, da ga ni. Če ga ne bi bilo, bi bili smrtni, kar pomeni, da bi bilo naše življenje sámo po sebi nesmiselno in se ne bi razlikovalo od življenja psa. Kako potemtakem rešiti problem trpljenja? Saj se večina sprašuje: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Krščanski Bog je edini Bog, ki trpi. Za druge bogove je to sramotno in postavlja pod vprašaj njihovo božanskost. Japonski teolog Kitamori je po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo izjavil, da je trpljenje Božje bitje. Preden prizadene človeka, prizadene Božje srce. Trpljenje je res lastno človeški naravi, a je Bog postal človek in izbral za naše odrešenje najtežje sredstvo, trpljenje. Cerkveni očetje so rekli: »Eden od Svete Trojice je trpel.« Božje trpljenje mi pokaže, da Bog ni absolutna moč, ampak predvsem absolutna ljubezen, ker brez trpljenja ni ljubezni. Tako do Boga, ki trpi na križu, ne čutim protesta in revolta, ampak simpatijo. Ljudje imamo radovednega duha, a slabe oči. Želimo videti več kot lahko dojamemo. Francoski filozof Diderot je zaključil: »Priznajte raje svoje neznanje.« Zakaj? Zato, ker ima Bog svoje skrivnosti. Ne znati odgovoriti na vprašanje, zakaj trpljenje, ni poraz, ampak dosežek, saj me duhovno izpopolni. Nauči me, da manj trpim, če pravilno trpim.
Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost. Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.« Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje. Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo … Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih proglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se vneto ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se obenem bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Če razumemo post kot trening duha, smo na konju. Daje nam možnost, da se izurimo v odločanju. Zanimivo, da se post v ožjem pomenu nanaša na hrano. Vernikom je celo predpisan. V naš čas se je ohranil na petek v tednu; to je že kar skrajni minimum v primerjavi s starimi časi. Dvakrat v letu celo kot tako imenovani strogi post. Smešno, kaj pa naj pridobim zase v dveh borih dnevih, ki naj bi jih preživel kar najbolj lačen? V resnici sploh ne gre za tovrstno preživetje. Pri postu gre za trening duha. Ali zmorem ali ne zmorem, pravzaprav: ali hočem ali ne. Ali hočem biti kos v najrazličnejših položajih; tudi takrat, ko je stanje videti brezupno. Post je pač vaja v odrekanju. Temu pa naš čas ni naklonjen. Na tisoč in en način nas vodi v udobnost. Samo kaka malenkost naj nam bo odvzeta, pa je že ogenj v strehi. Celo naš razvpiti »prag revščine« kdaj razkrije, da v posameznih primerih ne gre za pomanjkanje osnovnih dobrin, ampak za nov športni komplet. Ali pa za možnost preživeti nekaj dni ob morju ali zgolj doma. Kot da ne drži več stara izkušnja: ljubo doma, kdor ga ima! Odrekanja se je treba učiti od malega. Temu se reče tudi: deliti. Temu se reče: pomisliti na drugega. Temu se reče: saj zmorem sam, ne bom obremenjeval njega. To pomeni ne biti razvajen. Obrnjena smer pripelje celo k advokatu, da pred učiteljem ta zastopa razvajenega šolarja. Res je, da se še znamo izkazati v solidarnosti, in to toliko bolj očitno, ko gre za elementarne nesreče. Razvija se tako imenovano prostovoljstvo, kar vzbuja dodatno upanje in občutje varnosti. Toda vsakodnevno življenje se odvija v vsakodnevnostih. Mikroskop se razlikuje od teleskopa. Na drobnih rečeh se moramo uriti za velike podvige. In post, ta trening, ni drugega kot samovzgoja. Hrana je pač nekaj takega, kar nam diši. Mika nas tudi vsakovrstno udobje in vsakovrstni užitki. Post je zavora, človek je pa avtomobil. Od mene je odvisno, ali naj upoštevam omejitve ali ne. Na cesti se izmikam – no, ali pa prilagajam – radarju. Osebno življenje je v prispodobi tudi cesta. Bolj kot odrekanju določeni hrani velja danes post kot urjenje volje do vsega, kar me dela bolj humanega. Postni čas je zgolj opomnik, naj ne pozabimo, da smo kot posamezniki del človeštva. »Noben človek ni otok, povsem sam zase,« pravi John Donne. A tudi kot neimenovani posameznik, če se je izuril v samovzgoji, dodaja človeštvu zrno plemenitosti.
V preteklem tednu smo s pepeplnično sredo katoličani vstopili v štiridesetdnevni postni čas. S spokornim obredom pepelenja smo pričeli pripravo na naš največji praznik – veliko noč. Seveda si želimo doživeti praznike z vso globino in veseljem, pa najsibo božične ali velikonočne, vendar žal prepogosto umanjka sama priprava na praznike. Kajti, če ni prave priprave, znajo biti prazniki precej prazni. Prav zato vsebuje postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda, h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se lahko zgodi, da razumemo pripravo predvsem ali celo izključno v odpovedi hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, saj je bo poletje mahoma pred nami. Sicer ni nič slabega, če človek v postu izgubi kak odvečni kilogram, a bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani, ali čemurkoli drugemu, je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar mi predvsem ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa ali je vendarle pomebnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija40 dni brez alkohola. Odpoved alkoholu, najsibo zato, ker tudi sam rad posegam po alkholu, morda tudi prevečkrat v samislu sprostitve ali tolažba, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol predstavlja resno težavo. Tisto, kar nas danes še posebej trga od drugih so sodobna telekomnikacijska sredstva. Ironočno: vsa digitalna tehnologija, ki spleta vsa mogoča socialna omrežja, nas lahko tako močno okupira, da dejansko moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takšnemu ali drugačnemu ekranu; sporočilu, ki ga moram nujno ta trenutek pogledati in prebrati; novici, ki vsekakor ne sme mimo mene … In še bi lahko naštevali. Toda, če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in slednjič tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga od nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel umakniti od digitalnega sveta, oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar pa mi ostane časa, ga namenim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče k poglobitvi in biti vsaj nekaj malega v tišini, pomeni, da si dam priložnost z poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k tem, da preverim svoj odnos z Bogom in ga slednjič skušam poglobiti in utrditi. V duhu evangelija današnje nedelje pomeni, da preverim, če je moja hiša, moje življenje še vedno utemeljeno na skali – Bogu, ali sem se v tem času znašel na peščenem terenu. Preverimo svoj temelj, da bo tudi praznovanje imelo svojo pristno globino.
Dobro jutro spoštovane poslušalke, poslušalci. Se vam ne zdi, da smo se na te pozdrave že privadili? In ne samo pozdravov, iz dneva v dan, iz leta v leto nam je vedno več stvari samo po sebi umevnih. Verjetno ste že kdaj videli sliko, kjer nam ob prvem pogledu ni bilo jasno, kaj naj bi predstavljala: le nekakšne črne pike in bel prazen prostor med njimi. Potem nam kdo reče, da je to slika npr. malo prikritega jezdeca na konju. Če prej nismo nič prepoznali, sedaj ne gre drugače, kot da vsakič vidimo jezdeca. V našem spominu smo ustvarili vzorec, ki povezuje črne madeže na beli podlagi v podobi jezdeca. Prav tako smo si pridobili vzorce in jih prisvojili: da je treba zjutraj pozdraviti ljudi, si umiti zobe, se urediti in podobno. Še k sreči! Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se morali vsako jutro zavestno odločati, kaj bomo storili in kako. Te dobre stare navade nam olajšajo življenje. A kaj ko niso samo dobri vzorci. Mar se nam kdaj ne zdi, da me sosed ne pozdravi iskreno in prijazno? Na radiju ni nič novega, v državi pa samo kradejo in goljufajo. Naučili smo se, da življenje ni nič vredno, da nas nihče niti ne povoha in podobno. Sami vemo, kako je živeti, če vsako jutro že vstanemo narobe. Bolj kot bomo to verjeli, bolj se nam bo to dogajalo. Nič ne bo pomagala sosedova dobra volje, prijazen pozdrav ali celo povabilo na kavo, če sem prepričan, da ta moj sosed nikoli ni prijazen, če pa že je, ni iskren. Ne rečem, da ni neiskrenih ljudi, krivice in kopico slabega na svetu. Vprašamo se lahko, če smo na svetu zato, da iščemo težave in napake, ali pa da dobro in prijetno živimo. Morda je kdo celo zadovoljen s svojimi mračnimi pogledi na ljudi in življenje, pošteno se je ob tem vprašati, če s svojim pogledom ne kvari pogleda drugim. Ko mi je nekdo pokazal, kako lahko povežem tiste črne lise na beli podlagi, bom težko videl kaj drugega kot jezdeca. Koliko težje je ljudem, ko smo jim z vso zavzetostjo očrnili to ali ono. Z vzorcem nezadovoljstva in črnogledosti smo okužili še druge. Smo v postnem času, ko naj bi premislili, kaj je dobro v našem življenju. Ne bi bilo smiselno, da se odpovemo širjenju kakšnega črnogledega vzorca in jih raje okužimo s kakšnim lepim pogledom, ki jim bo polepšal dan? Vsi poznamo tisto, da naj se postimo na skrivnem, v javnosti pa bi moral biti naš obraz obličje odrešenja. Verjemite, gotovo vas bo po takem postu, kjer bomo iskali vzorce veselja, vedno čakal dober dan.
Islam je morda bolj kot katerakoli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oz. »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa nosi naslov »Pero« in se prične s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznavni znak islamske umetnosti. Kaligrafija je islamsko religijo spremljala od njenega nastanka dalje. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, nato pa je začela krasiti tudi religijske objekte, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Kasneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem stilom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od ostalih vrst umetnosti razlikuje ravno v tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, preko njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija predstavlja tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najbolj tesno prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Nek hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, lepota sovpada z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume zgolj tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti«!
Ena izmed krajših besedic v slovarju slovenskega knjižnega jezika po številu črk je beseda laž. Tudi tujejezični ustrezniki niso nič bogatejši po dolžini besede, z izjemo francoskega jezika. Moja prva laž, tako kot verjetno tudi vaša, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, sega v odraščajoča leta. Za te laži bi danes, ko gledam na življenje zrelejše in modrejše, težko rekla, da so bile težke, kosmate ali debele laži. Navadno je šlo za majhno, drobceno laž, ki smo se je otroci po največkrat posluževali v šolskih klopeh ter se, če nas profesorji na laži niso ujeli, izognili kakšni neopravičeni uri ali slabi oceni, ker se zaradi izgubljenega ali pozabljenega učbenika, snovi nismo mogli naučiti. A laž je laž, utegnete poreči, v vsej svoji izrazni môči: debela, kosmata ali košata, grda ali gôla. In predvsem: laž ima kratke nóge. Laž je svoje mesto našla tudi v desetih Božjih zapovedih – pravilih, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Judje in kristjani verujemo, da se je Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj v obliki gorečega grma, in mu dal v hrambo dve kamniti plošči z vklesanimi zapovedmi. Kar sedem izmed desetih Božjih zapovedi govori o odnosu človeka do drugih ljudi. Med njimi tudi: Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Z drugimi besedami: Ne laži! Čeprav so bile moje otroško-mladostne laží resda nedolžne, pa sta mi tako stara mama kot mama kaj kmalu dali vedeti, da se poti življenja ne zarisuje z lažmi. Naša mama – polna bogatih misli –, zna biti, kar se laži tiče, nekoliko popustljivejša in reče, da se človek kdaj pa kdaj lahko zlaže, če s tem nikomur ne škoduje. Drobnim lažem se verjetno težko izognemo, kaj? Največkrat jih izrečemo na hitro, ko iščemo pameten izgovor, zakaj smo zamudili v službo ali če česa nismo naredili. Takih drobnih laži, recimo jim izgovori, bi lahko nabrali za celo knjigo. Ne, teh laži se ne bojim. Bojim se igralcev, ki hodijo naokrog v vlogi lažnih prerokov v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Bojim se lažnih nasmehov in vseh odtenkov hinavščine, ki jih s seboj prinaša laž. V mojem boju resnice z lažjo je bil marsikdaj ves trud zaman. Mogoče sem skozi desetletja postala pogumnejša in si danes upam resnico komu zabrusiti v obraz. Po póti svojega življenja tako lahko še vedno hodim pokončno, nezlagano, predvsem pa si upam slehernemu človeku pogledati v oči. Ko boste danes stopali po vaši poti življenja, naj bo vaš nasmeh resničen in iskren. Pa še nekaj: Slovensko besedo laž preberite kdaj iz desne proti levi. In naj vam bo čim manjkrat žal za vaše laži.
Bratje in sestre! Na papirnati vrečki, v kateri prinesemo zdravila iz lekarne, beremo latinski napis, ki zagotavlja zdravo življenje in se glasi: 'Mens hilaris, requies, moderata diaeta!' Kar lahko prevedemo približno tako: 'Veselo srce, umerjenost, zmerna prehrana!' Najprej veselo srce: Prvi pogoj za zdravo življenje je veselo srce, sproščeno in vedro duhovno življenje. Tudi sodobna medicina potrjuje tesno povezavo med zdravim telesom in duhom, ki so jo že stari Rimljani izrazili v pregovoru: Mens sana in corpore sano, zdrav duh v zdravem telesu! Danes bi v marsikaterem pogledu pregovor lahko celo obrnili in rekli: Corpus sanum in mente sana, zdravo telo v zdravem duhu! Imamo namreč svetopisemski pregovor, ki pravi: Če telo opeša, ga človekov duh dvigne, če duh opeša, kdo ga bo dvignil? (Prg 18,14). Zato je popolnoma na mestu naše stalno prizadevanje za duhovno veselje in notranjo sproščenost, kakor pravi modri Salomon: 'Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa! (Prd 11,10). Na drugem mestu je umerjenost: Ritem današnjega življenja je vedno hitrejši, število razpoložljivih podatkov bliskovito narašča, znanstveni in tehnološki dosežki prehitevajo drug drugega in spodkopavajo človeku tla pod nogami. Kje je dandanes mir, ki veje iz nekdanjih starih časov, kje je spokojnost, ki jo še začutimo med ljudstvi, ki jih naša civilizacija še ni posrkala vase? Koliko pospeška lahko človeška narava še prenese? Kakor je res, da nas hitrost pogosto rešuje, je zagotovo tudi res, da nas hitrost pogosto ubija! Zato je stalno še kako na mestu pravilo preroka Izaija, ki pravi: 'Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni. V mirovanju in zaupanju je vaša moč' (Iz 30,15). In prerok Jeremija: 'Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod: misli miru in ne bridkosti, da vam dam upanja polno prihodnost' (Jer 29,11). In na tretjem je zmerna prehrana: Kljub velikim razlikam in številnim lačnim revežem med nami, smo v celoti vendar družba preobilja in grozljivo presenetljiv je podatek, koliko kruha vsak dan vržemo v smeti! Tudi zdravniška stroka opozarja in priporoča več posta v prehrani. Izvoljeno ljudstvo razglaša preprosto pravilo: Prvo tretjino lačnega želodca napolni z jedjo, drugo tretjino napolni s pijačo, tretjo tretjino pusti prazno! Modrec Agur piše v knjigi Pregovorov: 'Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: Hinavstvo in lažnive besede oddalji od mene. Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva. Daj mi uživati primerno hrano: Da te presit ne zatajim in ne rečem: Kdo je Gospod' Ali da obubožan ne kradem in se ne spozabim nad Božjim imenom (Prg 30,7-9). In dodajmo še besedo modrega Siraha: 'Sin moj, v svojem življenju skušaj sam sebe in glej, kaj ti škoduje, ter si tega ne dajaj!' (Sir 37,27). Vsem želim uspešen post, mirno življenje, v srcu pa polno veselja!
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so. Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, veliko časa, da lahko naredim korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, kar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.
Najbrž ste že slišali za besedo ali pojem zen ali pa zen meditacija. Zenu se pripisuje umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red tudi askezo in neobčutljivost. Zen je na zahodu predstavljan tudi skozi mnoge zgodbe, polne nasprotij ter navideznih nesmislov. Zaradi svoje drugačnosti pristopa k obravnavi življenjskih vprašanj je zen za zahodnjake še vedno privlačen. In kaj je nekakšna rdeča nit zena? Seveda je to ukvarjanje s človekovim umom in egom. Gledano metodološko pa v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. So le priporočila in napotki, ki ga spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa le posnemal. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči. Izročilo zenovske prakse temelji na običajnosti vsakdanjega življenja. Pravi, da se v vsakdanjem življenju, v sprotnem tukaj in zdaj, kjerkoli že človek je, skriva dokončno mistično izkustvo enkratnosti trenutka in s tem enkratnosti življenja. Za to pa je potrebno najprej spoznati sebe, objektivno zreti v svoja čustvovanja, miselne vzorce oziroma priti v stik s svojim najglobljim bistvom. Ne le na umskem nivoju, ampak povsem praktično in izkustveno. To pa je, četudi vsakomur takoj dosegljivo, hkrati tudi najtežje. Obenem pa je to tudi največji izziv, kar jih je mogoče postaviti pred človeka! Pot zena je tudi pot opuščanja. Kajti prav krčevito oklepanje najrazličnejših mnenj, konceptov in prepričanj povzroča veliko človekovih težav, zablod, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma. Da bi prakticirali zen meditacijo (zazen), se ni potrebno odpovedati svoji veroizpovedi ali ideološki opredelitvi. Nasprotno, prakticirati zenovsko meditacijo oziroma zenovski pristop, pomeni postajati pristnejši vernik oziroma postajati boljši človek. Naj za konec preberem zgodbo o tem, kaj je zen: Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril. Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal: “Ali čutite vonj cvetočega drevja?’’ “Seveda čutim,’’ je vzhičeno odvrnil prišlek. “No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,’’ je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
Neveljaven email naslov