Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Depresija, ki sodi med najpogostejše duševne motnje in po ocenah zdravnikov prizadane kar šestino ljudi, je nedvomno močno zaznamovala naš čas, saj se dandanes povsod govori o njej. Sámo občutenje globoke žalosti in brezupa pa je nedvomno spremljalo človeka vse od začetka, le izpostavljeno ni bilo v tolikšni meri kot danes – o potrtosti in njenem zdravljenju je tako na primer spregovoril Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. Tej témi je namenil célo knjigo, ki je nastajala prav v času, ko se je slavni politik znašel na najnižji točki svojega življenja in je razjedajočo žalost in obup izkusil na lastni koži: leto poprej mu je namreč umrla hčerka, zaradi spremenjenih političnih razmer pa je bil prisiljen k umiku iz politike, kar je praktično pomenilo konec njegove kariere. V tretji knjigi Pogovorov v Tuskulu tako Cicero izpostavi občutje potrtosti, ki velja za najhujše, saj je »še sveže mnenje o nekem prisotnem zlu«, ki nas trpinči od znotraj in razžira našo dušo, tako da ta »upade in se zakrči.« Sprašuje se, ali lahko takšno občutenje, doleti tudi modrega človeka, ki naj bi zaradi svojega uvida v življenjske resnice in kreposti živel mirno in stanovitno, prost vseh nadlog in vznemirjenj. Duševna vznemirjenja, med katere spada tudi občutje potrtosti, namreč Cicero v skladu s stoiško mislijo opredeli kot nenaravna stanja, odklone oziroma bolezni, ki so nasprotne razumu in ga ne ubogajo, medtem ko enači duševno zdravje s stanjem umirjenosti oziroma modrostjo sámo. Če torej dopustimo, da nas čustva prevladajo, se pravzaprav odpovemo razumu in obvladovanju samega sebe, tega pa modrec ne bo nikdar dopustil. Kreposti, kot so pogum, srčnost, zmernost, preudarnost in pravičnost, tako pomagajo modrecu, da ne zapade v potrtost. Pogumen človek se namreč ne bo plašil, ne bo se ustrašil bližajočega se zla in potemtakem ne bo dopustil, da bi ga navdala žalost. Je torej srčen, »kdor pa je srčen, je nepremagljiv; /…/ na človeške zadeve gleda s prezirom in meni, da se nahajajo pod njim,« zato nanj ne morejo vplivati. Prav tako v potrtost ne more zapadi nekdo, ki je zmeren, preudaren in pravičen, saj vrlost »obvladuje in pomirja razdraženo dušo, kadar ta sega po nečem, in v vsaki zadevi ohranja umerjeno stanovitnost.« Duša modreca, ki je brez slabosti, bo torej s pomočjo kreposti vselej pomirjena, nahajala se bo v svojem naravnem stanju miru in spokojnosti in je nikdar ne bo napolnila potrtost, ki »ne more nikakor soobstajati in prebivati skupaj z modrostjo.«
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo.
»Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka.
Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami.
Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh.
Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev.
Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same.
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe.
Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Neveljaven email naslov