Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega.
Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus.
»Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10)
»Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci,
naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim.
Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega.
Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus.
»Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10)
»Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci,
naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim.
Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.
Mark Avrelij, rimski cesar iz 2. stoletja, je bil velik privrženec stoicizma. V svojih meditacijah, naslovljenih Samemu sebi, je premišljeval zlasti o vlogi človeka v svetu in drži, ki vodi do sreče. Te premisleke je zapisal za svoj lasten moralni napredek in obnavljanje temeljnih načel stoicizma, ki jih je želel vselej udejanjati v življenju. Glavno vodilo, okrog katerega so zbrana premišljevanja, je v prepričanju, da imamo sami nadzor nad lastnim razumom in mišljenjem – ko bomo to spoznali, bomo po Avreliju našli tudi moč za dobro življenje. Sreča je tako povsem v naših rokah in je odvisna od naših misli. »Otresi se utvare, da se ti je zgodila krivica, pa ne boš več tožil, da si užaljen,« pravi Avrelij. Najpomembneje je, da se zavedamo, da ne moremo vplivati na dogodke okoli nas, pač pa lahko uravnavamo naše odzive: vsako húdo ima svoj izvor v nas samih, v naši domišljiji, ki si dela sodbe o svetu. »Zato glej, da jih ne bo delala, pa bo vse prav,« je Avrelijev sklep. Dejstvo, da so tudi nesreče neizogibni del življenja, moramo sicer sprejeti, a za našo duhovni mir je veliko bolje, če nanje gledamo kot na priložnosti za osebno rast, saj naj prav taki dogodki prisilijo, da se stalno prevprašujemo o svojih predstavah o svetu in hkrati krepimo svojo potrpežljivost, radodarnost in pogum. Od nas samih je torej odvisno, kako se bomo odzvali na dejanja drugih ljudi. Avrelij to prikaže v naslednji miselni vaji: »Zjutraj si reci: danes se bom srečal z malenkostnim, nehvaležnim, ošabnim, spletkarskim, obrekljivim, nepriljudnim človekom. Vse te napake so se nabrale v ljudeh, ki ne ločijo dobrega od hudega. Toda meni /…/ ne more nihče od njih škodovati, zakaj nobeden od njih me ne bo zapletel v sramotno dejanje.« Če bomo trdni v duhu in bomo sledili svojemu razumu, nas nihče ne bo mogel zvabiti na kriva pota. To spoznanje nam bo vlilo notranjega miru in nam dalo moči, da bomo lažje premagovali vsakodnevne tegobe. »Ne vznemirjaj samega sebe!« naroča Avrelij, saj tisti, ki dela škodo, škoduje le sebi. Moder človek pa se bo zavedal, da le on sam odloča, kako se bo odzval na takšno dejanje.
Pred kratkim me je oče vprašal za svojega najmlajšega otroka, kako naj ga vzgaja, da bo premagal hudo trmo, ki se je pojavila pred kratkim. Kljub izkušnjam s starejšimi otroki, je pri najmlajšem brez pravega odgovora, zatrjuje. Sedeli smo pri obedu, kjer je prav ta otrok na vsak način hotel uveljaviti svoje. Nekaj časa so ga poskušali pomiriti, nato pregovarjati, a ker ni mogel doseči svoje, je uporabil še zadnje: jok. Glasno, kolikor mu je dalo grlo, je dopovedoval vsem, ki so bili na dosegu stotih metrov, da se mu godi krivica. Številni ljudje, saj smo bili v gostilni, so se ozirali in lahko si sklepal po izrazih na njihovih obrazih, kaj si mislijo. Starša se nista kaj dosti menila za te poglede. Mati je otroka prijela in ga preprosto odpeljala proč. Seveda ni šlo z lahkoto, a vseeno je po nekaj minutah glasen jok, ki je bil bolj podoben kričanju, potihnil. Kolikokrat smo priča takim prizorom. V trgovini, ko otrok hoče na vsak način vzeti kaj s police in mu starši vztrajno dopovedujejo, da tega ne potrebuje. Na ulici, ko otrok noče več naprej ter se usede na tla in joka. V avtobusih, ko hoče na vsak način pritiskati to ali ono tipko ali se držati te ali one ročice. In vedno so krivi starši, vsaj v pogledih neznancev, ki z vso vzgojiteljsko modrostjo opazujejo napore staršev s trmastimi otroki. Če bi tem vznemirjenim opazovalcem otroške trme bral misli, bi v takih trenutkih lahko sestavil najboljše vzgojne priročnike: vsi smo takrat tako pametni, a kaj, ko imamo sami opravka z otrok,i nam to kaj dosti ne koristi. Prav zaradi te nemoči t. i. pametnih nasvetov zaskrbljenemu očetu nisem odgovoril. Ko je mati prišla nazaj z bolj ali manj pomirjenim otrokom, sem jo pohvalil in povezal njeno ravnanje z vzgojno literaturo. Sama je le zavzdihnila, da so danes ljudje tako nestrpni do otroškega joka. Pa sem jo opogumil, da je bolje za otroka, da se v njenem ljubečem naročju nauči, da vsega, kar si vbije v glavo, ne more imeti. Če se tega ne bo naučil sedaj, bo s svojo sebičnostjo in brezobzirnostjo veliko bolj neznosen, kot je danes njegov trmasti jok. Vsem skupaj želim dan, v katerem bomo imeli potrpljenje z odraščajočimi. Če jih nimamo, lahko vsaj podpremo vztrajne in požrtvovalne starše, ko se trudijo, da bi gradili otrokovo prihodnost in ne le gledali na njegovo trenutno dobro počutje.
Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, premišljujemo njene kreposti in posnemamo njen zgled, krepimo našo vero, upanje, ljubezen, in se veselimo poveličanja, ki čaka tudi nas. Kristus se je s poveličanim telesom dvignil v nebo, da nam prostor pripravi, in svojo mater Devico Marijo je s poveličanim telesom vzel k sebi, da nam potrjuje obljubo, ki jo je dal svojim apostolom in vsem, ki izpolnjujejo njegove zapovedi. In sveto leto usmiljenja, ki ga doživljamo, nam seveda daje lepo priložnost, da si prikličemo v spomin, kakšna je vloga usmiljenja na naši poti do poveličanja. Prvi pogoj za zveličanje in poveličanje je vsekakor vera, kakor pravi pismo: »Brez vere namreč ni mogoče biti Bogu pogodu, kajti kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6). »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen,« je svojim učencem zagotovil Kristus pred svojim vnebohodom (Mr 16,16). Seveda pa ne zadostuje vsaka vera in ne kakršnakoli vera, temveč samo vera, ki je dejavna, kakor pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero!« (Jk 2,18). In kakor naroča Gospod: »Tako naj sveti vaša luč (vera!) pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Tako vsa telesna kot vsa duhovna dobra dela pa se imenujejo 'dela usmiljenja.' Temeljna krepost, iz katere izhajajo vsa dobra dela, je torej usmiljenje, kakor pravi tudi prerok Mihej: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro in kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom! (Mih 6,8). Znamenje prave vere so daritve in žrtve, pa nas kljub temu Gospod opominja: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« (Mt 9,13). In podobno apostol Jakob: »Kajti brez usmiljenja bo sojen, kdor ne izkazuje usmiljenja, usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jk 2,13). Temeljna krepost naše vere in osnovno izhodišče našega zasluženja je torej usmiljenje. Ta resnica je lepo razvidna tudi iz naše vsakdanje molitve, to je Očenaš, ki vsebuje sedem prošenj in na petem mestu prošnjo: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). In apostol Pavel nam naroča: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje! Noben človek nikoli ni večji kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja! In noben človek nikoli ni tako malo človek kot takrat, ko ne more odpustiti in ko ne more prositi odpuščanja!
Če obiščete prestolnice velikih in slavnih držav, boste skoraj gotovo našli gradove, spomenike ali grobnice njihovih vladarjev. Slovenci smo kot država stari komaj 25 let. Imamo kralja Matjaža, ki spi pod Peco in čaka lepše čase, da bi se končno pokazal svojemu narodu. In to je skoraj vse… Nimamo v naši zgodovini posebno slavnih kraljev ali kraljic… A vendar, tudi Slovenci imamo kraljico! Kraljico, ki nosi krono, je izredno priljubljena med narodom in skoraj ni človeka, ki ne bi poznal njen dom in njeno ime. Naša kraljica je namreč Marija, Božja mati. Njene cerkve so najbolj obiskana svetišča pri nas - od Turnišča preko Ptujske gore do Svetih gora, Zaplaza, Brezij vse tja do zadnjega svetišča – Svete Gore ob italijanski meji. Marija je Mati Jezusa, našega Odrešenika in Boga. V slovenskem narodu ima posebno mesto. Ne samo da je ime Marija zelo pogosto pri deklicah, povezava z Marijo je duhovna povezanost, ki nagovori vsakega človeka. Ali veste, katera pesem se najpogosteje poje v slovenščini? To je Marija skoz življenje, precej težka zborovska skladba, ki je v slovenska srca segla s svojim sporočilom in prekrasno melodijo. Kraljica je narodu v ponos in čast, narod jo ljubi in spoštuje. Slovenski narod je pokazal neizmerno spoštovanje, ljubezen in prizadetost, ko so moderni glasbeniki hoteli prodati svoj album tako, da so na njega prilepili sliko najsvetejše podobe Marije iz Brezij s podgano v naročju! To dejanje je bolelo tudi mene daleč od domovine. Jokala sem skupaj z mojo mamo, ki me je v stiski poklicala daleč na jug in mi izlila svojo srčno bolečino. Potem pa se je zgodil neverjetni dogodek – ljudje so vstali, pred nočjo in ponoči in se odpravili na romanje na Brezje – peš, z avtomobili, avtobusi, kolesi. Šli so globoko prizadeti pokazati vsemu svetu da vendar ni vse dovoljeno, da je nekaj kar je sveto, kar je spoštovano, in nihče nima pravice norčevati se in teptati svetinje. To je bila najbolj nenavadna in neorganizirana vstaja našega naroda, ki ni dal vzeti dostojanstva svoji Kraljici, Materi in Pomočnici. Nikoli več se ni tako pelo in molilo kot tiste noči in tiste dni! Med vojno za samostojno Slovenijo smo največ svojih molitev in prošenj prinašali prav Njej, Materi Mariji, in verjeli, da nas ona ne bo zapustila, da bo ohranila našo majhno deželico in dvemilionski narod tudi, če ne bomo imeli nikogar na zemlji, da se zavzame za nas in nas podpre. Vojna se je hitro končala in dobili smo neverjetni čudež – svojo državo, svojo Slovenijo. Zato je Marija edina slovenska kraljica. Kdor enkrat spozna njeno ljubezen in dobroto, niti ne išče druge kraljice. Le ta namreč skoz življenje voditi srečno zna!
Doživel sem presenečenje: Po dolgih letih sta me obiskala mož in žena s katerima sem se seznanil v času svojega bivanja na Ptuju. Neko nedeljo sem svetoval ljudem naj preizkusijo učinkovanje Boga v lastnem izkustvu: »Ko se vam v misel in srce zaleze strah ali mračna turobnost, kličite Jezusovo ime – in sveto in svetlo bo preželo vašo notrino,« sem rekel. Popoldne, istega dne je pozvonil telefon: »Moram vam povedat, da deluje.« Bila je gospa, ki je izvedela, da ima težko bolezen. »Sedaj sem bolj mirna, čeprav vem da bom umrla!« mi je rekla. »Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In kasneje sva ugotavljala kaj bi bilo vredno v odnosih preurediti, da ne bo morilo njena čutenja. Potrebno je bilo ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in zato so dovolj malenkosti. Vsem s katerimi sta z možem živela v tihi zameri sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem … morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim odpustite mi moje nerodnosti … Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo pogostitve ob sedmini, vas vabiva na piknik že sedaj. Zakaj se ne bi, ko še imamo čas, poveselili medsebojne bližine? …« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano! Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnogi starši bi želeli obvarovati svoje otroke bolečin: a pogosto jih prav ta ‘izučijo’ in postavijo na pravo mesto. Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno težje kakor odpustiti. Od tiste nedelje je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo. Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje! Želim ga tudi vam in to v polni meri!
Kaj je Sveto? Kdo je Bog? Kje ga najti? Od kod prihajam? Kam grem? Kdo sem? Vprašanja, ki si jih človeški um zastavlja ob iskanju Boga in samega sebe. Sveto ali Božje je človeškemu umu težko dojemljivo, zato se je bolje vprašati: Kako se povezati z Bogom, s samim seboj, kako vstopiti v prostor njegovega svetišča? Če vstopamo v svetišče iz našega uma, Boga ne moremo resnično doživeti. Spustiti se moramo globlje v svojo zavest in se odpreti v prostoru znotraj nas samih, kjer je um tih in kjer se lahko odpremo v srcu in duhu, da bi tako lahko začutili svetost sebe, drugih, prostora, vsega živega. Sveto ali Bog namreč prebiva v vsem, kar je ustvarjeno in ni ločeno od nikogar in ničesar. To je lahko razumeti, težje pa resnično doživeti in živeti. Vsa naša življenja so edinstvena in kot taka sveta. Vsak od nas nosi Božjo iskro čiste ljubezni, ki se izraža v milijonih različnih življenj, pogledov, idej, prepričanj, verovanj, doživljanja realnosti, doživljanja Boga in s tem življenja samega v vseh oblikah pojavnosti. In vsak izmed nas nosi svojo osebno povezavo z Bogom. Naši predniki so bili povezani z Božanskim in častili so naravo, žensko, moškega kot Božanski aspekt vsega ustvarjenega. V današnjem času se je ta svetost izgubila. Izgubil se je prenos svete energije od prednikov na potomce. Današnjemu človeku nič več ni sveto. V obilici dela, materialnih dobrin in načina življenja je ta sveta povezava prekinjena. Kaj je sveto, ne učimo v šolah. Če bi učili, potem ne bi bilo toliko nasilja, tekmovalnosti, potrebe po pozornosti, dokazovanju da smo dobri in najboljši in najlepši. Sprejeli bi drugega in ga spoštovali v vsej njegovi raznolikosti in videli v njemu podobo Jezusa ali Marije. Vendar naš um temu nasprotuje. Loči nas na dobre in slabe ljudi, bele in črne, revne in bogate, izobražene in neizobražene, modre in nore, svete in nesvete, begunce in tujce, kriminalce in svetnike. Iz te ločenosti pa izvirajo vojne, sovraštvo, nasilje, hierarhija, globalna apatija in nespoštovanje življenja kot svetega. Če bi vsak izmed nas doživel božansko povezavo, jo gojil in jo vsak dan živel v svoji resnični povezanosti z vsem kar nas obdaja, potem bi zagotovo živeli v svetu sočutja in ljubezni, resnice in sprejemanju vseh različnosti, ki nam jih ponuja bogastvo vsega ustvarjenega v Bogu.
Po britanskem referendumu o odhodu iz Evropske unije se je začelo splošno preizpraševanje o prihodnosti Evrope. Vsi skupaj smo začutili, da varnost in blaginja v Evropi nista samoumevni danosti. Gospodarski in politični centri moči se na novo prerazporejajo. Izid spopadov je negotov. Kako naj vse skupaj razumemo, da nas ne bodo preplavili strahovi in jeza nad aroganco nedotakljivih? Kako se dvigniti nad vse to, da naših src ne bo preplavila vsakovrstna destruktivnost? O tem, kako živeti v prelomnih in kriznih časih, nas uči sv. Benedikt, eden največjih duhov prvega tisočletja, ki je bil rojen okoli leta 480, približno petnajst let po razpadu rimskega cesarstva. Ves tedanji svet je prekril mrak, ki je bil iz leta v leto gostejši, na rimskem forumu so se pasle ovce, mnogi so se pripravljali na konec sveta. Ko je bil Benedikt star komaj dvajset let, je uvidel, da študij prava v svetu, ki se pogreza v brezpravnost, nima nobenega smisla več. Čemu pravo, ko se je pravni red nepovratno razkrajal. Italija je bila cilj številnih narodov, ki so prihajali z Vzhoda. Ti so predvsem ropali in rušili. Na vse to propadanje Benedikt ni imel nobenega odgovora, kot ga tudi ni imel nihče drug. Zapustil je Rim in se naselil na vrhu neobljudene soteske, v pečini nad reko Anion. Živel je v popolni samoti, v skrajno neudobni skalnati votlini, brez redne hrane. Svet sam iz sebe ne more več iztisniti nobene rešitve, je prevevalo sv. Benedikta. Čakanje na božji odgovor v molitvi se je vleklo več let. A odgovor je vendarle prišel. Novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija, se je rodila najprej v Benediktovem srcu. Benedikt je v svoji duši postopoma zaživel prihodnji čas, novo Evropo, čeprav je stara rimska Evropa zaradi neprekinjenih pohodov barbarskih ljudstev nezadržno razpadala naprej, še polnih tristo let. Toda obrat se je zgodil. Prvi gradnik nove podobe Evrope je bil postavljen v Benediktovem srcu. Benediktove zgodbe danes ne moremo ponoviti. Iz njegove izkušnje pa lahko razberemo, da se izhod iz krize in iskra upanja v duši prižge takrat, ko v preprostosti srca potrpežljivo stojimo pred Gospodom in poslušamo njegov glas kot nekoč Mojzes, ki mu je bilo razodeto: »Prav blizu tebe je (moja) beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.«
Leta, ki sem jih kot otrok preživela na podeželju, so zaznamovali vaški posebneži in Romi iz nekaj deset kilometrov oddaljenega naselja. Otroke nas niti niso ne vem, kako hudo strašili z njimi češ, da če ne bomo pridni, nas bodo odpeljali s seboj. No, le domislici starejšega brata, da sem padla z romskega voza, se še danes skupaj nasmejiva. Mogoče je tej njegovi razlagi botrovalo dejstvo, da me je bilo vsepovsod dovolj, le doma ne. Da sem se rada potepala po vasi, obiskovala prezgodaj ovdovele vdove, jim prinesla naročaj drv ali vedro vode ter s tem zaslužila kakšen dinar. Starih očetov moja generacija ni poznala. Polovica jih je izgubila mlada življenja v bližnjem gozdu, druga umrla v koncentracijskem taborišču na enem izmed sončnih jadranskih otokov. Ko me prevzame domotožje, se podobe ljudi mojega odraščanja nizajo druga za drugo. Od sosedovega Franceta, ki me je naučil izdelovati leskove piščalke, do Andrejeve tete s slastnim biskvitnim pecivom. V poletnih mesecih smo otroci še posebej z zanimanjem opazovali sosedovega Amerikanca in prvič okusili ameriški žvečilni gumi v lističih. Iz bližnjega Makovega hriba sta enkrat na mesec na vrata naše hiše potrkal Rom Tone in Romkinja Mica. Romu, ki mu je levo roko odtrgala razjarjena medvedka, imena ne vem več. Dvakrat ali trikrat na leto so se na rob našega polja naselili Romi ter v miru nabirali zelišča in smrekove storže. Njihova naselja smo otroci opazovali le od daleč, pa tudi sami se nam niso nikoli preveč približali. Kako neprecenljiva je bila izkušnja, ko sem se ob hudi uri z mežnarico po trhlih stopnicah vzpenjala v vrh zvonika. Mežnarica Julka je vlekla vrv velikega in srednjega zvona, jaz malega. In očitno je zaleglo: hude nevihte in strele sva tisti dan pregnali. To je bil moj črno beli svet odraščanja. Danes v moji vasi skorajda ni več posebnežev oziroma je njihov svet že zdavnaj spremenil barve. V našo vas Romi že desetletja niso prišli s konjsko vprego, niti se ne dviguje več beli dim iz njihovih šotorov. Le enkrat ali dvakrat letno poberejo odvečno železo. V obcestnih jarkih že dolgo več ne ležijo najhujši vaški pijanci, katerim smo otroci pomagali domov. Stiske in posebnosti so z desetletji dobile drugačne razsežnosti, skupaj z njimi je moj navidezno brezskrbni otroški svet prerasel v svet odrasle osebe. A nekaj se vendarle ni spremenilo. Moj odnos do posebnežev, do človeških stisk in nevidnih bolečin. Še vedno mi privabijo solze v oči.
Cesar Mark Avrelij je v svojih premišljevanjih precej poudarjal povezanost sveta in ljudi in tako pogosto ponavljal, da smo mi vsi dejavni udje tega enega telesa. Celotni svet je živ organizem, ena vseobsegajoča celota, znotraj katere je vse med seboj prepleteno in neločljivo povezano med sabo. Dalje je verjel, da ta svet vodi neka božanska razumska sila, neka praduša, ki ga usmerja k popolnosti in deluje tudi znotraj vsakega razumnega bitja. Vsak posameznik, najsi bo suženj ali svoboden, Grk, Rimljan ali pripadnik kakega drugega ljudstva, nosi torej v sebi dušo, ki je iskra vesoljne duše. Zaradi te duše so si vsi ljudje podobni, med sabo so v sorodu, »ne sicer po krvi,« pravi Mark Avrelij, »pač pa, ker imajo z menoj vred razum in delež božji.« Narava sama nas je rodila kot sorodnike, med sabo enake, saj nas je ustvarila na isti način in v nas vsadila božansko dušo. Mi vsi smo torej le drobci vesoljstva, ki mu vlada narava, z drugimi delci smo že od začetka nekako notranje povezani, a moramo to povezanost še nadalje aktivno negovati in ohranjati, saj bomo v nasprotnem primeru odpadli od skupnosti. Poleg tega Avrelij verjame tudi, da je ta vesoljni um, ki ureja vesoljstvo, vsakemu posamezniku odredil neko mesto v svetu in določil njegovo vlogo v njem. Posameznikova naloga je, da ta svoj smoter prepozna in prostovoljno izpolnjuje dodeljeno vlogo. V nasprotnem primeru bo namreč z upiranjem, s kljubovanjem in negodovanjem nad svojo usodo rušil vesoljni red in tudi sebe prikrajšal za srečo. »Kajti nezadovoljstvo s čimer koli, kar se dogaja, je toliko kot izločitev iz vesoljne narave,« pravi Avrelij. Vsakdo ima torej moč, da prispeva k celoti in nanjo vpliva, oziroma kot pravi Avrelij: »vsakdo prinese usojeni mu del s seboj na svet in vsak del prispeva k namenu celote.« Od nas pa je odvisno, kakšen bo naš prispevek. Če se bomo vselej zavedali, da so si vsa razumna bitja v sorodu, bomo skrbeli za skupno dobrobit in za vse ljudi enako. »Vsi delamo skupno za en smoter, eni zavestno in razumno, drugi nezavestno,« trdi Mark Avrelij in nadaljuje: »Seveda deluje vsak na svoj posebni način: za kratek čas tudi godrnjavec in tisti, ki skuša dogajanje zavirati in zatreti. Zakaj tudi ti so na svetu potrebni. Premisli torej, med katere od teh postavljaš sebe!«
O vprašanju »Ali čas resnično biva?« je prvi analitično razmišljal Aristotel, čeprav je to presenetljivo vprašanje prevzel od starejših filozofov – od Parmenida in Heraklita ter zlasti od svojega učitelja Platona. Toda Aristotel odgovarja nanj drugače od svojih predhodnikov, čeprav tudi sam najprej močno podvomi o resničnem bivanju časa. Ugotavlja namreč, da preteklosti ni več, prihodnosti še ni, sedanjost pa je zgolj drseči, brezrazsežni zdaj, trenutek, ki je podoben točki v prostoru, a še tako veliko število točk ne more tvoriti premice. Aristotel zastavlja temeljna filozofska vprašanja o času, ki so še dandanes aktualna in večinoma še vedno neodgovorjena: Kaj je čas? Ali čas sploh »kaj« je? Kakšna je zveza med časom in »zdajem«? Pa med časom in zavestjo? Itd. Lahko pa se tudi vprašamo: Kje je čas? Čas si namreč lažje predstavljamo, če ga ponazorimo v prostoru in se potem, recimo, vprašamo: Kje je Rimsko cesarstvo, namreč prav zdaj, v 21. stoletju? Ja, kje drugje kot tu: Rimsko cesarstvo je še vedno tu, prisotno je v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest, pa seveda z latinskim jezikom, institucijami, kulturo … in kar je najpomembnejše: prisotno je v našem živem zgodovinskem spominu. Sicer pa je Aristotel na vprašanje, kaj je čas, odgovoril z znamenito definicijo, ki jo najdemo v njegovi knjigi z naslovom Fizika: čas je »število gibanja glede na prej in pozneje« (219b2). Aristotel je torej čas bistveno povezal s fizičnim gibanjem, kajti čas merijo oziroma štejejo ure, različna nihala, od naših korakov do kroženja nebesnih teles in (kar vemo seveda šele danes) nihanja oziroma valovanja elementarnih delcev, kvantov snovi in/ali energije. Aristotelovo definicijo časa se običajno razume kot filozofsko opredelitev fizikalnega oziroma »zunanjega« časa v nasprotju z »notranjim«, doživljajskim časom zavesti, duše – vendar sam Aristotel ni postavil ostre ločnice med zunanjim in notranjim časom, saj je na vprašanje »Ali bi čas bival, ko ne bi bilo duše?« odgovoril: »Če v naravi ne šteje nič drugega kakor duša oziroma um duše, potem ni mogoče, da bi čas bival, ko ne bi bilo duše« (ibid., 223a23-25). – In ravno zato je sedanji trenutek, prav ta zdaj, kot pravi Aristotel, »v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti«: trenutki sedanjosti so kot zaporedje mnogi in različni, njihova »podlaga«, se pravi duša, pa je v svojem najglobljem bistvu vselej ena in ista.
Čas se je nagnil že v sredino poletja, od svetlobe in vročine pa kakor da postaja vse razsvetljeno in svetlo, da zagledamo še najmanjše malenkosti. Svetloba je simbol vsega dobrega, simbol življenja in poletje nam postreže z njo na svoj poseben način. Za vsakega je poletje drugačen čas, za nekatere še močno delaven, za druge pa je to čas počitnic, oddiha, sprostitve. To je čas za družino, za prijateljstva, za potovanja, kakor si pač človek zaželi ali kakor daleč doseže. Navkljub močni poletni vročini in svetlobi pa vemo, da se nam ravno ta ena posebna življenjska svetloba, če jo lahko tako poimenujem, izmika. Nekako zmanjka večkrat marsikaj. Ne le, da se človek v tem počitniškem času ne spočije dovolj, ampak vleče naprej mnoge skrbi in stare reči. Delaven človek si zasluži počitnice in mir, a človek je narejen tako, da ga najbolj izpolnjuje in osrečuje ta posebna življenjska svetloba v njem in med ljudmi, katera naj ga spremlja skozi ves čas. Pa veste, o čem govorim. Vse to, kar gradi naš vsakdanjik vsak dan, vsak trenutek… Ko smo skupaj, ko se pogovarjamo, ko delamo, ko živimo pod isto streho - vse vezi so vštete v to, tudi ko srečamo tujca nekje na cesti. Tujca, katerega imena ne poznamo, vendar ima ime in vse ostalo prav tako. Ta življenjska svetloba v človeku kristjanu je v bistvu najbolj osnoven klic. Ta resnična kvaliteta človeka, njegovega dela in počitka, njegove odgovornosti in radosti je tista osnovna stvar, svetloba v njem. Biblija pravi temu Božja podoba v nas, vse tisto, zaradi česar je človek krona stvarstva. Ko potujemo tako skozi čas letnih obdobij, večkrat mnogi premišljujemo tudi naglas, da je na vseh nas, da bomo mi sami in otroci, zanamci deležni te Božje, dobre svetlobe, napredka in trdnega koraka naprej v dobro, socialno in prijazno prihodnost. In vedno bolj premišljujemo, da je Bog na tej poti, Kristus, tista izvorna svetloba, kakor nas na raznolik način uči Božja beseda Svetega pisma. Marsikateri zakladi so skriti v tej starodavni knjigi, katera želi širiti ravno to svetlobo s svetlobno hitrostjo, če se lahko tako izrazim. Ravno v smislu te starodavne, a vedno sveže besede Božje vam želim, da si podarite nazaj vso to svetlobo še bolj, torej da boste našli svoj mir in počitek od skrbi, zamer, težav in od preteklosti, katera vas spremlja. Želim vam, da se podate na pot pogumno in brez stare navlake, ampak prežeti z novim srcem in duhom, kakor nas vabi sam Bog. In vemo, da dela ravno to naše življenje bogato in bolj srečno, mirno in stanovitno.
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik. Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega. Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log - naj živi slovensko mi zemljico Bog! Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba! Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge! Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta! Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami. In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne! In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Bila sem na enem od dogodkov Stična diha. Skupaj z Nives sva vodili delavnico Pogum za prijateljstvo. S pomočjo palic (ročajev za lopato), ki jih držita dve osebi v paru, se da zgraditi t. i. človeško lestev, po kateri drugi udeleženci posamič hodijo. Lestev deluje kot neke vrste brv, običajno vsakdo, ki stopi nanjo pomisli: »Me bo zdržalo? Je dovolj stabilno?« Tokrat nas ni bilo prav veliko, a smo se dobro znašle. S hitrim premikanjem smo lestev-brv podaljševale, idej za gibanje je bilo dovolj. Pa tudi domislic, na kaj vse nas je ta struktura iz palic in rok s sprehajalkami na njej spominjala. Skozi dejavnost smo razmišljale predvsem o prijateljstvu. In takrat je ena od udeleženk izrekla: »Videti je, da je nestabilno, a zdrži. To je prijateljstvo.« Kolikokrat je potrebno tvegati prvi korak in se povzpeti na nekaj majavega (začeti nov odnos), se izpostaviti možnosti, da ne uspem, prenašati težo drugega ipd. Vse to smo doživljale, ko smo držale tiste palice ali hodile po njih. Proti koncu sta se nam pridružila še bratec in sestrica, stara okoli 7, 8 let. S kakšnim zaupanjem in spretnostjo sta se pognala na palice, kot mladi opici na veje drevesa - varno, spretno, sproščeno. Vsem nam je postalo v hipu jasno, kako lahko je sklepati prijateljstva v otroštvu, ko je običajno življenje še preprosto. Pozneje se naberejo boleče izkušnje, ki nas hromijo ali zapirajo. Ohranjati odnose, ko se vse maje, pomeni najti jedro, ki zdrži. Prijateljstvo, ki gre skozi viharje in ostane, je velik dar. »Videti je, da je nestabilno, a zdrži.« V primeru takega prijateljstva, se prebuja čudenje in hvaležnost, da je tako, saj izkušnja življenja uči, da se marsikaj polomi in prekine. Prijateljstvo, ki ostaja živo, je zato toliko bolj dar, ker mnogokrat niti nismo sami njegovi avtorji - odvisni smo od svobode in naklonjenosti drugega. Prijateljstvo je prostor, kjer lahko dobimo tudi okus, s katerim se učimo razbirati delovanje Boga v našem življenju. V Janezovem evangeliju Jezus uporabi priliko o Dobrem pastirju, ki pozna svoje ovce in one poslušajo njegov glas. Še več, zagotavlja, da jih nihče ne bo iztrgal iz Njegovih rok. Okus zvestega prijateljstva, s katerim smo bili obdarjeni, je lahko odskočna deska, da se odpremo Božji ljubezni do nas. Nobena človeška podoba ne more zajeti Boga samega. Odstrne pa lahko tančico, ki ga zagrinja. Če smo obdarjeni z zvestim prijateljstvom, smo obdarjeni z okusom, ki nam lahko pomaga odkriti, da je Bog kot naš najboljši prijatelj, ki ostaja z nami, tudi ko se vse maje.
Spoštovani, v obstoju zla v svetu vidijo mnogi Božji spodrsljaj. Gre za najbolj razvpito vprašanje, staro toliko kot človeštvo. Zakaj se človeštvo utaplja v morju krvi in solza? Zakaj se predvsem dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? Ali nas je Bog izdal in nas vrgel v svet, v katerem naj se pač nekako znajdemo? Ali je Bogu svet ušel z vajeti? Nemški ateist, trikratni doktor znanosti in genij, Arthur Ernest Wilder Smith, je pred svojim spreobrnjenjem v krščanstvo napisal: »Čudi me, da lahko ob vsem, kar se dogaja v svetu, razumen človek veruje v dobrega in ljubečega Boga? Lahko razumem navdušenje nad Bogom, medtem ko opazujem sončni vzhod izza gora in njegov zahod nad morjem, vonj cvetočega cvetja in ljubezen med dekletom in fantom. Toda je še druga plat medalje. Kaj reči o tem, ko mačka ujame miš, jo muči in jo poje? Kaj reči o mladi materi, ki zapušča otroka, sama pa umira za rakom in vpije v neznosnih bolečinah, medtem ko njeno telo razpada v smradu? Kako opravičiti strahote vojn, usmrtitve nedolžnih ljudi v plinskih celicah in ubijanje nedolžnih otrok? Zakaj je na svetu toliko sovraštva, krutosti, sebičnosti, zavisti, krivic? Nočem verovati v takšnega Boga - pa naj bo dober ali hudoben. Vera v Boga mi prinaša več težav kot koristi. Bog sam me sili v to, da ne verujem vanj. V takšnega Boga lahko verujejo le norci in slabiči.« Omenjenih vprašanj se ne izogibam in spoštujem pravico, da nekdo tako razmišlja, vendar želim svoj odgovor osvetliti z naslednjo zgodbo: Nekoč je šel skozi revno čikaško četrt pridigar Evangelija. Srečal je zapriseženega brezbožnika, znanega čikaškega frizerja. Le ta je pridigarja takoj obsipal z vprašanji, da če bi bil Bog dober, kot se pridiga, na svetu ne bi bilo toliko bede in zla. Pridigar je ostal nekaj časa tiho. Medtem je prišel mimo dolgolas, neurejen brezdomec. Lasje so mu padali daleč čez rame. Tudi njegova brada ni bila nekaj mesecev urejena in pristrižena. Nato se je pridigar obrnil k znanemu čikaškemu frizerji in mu rekel: »Vi ste pa res zelo slab frizer, sicer ta ubogi človek ne bi hodil naokoli s tako neurejeno frizuro, s tako dolgimi umazanimi lasmi ter z neokusno poraščeno brado.« Frizer pa mu je nejevoljno in užaljeno odgovoril: »Kaj vendar imam jaz s tem? Če bi ta človek prišel k meni, v moj frizerski salon, in mi ponudil priliko, da ga uredim, bi vse storil zanj; celo zastonj bi mu naredil uslugo, ker sem dober človek.« Pridigar je nato frizerju odvrnil: »Vidite, tako je tudi z nami. Ni Bog kriv, če nočemo priti k njemu, da bi nam pomagal in odgovoril na naše potrebe. Zato ne smemo trditi, da je zaradi tega Bog slab in nemočen.«
Odrasli ljudje marsikdaj stvari zapletamo, otroci pa znajo biti veliko bolj preprosti in neposredni; tudi ko se obrnejo na Boga. Nekaj resno – šaljivih otroških misli, iz knjige Bog ima smisel za humor, bo prebrala Maja Šumej.
V današnji družbi nenehnih informacij in površinskih odnosov imamo težave s poslušanjem. Predvsem s poslušanjem drugega. Papež Frančišek takole razmišlja o poslušanju drugega v posinodalni spodbudi Amoris laetitia: »Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek. Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete, se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati. To vključuje tišino, ki smo jo ustvarili v svoji notranjosti, da bi v srcu ali umu poslušali brez hrupa: znebiti se moramo vsake naglice, pustiti ob strani lastne potrebe in nujnosti ter dati prostor drugemu« (137). Čeprav papež govori o zakoncih, pa je vendarle njegova beseda namenjena vsem nam. Ali se sploh znamo poslušati? Ali znamo dati prostor drug drugemu, da vsak pove in izrazi, kar želi? Pri poslušanju gre za dolg proces učenja, ki se ne zgodi sam po sebi. Prvi korak je, da se sploh zavem, da je poslušanje drugega nekaj pomembnega zame. Za mojo rast in moj duhovni razvoj. Če se tega ne zavem, ostajam osredinjen nase in drugega ne bom mogel slišati. Če pa se tega zavem, se lahko odločim, da bom drugega ne samo poslušal, ampak tudi slišal – in sicer v tem, kar mi ima povedati. Čeprav ga včasih ne bom razumel, bo dovolj, da bom ob njem in ga preprosto poslušal. Papež Frančišk želi pokazati prav na tišino v naši notranjosti, ki je za poslušanje tako pomembna. Znebiti se moramo vnaprejšnjih sodb, mnenj in že pripravljenih nasvetov v naši glavah. Šele ko je drugi izrazil vse, kar je hotel povedati, sem na vrsti jaz, da kaj povem. A če nimam kaj pametnega povedati, lahko ostanem tudi v tišini. V svobodi se lahko odločim, ali bom spregovoril ali ne. Toda najpomembneje je, da sem drugega zares slišal. Šele sedaj se lahko zgodi pristno srečanje med mano in drugim. Papež Frančišek nas vabi k temu, da drugemu prisluhnemo, da bi slišali, kaj je v njegovem srcu. Tako bo naše sobivanje postalo lepše in bolj polno.
»Roke kvišku!« zakliče ropar z najlonko na glavi, ki skupaj s pajdašem priteče v banko, da bi jo oropal. Brez skrbi, gre le za prizor iz akcijskega filma, takšnega, ki ga morda ujamete zvečer na televizijskih ekranih. V nadaljevanju filma se poziv ponovi, ko policija po dolgem zasledovanju z avtomobili, ki vključuje veliko akcijskih prizorov, ujame roparja. Končno pride do preobrata, ko se negativni junak z dvignjenimi rokami preda, in nasploh se vse dobro izteče. Dvignjene roke lahko pomenijo predajo, pomenijo, da smo nad nečim dvignili roke, obupali. Nekdo ali nekaj je močnejše od nas in soočenje nima več smisla. Ne iščemo več načinov ali pripomočkov, s katerimi bi se izvlekli iz zapletene situacije. Ničesar več nam ne ostane, ničesar več nimamo v rokah ali pri roki in to tudi pokažemo. Predati se je mogoče bodisi tako, da priznamo lasten poraz, svojo nemoč, majhnost in odvisnost od drugega. Mogoče se je predati tudi določenemu delu, prizadevanju, poslanstvu … Mogoče pa se je predati tudi osebi, mogoče se je predati Bogu. Dvignjene roke namreč lahko pomenijo tudi predajo v smislu izročanja, darovanja. Razprostrte roke simbolizirajo molitev, ki se dviga k Bogu, in hkrati našo pripravljenost sprejeti pomoč »od zgoraj«. Pri maši nas duhovnik povabi tudi, da dvignemo srca, kar pomeni to, kar smo, v vsej svoji pristnosti. Predamo svojo nemoč, svoje poraze in neuspehe Bogu in vse ostalo izpustimo iz rok. Vse ostalo tako postaja drugotno, v tistem trenutku je pomembno naše znamenje odprtosti za pomoč. Dvignjene roke so neke vrste S.O.S., poziv k reševanju. Molitev z dvignjenimi rokami pomeni tudi znamenje slavljenja, zahvaljevanja za vse dobro, za vso prejeto podporo. Drža naših rok lahko veliko pove o naši osebni situaciji, z dvignjenimi rokami gotovo izražamo svojo nesamozadostnost. Človek z dvignjenimi rokami priznava, da ni vse odvisno od njega in njegove moči. Zaveda se, da potrebuje pomoč, spominja pa se, da jo je že prejel in da vsi njegovi uspehi niso le plod njegovega truda. Dvignjene roke sočloveka izražajo prošnjo v stiski ali zahvalo, pričakovanje ali navdušenje. Dvignjene roke predstavljajo poraz zaprtosti ali zahrbtnosti in nas vabijo, da se jim pridružimo v prošnji ali veselju.
Smo sredi počitnic in turistična sezona se počasi bliža višku. Lahko, da smo že bili na dopustu, morda pa nas ta prijetnost še čaka. Poleg oddiha in sprostitve pa lahko turistično dopustovanje s sabo prinaša tudi kakšne nevšečnosti ali neprijetnosti. Verjetno smo se mnogi vsaj že kdaj srečali z občutkom, da so v turističnem kraju, kjer smo počitnikovali, na nas gledali kot na hodečo denarnico: na turista, ki je prišel v naš kraj in ga je treba ožeti, kakor se najboljše da. Že najbolj preprosto z izredno navitimi cenami za najbolj osnovna počitniška zadovoljstva kot so sladoled, kava ali kozarec hladnega piva. Toda, kot pravi pregovor, ima vsaka palica dva konca. Drugi je namreč ta, da je ta drža navzoča tudi obiskovalcih, počitnikarjih in turistih v smislu logike: »Saj sem plačal, zdaj pa dajmo, izkoristimo na polno in iztisnimo iz destinacije in same situacije največ in najboljše zase. Kaj in kako bo ostalo za menoj, mi je popolnoma vseeno, samo, da sem jaz dobil svoje. Saj sem nenazadnje mastno plačal.« Tako smo lahko priče trku dveh logik, ko vsak hoče zase čim več iztržiti in izmolsti, medtem ko me za drugega kaj malo briga. Zato ne preseneča, da je ponekod med lokalnim prebivalstvom vse večji odpor do turistov, ki fizično, moralno in duhovno onesnažujejo njihovo okolje. Nihče od nas si ne žel biti žvečilni gumi, ki si ga nekdo vzame, prežveči in ko izsesa sladkobo slednjič izpljune. In vendar se lahko prav to dogaja, ko je v ospredju logika, da bom iztržil čim več zase, za ostale pa mi ni mar. Prav to nam dejansko onemogoča, da bi se srečali, srečali z drugim v pristnosti. Ko v drugem vidim samo korist in iztržek, ki ga lahko pridobim zase, potem je drugi človek le še sredstvo, za dosego in izpolnitev mojih želja in potreb. To nam seveda onemogoča pristna srečanja. V evangeliju današnje nedelje nas Jezus spodbuja: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju.« Prav gotovo ni. To ne pomeni, da ga človek ne sme imeti. Bistveno pa je, da nas denar in materialne dobrine ne oddaljujejo drug od drugega, kar lahko slednjič vodi v osamljenost in izpraznjenost. Bogastvo je, da se lahko z drugim srečam, da lahko v srečanju, pogovoru, v odnosu z njim odkrivam njegovo in hkrati tudi svoje notranje bogastvo. Ta srečanja, ki se nam kdaj med počitnikovanjem čisto spontano pripetijo, so lahko slednjič najbogatejši trenutki dopusta. Še bolj pa je seveda dopust priložnost, da se lahko v miru srečam s svojimi najbližjimi, za kar med letom neprestano primanjkuje časa, medtem ko so počitnice za takšna srečevanja in poglabljanja odnosov, najboljša priložnost.
Val vihre I. svetovne vojne je iz oddaljenih Galicijskih bojišč pljusknil na slovenska tla okoli deset tisoč ruskih vojnih ujetnikov od katerih je bil del teh napoten na zelo zahtevna gradbišča visokogorske ceste čez 1611 m visok gorski prelaz Vršič, preko katerega je med vojno vodila pomembna oskrbovalna pot zgornjega dela Soške fronte. Dva zaporedna snežna plazova meseca marca leta 1916, ki sta se sprožila z Mojstrovke sta pod seboj pokopala okoli 300 ruskih jetnikov. Ob ‘beli smrti, ki je bila vedno na preži’ v številnih pozebah in snežnih plazovih, sta bila nečloveško težko delo in hudo trpljenje sredi vojne vihre, razlog smrti mnogih jetnikov graditeljev Vršiške ceste. V tako izjemno težkih okoliščinah ostanejo le še ljubezen do dragih in do oddaljenega doma ter globoka vera očetov tisti vzgib, ki daje potrebne moči za soočenje z naslednjim trenutkom življenja, delčkom tistega Življenja, ki ne mine. S temi občutji v srcu in v spomin umrlim tovarišem, so še isto leto hudo nesrečo preživeli ujetniki, pod vršiškim prelazom v ‘vječnaju pamnjat’ zgradili leseno pravoslavno cerkvico z dvema značilnima rusko čebulasto zaključenima zvonikoma in ob njej pokopali umrle rojake. Za preživele ruske ujetnike, ki so po končani vojni ostali v Sloveniji in za tiste, ki so se jim kot begunci pridružili leta 1921 je ruska cerkvica postala delček domovine in ikona bogate ruske duhovnosti. Domačini so jo že ob koncu vojne sprejeli za svojo kot simbol v vojni vihri in trpljenju spletenih vezi med obema narodoma in zato leta vzorno skrbeli zanjo.. Ruska cerkvica je v časih po drugi svetovni vojni kot kulturni spomenik za mnoge verne ljudi postala skrita in varna božja pot, svetišče, kotiček za neopazno tiho in globoko molitev. Od leta po osamosvojitvi se ob njej vsako leto ob godu sv. Vladimira – zadnjo julijsko nedeljo pri njej na spominski slovesnosti srečujejo delegacije visokih slovenskih in ruskih državnih predstavnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, ki je obenem priložnost za obnavljanje in utrjevanje medsebojnih vezi na področju kulture, gospodarstva in drugih oblikah sodelovanja vse do tkanja ekumenskih vezi med sestrskima krščanskima Cerkvama. Ruska cerkvica – kapelica pod Vršičem, posvečena Kijevskemu knezu sv. Vladmiru (960-1015) prvemu apostolu krščanstva med narodi Rusije, je z opominjanjem na strahote in nesmisel vojne v sto letih odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo tudi s tem, da mimoidočega vabi k spoštovanje življenja vsakega človeka in njegovega nezamenljivega dostojanstva.
Veliko vemo in čedalje več se zdi še neznanega. Še do predkratkim so bile zvezde božansko daleč, znanstvena fantastika pa že dolgo bujno cvete. Kaj to! Marsikaj fantastičnega je presežno uresničenega. Vozimo se po vesolju, astronavtka naše krvi jé slovensko potico in davni Jurij Slatkonja je naše krvi. Od znanstvenikov do filozofov, od izumiteljev do mistikov sega naša daljica. Pa knjige! Kakšno slavo znamo zapeti prvi slovenski knjigi in prav je tako. Na tihem se sicer kdo zmrduje, ker je ob abecedniku to katekizem, saj nas je v poznem srednjem veku svet že prekašal z viteškimi romani! Mi se moramo pa hvaliti z Biblijo. Z zgodbicami, ki jim ni verjeti. Arheologi zmorejo sicer kaj povedanega pripisati dejanskosti, kako gre vojska po suhem skozi morje, je pa čista pravljica. Ali pa nastanek sveta od ponedeljka do sobote, če se izrazimo po domače. Nedeljo kot počitek bi še sprejeli, toliko smisla za lenarjenje poznamo tudi mi. Kaj so pravzaprav svete knjige? Kako da se zaradi njih še danes lahko razvname boj? Upam, da mlademu rodu niso več predstavljene kot posledica neznanstvenega pogleda na svet in življenje. Nekaj časa je bilo tako. Dokler jih dojemamo le na površini, globljega uvida ne zaznamo. Zadošča nam literarno dojemanje sporočila; spretno oblikovana zgodba o začetku in nadaljevanjih. Taka in drugačna vera v to in ono, v božanska in polbožanska bitja, v pošasti sedmih glav in v volkodlake. Bajke, mitologija, tabuji. Vse to in še več. V jedru za sedmimi lupinami izkušenj, pa človek v svoji moči in nemoči in v nenehnem iskanju. Pravzaprav ustvarjalec z nabojem duhá. Iz veka v vek krvi gre tek, iz roda v rod duh išče pot, kot se izrazi Župančič. V Bibliji je rečeno, da se je Modrost igrala na krogu zemlje in da je njeno veselje biti s človeškimi otroki. Če to ni vredno premisleka! Od prve do zadnje strani vsake svete knjige, krščanske, hindujske, muslimanske …,je neizmerljivo bogastvo snovi za premislek in vzporednice z našim vekom, stoletjem in vsakdanjikom. Tako da lahko ostanemo kar skromni glede lastnega znanja. Mar ni nekdo že zdavnaj rekel: Samo to vem, da nič ne vem.
Neveljaven email naslov