Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Arko: Ta skrivnost je velika

25.08.2024

Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid. Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene. Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.


Duhovna misel

3708 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Andraž Arko: Ta skrivnost je velika

25.08.2024

Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid. Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene. Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.


29.01.2019

Alenka Veber: Novoletne zaobljube

Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23)


28.01.2019

Milan Knep: Tomaž Akvinski

Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173


27.01.2019

Andraž Arko: Kaj »konzumiramo«?

Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma …


26.01.2019

Marko Rijavec: Nikoli enaka

Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.


25.01.2019

Edvard Kovač: Edinost z bogastvom različnosti

Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost.


24.01.2019

Peter Štumpf: Frančišek Saleški

Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev


23.01.2019

Zmago Godina: Sveto pismo in edinost

V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.


22.01.2019

Geza Erniša: Ekumenizem

Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani.


21.01.2019

Bogdan Dolenc: Čudež na otoku Zakyntos

»Evropa mora dihati s polnimi pljuči, to pomeni s svojim zahodnim in vzhodnim krilom, z zahodnim in vzhodnim krščanskim izročilom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. Krščanski vzhod nam je blizu, saj med nami živi veliko pravoslavnih kristjanov iz Srbije in Makedonije. V Ljubljani stoji ob Prešernovi cesti srbska pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je pravi biser njihove umetnosti. V tem mesecu bodo praznovali god sv. Save, ki je pred 800 leti dosegel samostojnost Srbske Cerkve. Kot turistični cilj so nam blizu tudi grški otoki s svojimi belimi cerkvami in skrivnostnimi ikonami. Na enem teh otokov, ki nosi ime Zakyntos, se je med 2. svetovno vojno zgodilo nekaj, čemur pravijo »čudež na otoku Zakyntos«. Gre za čudež človečnosti, ki so jo pokazali pravoslavni kristjani na otoku, ki so rešili tam bivajoče Jude pred deportacijo in gotovo smrtjo. Septembra leta 1943 so po odhodu Italijanov ta grški otok zasedli Nemci in takoj uvedli sovražne ukrepe proti judovski skupnosti. Najprej so jim prepovedali prosto gibanje. Zatem je nemški oficir zahteval od župana in krajevnega pravoslavnega škofa, naj mu prineseta seznam vseh 275 Judov, ki so živeli na otoku. Škof in župan sta skupaj z drugimi vso noč molila in razmišljala, kaj naj storita. Zjutraj sta odnesla oficirju pismo in list, na katerem sta bili samo dve imeni: županovo in škofovo. Pripisala sta: »Če hočete kaj storiti tukajšnjim Judom, napravite to najprej nama.« Oficir ju je jezen odslovil. Odšla sta k voditeljem judovske skupnosti in jim povedala, naj se skrijejo ali pobegnejo na varno, onadva ne moreta zanje nič več storiti. Prebivalci otoka so v naslednjih mesecih skrivali Jude v svojih hišah, skednjih in gozdovih ali jih z ribiškimi čolni prepeljali na celino. Vsi so se rešili. Županovo in škofovo junaško dejanje je po čudežu preprečilo deportacijo. Izraelska država je po vojni škofa in župana uvrstila v častni seznam »pravičnih med narodi«, otok Zakyntos pa poimenovala »otok pravičnih« Svetlim dogodkom človečnosti smo priče tudi v najtemnejših časih nečloveških režimov. Postati človek, dvigniti se na človeško raven sočutja, solidarnosti, ljubezni do bližnjega – to je velika naloga, ki zahteva celo življenje.


20.01.2019

Daniel Brkič: Ekumenizem s figo v žepu?

Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami?


19.01.2019

Gregor Čušin: Moliti ali ne moliti?

Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?


18.01.2019

Tina Osterman: Edinost

Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami.


17.01.2019

Miran Špelič: Anton Puščavnik

Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja.


16.01.2019

Emanuela Žerdin: Skrivnost tišine

Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.


15.01.2019

Robert Friškovec: Kako najti srečo?

Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga  podajmo in bomo prejeli svojega.


14.01.2019

Gregor Čušin: Preštevam blagoslove

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


13.01.2019

Andraž Arko: Ti si moj ljubljeni

Zakaj si tako močno prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri? Zakaj je marsikomu do tega, da bi se znašel v soju žarometov, bil privzdignjen ob aplavzu, dosegli takšno ali drugačno odlikovanje, pokal ali priznanje? Čemu je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij? Zakaj toliko vsega tega vrtenja okoli sebe? Marsikaj od tega počnemo, samo zato, da bi zadostili svojemu najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Temeljena potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Zato, da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo žal pripravljeni narediti marsikaj. Toda, da sem lahko zares priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, se lahko zgodi le v iskrenih, odprtih in pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje, smo lahko vse bolj in bolj osamljeni, zaradi česar se občutek neljubljenosti samo še krepi. Navadno sicer skušamo pred tem bežati tako, da iščemo različne potrditve pri drugih, se zakopljemo v delo, ali želimo to utišati in zadušiti s takšno ali drugačno omamo – samo, da ne bi čutili bolečine, ki izvira iz osamljenosti ali celo občutka nevrednosti in neljubljenosti. Bogoslužje današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu, kaže v nasprotni smeri: da se zavem, da sem ljubljen. Da me ima Bog rad. Da se zavem, da sem ljubljen v Božjih očeh. Besede, ki jih Bog Oče izreže Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,« veljajo tudi vsakemu izmed nas. Vprašanje je le, če si upam to verjeti, če zmorem v svojem razumu in svojem čutenju sprejeti in dojeti, da sem Bogu pomemben, da me ima rad takšnega, kakršen sem – tudi z mojimi napakami in slabostmi. Da me torej ljubi – in to zastonj. Da se mi ni treba truditi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen s tem, da moram biti priden in zadostiti nekim njegovim normam in pravilom. Ne – rad me ima takšnega, kakršen sem. In, ko se zavem, da sem ljubljen, potem se prav zaradi tega trudim delati dobro, saj to dobro najprej prejemam od Boga. Prvi korak na tej poti pa je prav gotovo ta, da začenjam v globini svojega bitja vse bolj dojemati, sprejemati in verjeti, da te besede veljajo tudi zame: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje – rad te imam.«


12.01.2019

Daniel Brkič: Kdo bo odgovoril na vprašanje trpljenja?

Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se za razliko od klasične razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume na isti način kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918-2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Javlja se kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249-1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«


11.01.2019

Metka Klevišar: Izgubili so ji kovček

Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.


10.01.2019

Berta Golob: Koliko nam je mar

Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti – za študente se izdajajo -, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so – krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?


Stran 106 od 186
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov