Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
François Hugo je južnoafriški klinični psiholog in mednarodno priznan svetovalec za menedžment. V prostem času je tudi pilot. Rodil se je v Malaviju, v katerem so starši delali kot misijonarji. Pomena denarja in družbenega statusa se je tako zavedel šele, ko je odšel študirat v Južno Afriko, v kateri živi še danes. V oddaji Evropa osebno je med drugim povedal, kakšno je bilo otroštvo na afriškem podeželju, kako se poslovno okolje Južne Afrike razlikuje od evropskega in kakšen je njegov recept za 51 let uspešnega zakonskega življenja.
Pedro Silveira prihaja iz severovzhodnega dela Brazilije, kjer je po naših standardih zaradi bližine ekvatorja ves čas poletje - prijetnih 32 stopinj. Zato slovensko zimo, pa čeprav je tukaj prvič videl čudežni sneg, težko prenaša. Po sedmih mesecih življenja v Sloveniji kot pravi Slovenec obožuje zelje, štruklje in govejo juho, ne mara pa “upravne enote”. O tem, kako se privaja na mraz, kako mu gre učenje slovenščine in ali si predstavlja svoje življenje preživeti v Ljubljani, pa v tokratni Evropi osebno.
Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.
V Evropi osebno tokrat predstavljamo alpinista Toma Livingstona. Britanec ima za seboj veliko uspešnih alpinističnih vzponov, skupaj s Slovencema Luko Stražarjem in Alešem Česnom je za eno od odprav prejel tudi nagrado zlati cepin. Tom Livingstone se v Slovenijo rad in večkrat vrača, ta hip pa živi v Franciji.
Antropolog dr. Eric Hirsch nas z zgodbami obredov, kolonializma in misijonarizma popelje v Papuo Novo Gvinejo v osemdesetih, ko prehod iz otroštva v odraslost še ni bil predstava za turiste. Kako so domačini, ki so jim vzvišeni antropologi nekoč pravili divjaki, izkazovali svojo moč? Z Ericom Hirschem se pogovarja Gorazd Rečnik.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.
Perje, kostumi, barve, bazen, špricanje vode. Vse to ima prostor na odru mlade pevke, plesalke in performativne igralke Lucy McCormick, ki je poleti z eno svojih predstav navdušila in milo rečeno presenetila gledalce na festivalu Mladi Levi v Ljubljani. Recitiranje poezije ob ekscesnem petju in pomankljivi obleki pač ni nekaj, česar bi bilo slovensko občinstvo vajeno. Britanka je takrat v Ljubljano prišla šele drugič, a pravi, da si svoje življenje v prihodnosti poleg domačega Londona in njej ljube Lizbone najbolje predstavlja prav v Sloveniji. Z Lucy McCormick se pogovarjamo o njeni ustvarjalnosti, trmi in delu, ki ji je v medijih prineslo naziv "prihajajoča odrska zvezda".
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Meg Stuart zase pravi, da je prebivalka sveta. Rojena v New Orleansu, šolana v Los Angelesu, kariero je začela v New Yorku, zdaj pa živi razpeta med Berlinom in Brusljem. Kako se je koreografinja in plesalka, rojena v družini gledališčnikov, znašla v svetu pliejev, improviziranja, nagibov telesa in kaj točno zanjo pomeni izražanje skozi premikanje? Kako nastopati tudi pred občinstvom, ki ne razume tvojega dela, in zakaj mora biti plesalec vseskozi v gibanju, potovati in iskati nove načine izražanja in sodelovanja?
Caspar David Engstfeld z umetniškim imenom Krashkid je nemški ulični umetnik in član umetniškega kolektiva Guapo Sapo. Krashkid se je v preteklih letih udeležil številnih festivalov urbane umetnosti po svetu, enega svojih muralov je pred dvema letoma ustvaril v Palestini. Pred nekaj tedni pa je v Ljubljani poslikal zid notranjega dvorišča ljubljanskega Mestnega muzeja.
Dr. Roland Ngam je vodja področja podnebne pravičnosti in družbeno-ekološke preobrazbe v južnoafriški pisarni Rosa Luxemburg Stiftung v Johannesburgu. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj Afrika najbolj čuti spremembe podnebja, kako je bilo odraščati na plantažah kave v Kamerunu, kakšno vlogo ima nogomet in zakaj je pomembna afriška glasba upora.
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Neveljaven email naslov