Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.
Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Ko se je pri enajstih letih z Zanzibarja s starši preselil na angleško podeželje, so mu vrstniki dejali, da ne govori prave različice angleščine. Zaradi sprememb in menjave okolja je postal problematičen, rekli so mu otrok s posebnimi potrebami. Ugotovil je, da ni edini in da želi pomagati nemotiviranim otrokom. Brian de Lord je socialni delavec in vodja več centrov za ogrožene otroke in mladostnike. Ukvarja se z agresivnimi in zanemarjenimi posamezniki, pripadniki tolp in radikaliziranimi mladimi.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Bill Shipsey je dolgoletni aktivist Amnesty International, odvetnik, ustanovitelj globalnega programa Umetnost za človekove pravice in pobudnik nagrade Ambasador vesti. Veterana boja za človekove pravice, ki je letos tudi član mednarodne žirije na Festivalu dokumentarnega filma, smo ujeli med odprtjem prostora Václava Havla v Ljubljani, ki je namenjen spodbujanju demokratičnega dialoga.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Redki posamezniki in organizacije se (uspešno) uprejo politiki in ideologiji Viktorja Orbana. Katka Cseh je mlada zdravnica in podpredsednica madžarskega gibanja Momentum, ki je pred meseci preprečilo grandiozno idejo madžarske oblasti, da bi Budimpešta gostila letne olimpijske igre 2024. Mladi aktivisti ne zanikajo političnih ambicij, ostro kritizirajo Orbanovo vladavino, ne skrivajo se pod zaslombo civilne družbe in verjamejo, da lahko nekega dne prevzamejo oblast. Katka Cseh je rojena v Kanadi, študirala je tudi na Nizozemskem, a vidi svojo prihodnost na Madžarskem. Brez olimpijskih iger, a z najboljšimi evropskimi demokratičnimi in gospodarskimi praksami.
Gost oddaje Evropa osebno je poliglot Josh Rocchio, človek, ki ima toliko poklicev kot jezikov, ki jih govori. Pri nas se je znašel zaradi dekleta, ki je kmalu postalo njegova žena, zdaj so štirje. Josheva zgodba je polna naključij in slučajev, v njej pa ne manjka komičnih vložkov, ki nastavljajo ogledalo slovenski copatarski družbi.
Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.
Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.
Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.
Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.
Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.
Neveljaven email naslov