Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov