Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Neveljaven email naslov