Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
"Integracija ne pomeni, da smo vsi enaki ali da smo asimilirani, ampak da smo drugačni in enakopravni, del širše družbe."
Korenine direktorice Amnesty International Nemčije Selmin Çalışkan so v Turčiji, njen dom je v Nemčiji, kot humanitarka in predvsem aktivistka na področju človekovih pravic pa je delovala v različnih kriznih žariščih po svetu “denimo v Kongu, Afganistanu, na Balkanu pa na Kosovu, v Srbiji in Albaniji, denimo z žrtvami posilstev. S težavo pa sem preživljala obdobje v Afganistanu, ko sem morala ekipo varovati pred samomorilskimi napadalci. Takrat spoznaš, da si v nevarnem okolju lahko zelo omejen, pa čeprav si v pisarni. Težko je bilo, ko smo koga izgubili.”
Med svojim zadnjim obiskom je obiskala tudi sprejemni center v Dobovi, takole pa strnila vtise med razmerami pri nas in v Nemčiji.
“Mi smo ciljna, Slovenija pa je tranzitna država. Tudi vi bi sicer lahko bili ciljna država, če bi se tako določili. Verjamem, da bi begunci ostali tu in precej prispevali v vašo družbo, v vašo prelepo državo.”
– Selmin Çalışkan
Njena prihaja s turškega podeželja, starši pa so se zaradi gospodarskih razlogov brez kakšne akademske izobrazbe s trebuhom za kruhom preselili v Nemčijo. Pristali so v nemškem mestu Düren, kjer je Selmin odraščala v majhni, zaprti in zelo konservativni turški skupnosti. Kot dekle sem je “morala v njej držati strogih navad in običajev, tudi kar se tiče srečevanj s fanti – če te je videl kdo iz skupnosti, je takoj povedal staršem, spolna segregacija je bila velika.” Njen izobraževalni proces, v kombinaciji z okoljem, od koder je prihajala, pa je vplival na to, da se je Selmin Çalışkan že v zgodnji mladosti začela zanimati za aktivizem na področju človekovih pravic. Sama to opisuje kot organski proces.
“V srcu sem še zmeraj aktivistka, a zdaj bolj hodim na sestanke, zelo nekonvencionalno, z žarom se pogovarjam s kanclerko Merkel in ministri. Nisem običajna zadrta birokratka, saj rečem tisto, kar si mislim.”
– Selmin Çalışkan
Tudi o zadnjih terorističnih napadih, kjer poudarja, da nismo vsi v vojni, če tako pravi predsednik Hollande, Erdoganovi politiki, ali pa varnostnih izzivih pred skorajšnjim praznovanjem 67. obletnice Dneva človekovih pravic, 10. decembra.
“Na pogrebu svojega očeta lani sem izvedela, da številni v moji družini vedo, kaj počnem, ter da so ponosni name.”
– Selmin Çalışkan
V tednu Evrovizije se tudi v Evropi osebno selimo na vzhodni Mediteran – v Izrael. Od tam prihaja Yael Barel Ben David, izraelska doktorska študentka komuniciranja znanosti, popotnica, solidna fotografinja, kot se sama opiše. 34-letna Yael je obiskala že 33 držav, večino po srednji šoli, ko je odslužila vojaški rok, ki je obvezen za vse Izraelce. Odraščala je v kmetijskem naselju mošav, kjer prebivalci praviloma sestavljajo zadrugo s skupnim gospodarskim načrtom. Tega je zapustila, se poročila – na Novi Zelandiji, ker se ne strinja s protokolom rabinata, ki ženski jemlje vse pravice. Zdaj je asistentka na tehnološki univerzi Technion, znanstvenica, po novem tudi mama.
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Dvakrat je zlato olimpijsko kolajno dosegel pod zastavo Vzhodne Nemčije, torej Nemške demokratične republike, olimpijsko zlato in srebro pa je prijadral tudi združeni Nemčiji. Z jadranjem je povezan od otroštva in ta vez tudi danes, ko njegove nekdanje države že dolgo ni več, njegov rojstni kraj pa se je iz vzhodnega Berlina spremenil v združeni Berlin, ostaja enako močna kot takrat. Legenda svetovnega jadranja Jochen Schuemann bo kmalu dopolnil 65 let. Še vedno jadra in tudi zmaguje – zadnje velike uspehe je dosegal na slovenskem maxi regatniku Esimit Europa 2, zato je povezan tudi z našo državo.
Carlos Yoder je Argentinec in Slovenec, nikakor pa ne argentinski Slovenec, za kar ga pogosto označijo. V kratkih rokavih je k nam prišel sredi polarne zime leta 2002 in tukaj ostal. Do danes je že v veliki meri izselil Argentino iz sebe, saj ne je mesa, ne mara nogometa in se zmrduje nad tangom. Čeprav je glasbenik, celo multiinstumentalist. In tudi drugace je multi: sam sebi pravi še tehnologist, učitelj, podkaster, intelektualec, lektor, feminist in večni ucenec. Dodajamo le še, da je predsednik Ukulele kluba Slovenije.
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Verjetno je najbolj znan Latvijec v Evropi, gotovo najbolj znan Latvijec v Sloveniji. Z 221 centimetri je eden najvišjih Evropejcev sploh. Poliglot, za kar ni kriv zgolj talent za jezike, ampak predvsem žoga. Košarkarska. Po Latviji in Španiji zdaj živi v ZDA, zanj pa pesti, čeprav trenutno ne igra zaradi poškodbe, že tišči tudi marsikakšen Slovenec. Ime mu je Kristaps Porzingis.
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
Skater iz Luksemburga, ki mu najbolj ustreza površina pred evropskim parlamentom v Bruslju. Tja se je preselil, da bi študiral kinematografijo. V oddaji pove, zakaj nikoli več ne bo šel na volitve. Na YouTube kanalu Vala 202 poglej Mikov skok čez stopnice!
Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.
Laura Sacher je 22-letna Rimljanka, ki je lani večno mesto zamenjala za evropsko prestolnico in začela magisterij evropskih študij. Poliglotka, ki govori štiri evropske jezike, je pred selitvijo v Rimu ustvarjala svojo radijsko oddajo WorldReporter. Je kritična do populističnih vlad in polna upanja za prihodnost Evropske unije. “Kar zdaj opažamo, je predvsem veliko strahu. Ampak po mojem mnenju je med nami mladimi tudi veliko upanja, saj verjamemo v vse, kar je bilo storjeno v preteklosti v okviru Evropske unije. Populistične vlade so na žalost dejstvo, prihajam iz države, ki v tem hipu zelo trpi, saj nima samo enega vodje države, ampak bi lahko celo rekla, da so tam trije. Oblike vladavin se spreminjajo v času in to zelo vpliva na Evropo, spremembe so neizogibne.”
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.
Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.
Gruzijka Ketevan Neparidze pravi, da je usodno povezana s Slovenijo. Pri nas že drugič nadaljuje študij, če ji bo življenje to omogočilo, pa vsa pridobljena znanja želi izkoristiti v domovini.
Domen Brus je mlad slovenski pravnik na Dunaju. V avstrijski politiki in njenem odnosu do Evrope prepozna tudi hrepenenje po nekdanjem cesarskem vplivu. V Avstriji so še vedno kar nenavadno tolerantni do kajenja v gostinskih lokalih, od Avstrijcev in njihove vloge v Evropski uniji pa bi se lahko Slovenija veliko naučila na pravnem področju. O dobrih in malo manj dobrih avstrijskih in evropskih praksah, z uslužbencem ugledne odvetniške pisarne na Dunaju. Kjer se (ne)stereotipno zares živi zelo dobro!
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.
Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.
Réka Bucsi je vzhajajoča zvezda mednarodnih festivalov animiranega filma – od Berlinala do Sundancea in Annecyja. Na njih je pobrala več kot 50 mednarodnih nagrad, s svojim diplomskim filmom Symphony no. 42 pa je leta 2014 prišla celo v ožji izbor za oskarja. 30 letna Madžarska umetnica, ki se je rodila v Nemčiji in prvih 8 let zaradi službe staršev živela v Avstriji, danes ustvarja v Budimpešti. Madžarsko ima rada, malo manj pa ima rada danes neprestano in vseprisotno poudarjanje madžarskosti. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Andrej Firm
Neveljaven email naslov