Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Neveljaven email naslov