Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.
Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi Stefan Gunnarsson, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.
"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."
Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij.
"Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."
Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so 'porfteljski navijači'.
"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi."
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Neveljaven email naslov