Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vremenske napovedi - prof. dr. Jože Rakovec

09.02.2012


Večino meritev za napovedovanje vremena zberemo ob pomoči umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje.

A tu se stvari šele začnejo: zbrane podatke je treba vključiti v računalniški model, kritično ovrednotiti rezultate računanja z velikimi računalniškimi gručami in šele nekje čisto na koncu tudi povzeti v vsem razumljiv jezik.

Današnja meteorologija je torej tesno povezana z vesoljsko tehnologijo in naprednim računalništvom.

Velik del vsakdanjega poganjanja računalniških gruč na fakulteti za matematiko in fiziko in seveda na Agenciji za okolje je namenjen preračunavanju vremenskih napovedi. Vremensko dogajanje je znano po nepredvidljivosti, zato je predmet intenzivnih mednarodnih raziskav.

Za uspešno napoved je treba najprej poznati zakonitosti, ki uravnavajo dogajanje v ozračju. Potem je treba znati te zakonitosti tako napisati v obliki enačb, da rešitve povedo, kako se bodo temperatura, vlažnost zraka, zračni tlak, veter, oblačnost itn. v vsaki točki ozračja spreminjali s časom. Če to poznamo, poznamo tudi vrednosti vremenskih spremenljivk v vsaki točki ozračja za več dni vnaprej. Toda do tod je kar naporna in dolga pot.

Za začetek moramo vedeti, kakšne so razmere takrat, ko začnemo računanje. To ugotovimo z meritvami. Ker pa se vreme dogaja predvsem tam zgoraj, to pomeni, da moramo meriti po vsem ozračju okoli in okoli Zemlje, od tal pa do 20 ali 30 km nad njimi. Izmerjene podatke je treba tudi medsebojno uskladiti, saj so npr. vzrok za veter razlike zračnega tlaka med kraji: čim večje so, tem močnejši so vetrovi.

Po drugi strani pa vetrovi prenašajo zračne mase sem in tja; s tem se ponekod nakopiči več zraka, zato se zračni tlak poveča, drugod pa je zraka manj in je tlak nižji. In če se slučajno zgodi, da prostorska razporeditev zračnega tlaka in vetrov nista usklajeni, bodo pri računanju bodoče razporeditve vremenskih spremenljivk kaj hitro nastale napake – in s tem neuporabne napovedi.

Meritve je torej treba pametno izbrati in ovrednotiti in jim dodati tudi krajevne značilnosti, kot so npr. razgiban relief ali pa lastnosti tal.Končni rezultat računanja so napovedane razporeditve vremenskih spremenljivk po vsem ozračju za nekaj časa vnaprej – in to je za meteorologe že napoved vremena. Za druge – za splošno javnost − pa je treba vse to še preoblikovati v splošno razumljive opise vremena in dodati krajevne značilnosti – na primer, ob tako rekoč enakem splošnem vremenskem dogajanju nad Slovenijo je na sredozemski strani Alpsko-Dinarske gorske pregrade ena vrsta vremena, v osrednji Sloveniji druga, onkraj Trojan tretja in v Pomurju četrta. Take končno oblikovane napovedi si lahko vsakdo ogleda na internetnih straneh Agencije za okolje in fakultetne katedre za meteorologijo, povzetek pa slišimo in beremo v medijih.

Meteorologija pa ni le napovedovanje vremena. Slovenski meteorologi raziskujejo dinamiko ozračja na različnih skalah, modeliranje kakovosti zraka, širjenje onesnaževalcev v ozračju, analizo satelitskih meritev padavin in njihovo verifikacijo v modelih, asimilacijo atmosferskih podatkov in regionalno modeliranje klime. Meteorologija z geofiziko je tudi samostojni študij na fakulteti za matematiko in fiziko; o tem se bo marsikdo poučil na informativnih dnevih.

INTERVJU

Profesor dr. Jože Rakovec je vodja  katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko.

Zadnje dni se marsikje ogreje le do nekaj stopinj pod ničlo, ob tem pa je v Sloveniji veliko manj snega kot pri sosedih. Dihamo torej polarni zrak?

No, to, da je tako mraz, je odvisno od vremenskega dogajanja in v naših krajih v zmernih in visokih geografskih širinah o vremenu odločajo predvsem zračni tokovi. Seveda pa se moramo zavedati, da vreme nastaja tam gori − to pomeni recimo zračne tokove pet ali sedem kilometrov visoko, ki odločajo, kakšno bo vreme. No, sredi prejšnjega stoletja je Carl Gustaf Rossby ugotovil, da ta zračna reka teče okoli Zemlje; v zmernih in visokih geografskih širinah imamo pretežno zahodnike, ki pa pogosto močno valujejo proti severu ali proti jugu − tudi po 1000 do 2000 km proti severu oziroma proti jugu. Oblike tega meandriranja zračnega toka se iz dneva v dan spreminjajo in kadar prihaja k nam zrak iz mrzlih predelov, je seveda mraz. V tistih mrzlih predelih pa se mora zrak najprej shladiti in to se zgodi z negativno energetsko bilanco. Polarni predeli so pozimi bolj ali manj v temi − to pomeni, da dobivajo zelo malo sončne energije, medtem ko sama tla in ozračje, kot je ugotovil Jožef Stefan, sevajo v skladu s svojo temperaturo − sevajo noč in dan. In če ves čas oddajajo, tla in ozračje na teh predelih pa ne dobijo skoraj nič sonca, se zrak lahko zelo ohladi. Kadar začni meandri prinesejo v naše kraje ta mrzli zrak, imamo obdobje mrzlega vremena. To lahko traja precej dolgo. Rossby je nekako ugotovil, da se ti meandri pomikajo od zahoda proti vzhodu predvsem, če so stisnjeni, če pa so dolgi, se lahko premikajo celo v nasprotno smer, od vzhoda proti zahodu. Če so ravno prav dolgi − recimo, da je tak dvojni meander dolg približno 5500 km − pa se nikamor ne premaknejo in potem imamo lahko dva tedna tako rekoč enako vreme; ves čas na primer k nam od severa prihaja mrzel zrak.

Kako pa to, da je recimo v Splitu, v Dalmaciji, več snega kot v Ljubljani?

Treba je vedeti, kako padavine sploh nastajajo. Nastajajo takrat, kadar se zrak dviga − to je nujen pogoj za nastanek padavin. Ko je k nam tekel zrak od severa ali severovzhoda, je v resnici prihajal čez visoke Ture, čez vzhodni rob Alp, to pa pomeni, da se je nad Slovenijo spuščal. No, seveda se je spuščal tudi čez Velebit in Dinarsko gorstvo, ampak zavedati se je treba, da so Dinaridi visoki 1500 m, Alpe pa 3000. Torej je bilo spuščanje nad Slovenijo veliko izrazitejše kot recimo nad Splitom in zato so tam imeli padavine. Seveda je pomembno tudi to, kako vlažen je zrak, ki priteka. Ko se dviga, prihaja tja, kjer je nižji tlak, zato se prilagaja okoliškemu tlaku − to pomeni, da se razširja, prostornina se mu poveča in seveda mora pri širjenju odriniti zrak, ki je bil prej tam. Za odrivanje je treba opraviti delo. Vsako delo pa se plača. Plača ga iz zaloge svoje notranje energije, skratka, s tem, da se mu zniža temperatura. In ko se mu temperatura zniža, gre lahko pod rosišče, nastane kondenz, oblaki in potem ob ugodnih razmerah tudi padavine. Brez dviganja ni oblakov, ni padavin.

Vaši odgovori so rezultat računalniških fizikalnih napovedi in zapletenih enačb. Nekoč ste bili odvisni le od meritev z instrumenti, ki so bili privezani na balone. Zdaj pa so vremenske napovedi torej točnejše. Kako to?

No, v satelitski dobi se je količina podatkov izrazito povečala. Poglejte: nad Atlantikom in Pacifikom ni bilo nikogar, ki bi spuščal balone, oceani pa obsegajo 2/3 površine Zemlje − to pomeni, da smo bili brez podatkov za 2/3 ozračja. Z merjenjem iz satelitov pa dobivamo podatke tako z vrha ozračja kot s tal, recimo na vsakih 50 X 50 km − podatke o temperaturi, delno pa tudi o vetru in o vlažnosti − in tako precej dobro poznamo zdajšnje razmere. Potem to, kar dobimo z meritvami, kot začetne podatke vnesemo v računalniške prognostične meteorološke modele; modeli računajo, kaj se bo dogajalo, in tako dobimo razporeditev temperatur, vlažnost, zračni tlak in vetrove za danes, jutri in pojutrišnjem − tja do deset, morda največ 14 dni vnaprej. Potem postane vse skupaj premalo zanesljivo in takrat odnehamo.

Satelitske slike vidimo vsak večer pri poročilih, vendar bi le na podlagi slik oblakov bolj slabo napovedovali vreme. Lahko omenite kakšen zvitejši način, s katerim z opazovanjem iz vesolja tipate pulz našemu ozračju?

V tem je glavna stvar, bi se reklo. Izmeriti moramo potek temperature od tal do recimo 20, 30 km visoko, vlažnost od tal skozi ozračje do višine 20, 30 km in tako naprej. In kaj imamo na satelitih? Sprejemnike infrardečega in mikrovalovnega sevanja. In v skladu z znanim Stefanovim zakonom, da višja je temperatura, tem močneje stvari sevajo, lahko rečemo: aha, če sprejemnik dobi več energije sevanja, je temperatura višja. Ampak to je še premalo, saj ne vemo, iz katere višine prihaja ta informacija do radiometra na satelitu. No, tu pa imamo srečo, in sicer, da je sposobnost oddajanja tega, reciva, infrardečega sevanja nekoliko odvisna tudi od zračnega tlaka in hkrati za vsako valovno dolžino malo drugačna − to pomeni: če imamo recimo 15-kanalni radiometer, je v prvem kanalu sevanje, ki izhaja predvsem iz najbolj spodnje plasti ozračja, v drugem kanalu je iz malo višje plasti ozračja, v tretjem še iz višje in tako naprej. No, vse to ni tako zelo dobro definirano, da bi iz tega, kar nam 15-kanalni radiometer pove, lahko nedvoumno in brez težav neposredno izračunali potek temperature, recimo z višino. Z malo prebrisanimi metodami, bi lahko rekel, pa se da iz radiometričnih podatkov vendarle dobiti podatke o poteku temperature glede na višino in podobno o poteku vlažnosti zraka z višino. Za zdaj je malo slabše glede vetrov, za to na satelitih še nimamo zelo veliko instrumentov, vendar jih bomo imeli kmalu.

Vremenska napoved je zanesljiva le za 10 do 14 dni vnaprej. Kaj jo lahko uniči?

Dogajanje v ozračju je nelinearno in tako imenovano nelinearno dogajanje je v nekaterih primerih močno odvisno od majhnih fluktuacij v teh začetnih razmerah, ki jih dobimo z merjenjem. Lahko se zgodi, da se recimo začetna simulacija razvoja vremena iz začetnih razmer zdaj že zelo hitro razlikuje od simulacije samo malce drugačnih začetnih razmer − v takem primeru rečemo, da je dogajanje zelo nelinearno, občutljivo za drobne napake. In v teh primerih seveda kolegi prognostiki, ki napovedujejo vreme, niso zelo pogumni v svojih izjavah. Kako to izvemo? V resnici ne naredimo ene same računalniške prognoze, ampak 50. In kadar se vseh 50 skoraj čisto nič ne razlikuje med seboj, to pomeni: aha, tokrat razvoj vremena ni bil zelo občutljiv za drobne napake, napoved je zanesljiva. Takrat se seveda kolegi na TV izprsijo in hrabro povedo, da bo do konca tedna tako in tako. Kadar pa se posamezne prognoze med seboj kar precej razlikujejo, so previdnejši in rečejo “utegne biti” ali “bomo še videli” ali kaj takega. To je stvar nelinearnosti narave in tukaj imamo konceptualno, načelno omejitev glede napovedljivosti vremena, zato ne boste nikoli našli meteorologa, ki bi vam bil pripravljen reči: čez tri tedne bo tako in tako vreme. Vreme sorazmerno hitro pozablja svojo zgodovino − tem hitreje, čim bolj je dogajanje nelinearno.

Lahko ob koncu dodate kakšen nasvet za mladega človeka, ki ga zanima, kako razumeti vreme?

Tisti, ki imajo veselje, ki jim matematično-fizikalni način obravnave problemov ni tuj in ki so pripravljeni tudi zagrabiti za delo, bodo moji mlajši kolegi.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Vremenske napovedi - prof. dr. Jože Rakovec

09.02.2012


Večino meritev za napovedovanje vremena zberemo ob pomoči umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje.

A tu se stvari šele začnejo: zbrane podatke je treba vključiti v računalniški model, kritično ovrednotiti rezultate računanja z velikimi računalniškimi gručami in šele nekje čisto na koncu tudi povzeti v vsem razumljiv jezik.

Današnja meteorologija je torej tesno povezana z vesoljsko tehnologijo in naprednim računalništvom.

Velik del vsakdanjega poganjanja računalniških gruč na fakulteti za matematiko in fiziko in seveda na Agenciji za okolje je namenjen preračunavanju vremenskih napovedi. Vremensko dogajanje je znano po nepredvidljivosti, zato je predmet intenzivnih mednarodnih raziskav.

Za uspešno napoved je treba najprej poznati zakonitosti, ki uravnavajo dogajanje v ozračju. Potem je treba znati te zakonitosti tako napisati v obliki enačb, da rešitve povedo, kako se bodo temperatura, vlažnost zraka, zračni tlak, veter, oblačnost itn. v vsaki točki ozračja spreminjali s časom. Če to poznamo, poznamo tudi vrednosti vremenskih spremenljivk v vsaki točki ozračja za več dni vnaprej. Toda do tod je kar naporna in dolga pot.

Za začetek moramo vedeti, kakšne so razmere takrat, ko začnemo računanje. To ugotovimo z meritvami. Ker pa se vreme dogaja predvsem tam zgoraj, to pomeni, da moramo meriti po vsem ozračju okoli in okoli Zemlje, od tal pa do 20 ali 30 km nad njimi. Izmerjene podatke je treba tudi medsebojno uskladiti, saj so npr. vzrok za veter razlike zračnega tlaka med kraji: čim večje so, tem močnejši so vetrovi.

Po drugi strani pa vetrovi prenašajo zračne mase sem in tja; s tem se ponekod nakopiči več zraka, zato se zračni tlak poveča, drugod pa je zraka manj in je tlak nižji. In če se slučajno zgodi, da prostorska razporeditev zračnega tlaka in vetrov nista usklajeni, bodo pri računanju bodoče razporeditve vremenskih spremenljivk kaj hitro nastale napake – in s tem neuporabne napovedi.

Meritve je torej treba pametno izbrati in ovrednotiti in jim dodati tudi krajevne značilnosti, kot so npr. razgiban relief ali pa lastnosti tal.Končni rezultat računanja so napovedane razporeditve vremenskih spremenljivk po vsem ozračju za nekaj časa vnaprej – in to je za meteorologe že napoved vremena. Za druge – za splošno javnost − pa je treba vse to še preoblikovati v splošno razumljive opise vremena in dodati krajevne značilnosti – na primer, ob tako rekoč enakem splošnem vremenskem dogajanju nad Slovenijo je na sredozemski strani Alpsko-Dinarske gorske pregrade ena vrsta vremena, v osrednji Sloveniji druga, onkraj Trojan tretja in v Pomurju četrta. Take končno oblikovane napovedi si lahko vsakdo ogleda na internetnih straneh Agencije za okolje in fakultetne katedre za meteorologijo, povzetek pa slišimo in beremo v medijih.

Meteorologija pa ni le napovedovanje vremena. Slovenski meteorologi raziskujejo dinamiko ozračja na različnih skalah, modeliranje kakovosti zraka, širjenje onesnaževalcev v ozračju, analizo satelitskih meritev padavin in njihovo verifikacijo v modelih, asimilacijo atmosferskih podatkov in regionalno modeliranje klime. Meteorologija z geofiziko je tudi samostojni študij na fakulteti za matematiko in fiziko; o tem se bo marsikdo poučil na informativnih dnevih.

INTERVJU

Profesor dr. Jože Rakovec je vodja  katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko.

Zadnje dni se marsikje ogreje le do nekaj stopinj pod ničlo, ob tem pa je v Sloveniji veliko manj snega kot pri sosedih. Dihamo torej polarni zrak?

No, to, da je tako mraz, je odvisno od vremenskega dogajanja in v naših krajih v zmernih in visokih geografskih širinah o vremenu odločajo predvsem zračni tokovi. Seveda pa se moramo zavedati, da vreme nastaja tam gori − to pomeni recimo zračne tokove pet ali sedem kilometrov visoko, ki odločajo, kakšno bo vreme. No, sredi prejšnjega stoletja je Carl Gustaf Rossby ugotovil, da ta zračna reka teče okoli Zemlje; v zmernih in visokih geografskih širinah imamo pretežno zahodnike, ki pa pogosto močno valujejo proti severu ali proti jugu − tudi po 1000 do 2000 km proti severu oziroma proti jugu. Oblike tega meandriranja zračnega toka se iz dneva v dan spreminjajo in kadar prihaja k nam zrak iz mrzlih predelov, je seveda mraz. V tistih mrzlih predelih pa se mora zrak najprej shladiti in to se zgodi z negativno energetsko bilanco. Polarni predeli so pozimi bolj ali manj v temi − to pomeni, da dobivajo zelo malo sončne energije, medtem ko sama tla in ozračje, kot je ugotovil Jožef Stefan, sevajo v skladu s svojo temperaturo − sevajo noč in dan. In če ves čas oddajajo, tla in ozračje na teh predelih pa ne dobijo skoraj nič sonca, se zrak lahko zelo ohladi. Kadar začni meandri prinesejo v naše kraje ta mrzli zrak, imamo obdobje mrzlega vremena. To lahko traja precej dolgo. Rossby je nekako ugotovil, da se ti meandri pomikajo od zahoda proti vzhodu predvsem, če so stisnjeni, če pa so dolgi, se lahko premikajo celo v nasprotno smer, od vzhoda proti zahodu. Če so ravno prav dolgi − recimo, da je tak dvojni meander dolg približno 5500 km − pa se nikamor ne premaknejo in potem imamo lahko dva tedna tako rekoč enako vreme; ves čas na primer k nam od severa prihaja mrzel zrak.

Kako pa to, da je recimo v Splitu, v Dalmaciji, več snega kot v Ljubljani?

Treba je vedeti, kako padavine sploh nastajajo. Nastajajo takrat, kadar se zrak dviga − to je nujen pogoj za nastanek padavin. Ko je k nam tekel zrak od severa ali severovzhoda, je v resnici prihajal čez visoke Ture, čez vzhodni rob Alp, to pa pomeni, da se je nad Slovenijo spuščal. No, seveda se je spuščal tudi čez Velebit in Dinarsko gorstvo, ampak zavedati se je treba, da so Dinaridi visoki 1500 m, Alpe pa 3000. Torej je bilo spuščanje nad Slovenijo veliko izrazitejše kot recimo nad Splitom in zato so tam imeli padavine. Seveda je pomembno tudi to, kako vlažen je zrak, ki priteka. Ko se dviga, prihaja tja, kjer je nižji tlak, zato se prilagaja okoliškemu tlaku − to pomeni, da se razširja, prostornina se mu poveča in seveda mora pri širjenju odriniti zrak, ki je bil prej tam. Za odrivanje je treba opraviti delo. Vsako delo pa se plača. Plača ga iz zaloge svoje notranje energije, skratka, s tem, da se mu zniža temperatura. In ko se mu temperatura zniža, gre lahko pod rosišče, nastane kondenz, oblaki in potem ob ugodnih razmerah tudi padavine. Brez dviganja ni oblakov, ni padavin.

Vaši odgovori so rezultat računalniških fizikalnih napovedi in zapletenih enačb. Nekoč ste bili odvisni le od meritev z instrumenti, ki so bili privezani na balone. Zdaj pa so vremenske napovedi torej točnejše. Kako to?

No, v satelitski dobi se je količina podatkov izrazito povečala. Poglejte: nad Atlantikom in Pacifikom ni bilo nikogar, ki bi spuščal balone, oceani pa obsegajo 2/3 površine Zemlje − to pomeni, da smo bili brez podatkov za 2/3 ozračja. Z merjenjem iz satelitov pa dobivamo podatke tako z vrha ozračja kot s tal, recimo na vsakih 50 X 50 km − podatke o temperaturi, delno pa tudi o vetru in o vlažnosti − in tako precej dobro poznamo zdajšnje razmere. Potem to, kar dobimo z meritvami, kot začetne podatke vnesemo v računalniške prognostične meteorološke modele; modeli računajo, kaj se bo dogajalo, in tako dobimo razporeditev temperatur, vlažnost, zračni tlak in vetrove za danes, jutri in pojutrišnjem − tja do deset, morda največ 14 dni vnaprej. Potem postane vse skupaj premalo zanesljivo in takrat odnehamo.

Satelitske slike vidimo vsak večer pri poročilih, vendar bi le na podlagi slik oblakov bolj slabo napovedovali vreme. Lahko omenite kakšen zvitejši način, s katerim z opazovanjem iz vesolja tipate pulz našemu ozračju?

V tem je glavna stvar, bi se reklo. Izmeriti moramo potek temperature od tal do recimo 20, 30 km visoko, vlažnost od tal skozi ozračje do višine 20, 30 km in tako naprej. In kaj imamo na satelitih? Sprejemnike infrardečega in mikrovalovnega sevanja. In v skladu z znanim Stefanovim zakonom, da višja je temperatura, tem močneje stvari sevajo, lahko rečemo: aha, če sprejemnik dobi več energije sevanja, je temperatura višja. Ampak to je še premalo, saj ne vemo, iz katere višine prihaja ta informacija do radiometra na satelitu. No, tu pa imamo srečo, in sicer, da je sposobnost oddajanja tega, reciva, infrardečega sevanja nekoliko odvisna tudi od zračnega tlaka in hkrati za vsako valovno dolžino malo drugačna − to pomeni: če imamo recimo 15-kanalni radiometer, je v prvem kanalu sevanje, ki izhaja predvsem iz najbolj spodnje plasti ozračja, v drugem kanalu je iz malo višje plasti ozračja, v tretjem še iz višje in tako naprej. No, vse to ni tako zelo dobro definirano, da bi iz tega, kar nam 15-kanalni radiometer pove, lahko nedvoumno in brez težav neposredno izračunali potek temperature, recimo z višino. Z malo prebrisanimi metodami, bi lahko rekel, pa se da iz radiometričnih podatkov vendarle dobiti podatke o poteku temperature glede na višino in podobno o poteku vlažnosti zraka z višino. Za zdaj je malo slabše glede vetrov, za to na satelitih še nimamo zelo veliko instrumentov, vendar jih bomo imeli kmalu.

Vremenska napoved je zanesljiva le za 10 do 14 dni vnaprej. Kaj jo lahko uniči?

Dogajanje v ozračju je nelinearno in tako imenovano nelinearno dogajanje je v nekaterih primerih močno odvisno od majhnih fluktuacij v teh začetnih razmerah, ki jih dobimo z merjenjem. Lahko se zgodi, da se recimo začetna simulacija razvoja vremena iz začetnih razmer zdaj že zelo hitro razlikuje od simulacije samo malce drugačnih začetnih razmer − v takem primeru rečemo, da je dogajanje zelo nelinearno, občutljivo za drobne napake. In v teh primerih seveda kolegi prognostiki, ki napovedujejo vreme, niso zelo pogumni v svojih izjavah. Kako to izvemo? V resnici ne naredimo ene same računalniške prognoze, ampak 50. In kadar se vseh 50 skoraj čisto nič ne razlikuje med seboj, to pomeni: aha, tokrat razvoj vremena ni bil zelo občutljiv za drobne napake, napoved je zanesljiva. Takrat se seveda kolegi na TV izprsijo in hrabro povedo, da bo do konca tedna tako in tako. Kadar pa se posamezne prognoze med seboj kar precej razlikujejo, so previdnejši in rečejo “utegne biti” ali “bomo še videli” ali kaj takega. To je stvar nelinearnosti narave in tukaj imamo konceptualno, načelno omejitev glede napovedljivosti vremena, zato ne boste nikoli našli meteorologa, ki bi vam bil pripravljen reči: čez tri tedne bo tako in tako vreme. Vreme sorazmerno hitro pozablja svojo zgodovino − tem hitreje, čim bolj je dogajanje nelinearno.

Lahko ob koncu dodate kakšen nasvet za mladega človeka, ki ga zanima, kako razumeti vreme?

Tisti, ki imajo veselje, ki jim matematično-fizikalni način obravnave problemov ni tuj in ki so pripravljeni tudi zagrabiti za delo, bodo moji mlajši kolegi.


06.06.2018

Pravična neenakost

Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.


31.05.2018

Dilema: pametni telefon ali mezinec desnice

Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.


24.05.2018

S padalom med oblake

Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.


17.05.2018

Bombe

V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.


10.05.2018

Nevroznanost na sprehodu po galeriji

Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija


03.05.2018

Epoha iz futuristične japonske naprave

Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.


26.04.2018

Misija Gaia: kot bi merili evrski kovanec na Luni

Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia


18.04.2018

Slovenska vizionarka biološkega računalništva

Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.


12.04.2018

Hvaležni, sočutni in ponosni imamo boljše možnosti za uspeh

Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.


05.04.2018

Izzivi sodobnih jedrskih tehnologij

Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.


29.03.2018

Duncan Haldane, Nobelovec s slovenskimi koreninami

Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.


22.03.2018

Cepljenje med obveznostjo in svobodno voljo

Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela


15.03.2018

Kako se širijo nalezljive bolezni

Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela


14.03.2018

Hawkingova radiacija je delovala tudi metaforično

"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."


08.03.2018

Pandemije: Smrtonosna španka

“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela


22.02.2018

Človek stroj: od Platona do Terminatorja

Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo


22.02.2018

Pozornost je temelj gradnje družbe in civilizacije

Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.


07.02.2018

Tesla v vesolju: dosežek ali promocija?

Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.


01.02.2018

Jabolko na mizi in slovenski kvazikristal

Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.


25.01.2018

Skrivnost hobotnic in naših možganov

Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?


Stran 15 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov