Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Ne pred zaslonom računalnika ali pametnega telefona, ampak kot uslužbenka korporacije, ki upravlja navečje družabno omrežje na svetu
Novinarka in komunikologinja Zarja Protner živi in dela v Dublinu. Pravi, da so njeni sodelavci izredno ambiciozni in sposobni ljudje, zato je okolje na Facebookuzelo stimulativno in hkrati tekmovalno. Kar na delovnem mestu si je poleg drugih sproščujočih dejavnosti zamislila denimo treninge boksa in joge, ki jih redno obiskuje. Sicer pa v bojazni, da bi se tako kot številni njeni kolegi, pretežno programerji, ki se razen s sodelavci ne družijo z nikomer zunaj podjetja, ujela v tako imenovani “tehnični mehurček”, veliko svojega prostega časa “po irsko” preživi ob pitju piva z domačini v pubih in barih, ki jih v Dublinu ne (z)manjka.
“Na Irskem je to ena prostočasnih aktivnosti, ki je najbolj dostopna in hkrati najbolj običajna. Irci so pač dobrodušni in zabavljaški in okolje samo (zaradi muhastega vremena) ne podpira toliko aktivnosti zunaj na prostem.”
Pri izogibanju temu, da bi obtičala v “tehničnem mehurčku”, pomaga tudi to, da so stanovanja v Dublinu zares draga, za sobo v 2- ali 3-sobnem stanovanju, ki si ga deliš s cimri, odšteješ približno 1000 evrov. Stanovanje si mora namreč deliti s cimrom.
“Ko sem se preselila, sem mislila, da sem zdaj morda na tisti stopnji odraščanja, ko bom uživala malo “samotnega” samostojnega življenja, ampak so okoliščine take, da si stanovanje delim. Se je pa to izkazalo za zelo pozitivno tudi v mojem družabnem življenju, ker je cimer iz čisto drugačnega sveta, kot ga imam jaz v službi. On je učitelj angleščine, je Irec in skozi njega sem dobila vpogled v nek drugi del družbe v Dublinu.”
Rada tudi raziskuje Irsko, ki se precej razlikuje od Slovenije, predvsem narava: “Jaz vedno rečem: tu res ni pravega gozda! Ampak je impresivna na svoj način.”
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Ne pred zaslonom računalnika ali pametnega telefona, ampak kot uslužbenka korporacije, ki upravlja navečje družabno omrežje na svetu
Novinarka in komunikologinja Zarja Protner živi in dela v Dublinu. Pravi, da so njeni sodelavci izredno ambiciozni in sposobni ljudje, zato je okolje na Facebookuzelo stimulativno in hkrati tekmovalno. Kar na delovnem mestu si je poleg drugih sproščujočih dejavnosti zamislila denimo treninge boksa in joge, ki jih redno obiskuje. Sicer pa v bojazni, da bi se tako kot številni njeni kolegi, pretežno programerji, ki se razen s sodelavci ne družijo z nikomer zunaj podjetja, ujela v tako imenovani “tehnični mehurček”, veliko svojega prostega časa “po irsko” preživi ob pitju piva z domačini v pubih in barih, ki jih v Dublinu ne (z)manjka.
“Na Irskem je to ena prostočasnih aktivnosti, ki je najbolj dostopna in hkrati najbolj običajna. Irci so pač dobrodušni in zabavljaški in okolje samo (zaradi muhastega vremena) ne podpira toliko aktivnosti zunaj na prostem.”
Pri izogibanju temu, da bi obtičala v “tehničnem mehurčku”, pomaga tudi to, da so stanovanja v Dublinu zares draga, za sobo v 2- ali 3-sobnem stanovanju, ki si ga deliš s cimri, odšteješ približno 1000 evrov. Stanovanje si mora namreč deliti s cimrom.
“Ko sem se preselila, sem mislila, da sem zdaj morda na tisti stopnji odraščanja, ko bom uživala malo “samotnega” samostojnega življenja, ampak so okoliščine take, da si stanovanje delim. Se je pa to izkazalo za zelo pozitivno tudi v mojem družabnem življenju, ker je cimer iz čisto drugačnega sveta, kot ga imam jaz v službi. On je učitelj angleščine, je Irec in skozi njega sem dobila vpogled v nek drugi del družbe v Dublinu.”
Rada tudi raziskuje Irsko, ki se precej razlikuje od Slovenije, predvsem narava: “Jaz vedno rečem: tu res ni pravega gozda! Ampak je impresivna na svoj način.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov