Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še predobro poznate naslednjo navado: še isto minuto, ko se zbudite, pregledate na svoj prenosni telefon, nato delate pred računalnikom ves dan in se k tema napravama - računalniku in mobilniku - vrnete kmalu zatem, ko zapustite službo ali šolo. Vprašanje, ki žene te ljudi naprej pri brskanju po spletu, ni "Kaj bi danes počel?", temveč "Kaj sem danes zamudil?" Se kdaj zamislite nad svojimi navadami?
"Pred letom sem zapustil splet, za katerega sem menil, da me dela neproduktivnega in da mi kvari dušo. Po tem času bi vam moral povedati, kako mi je ta odmor odpravil vse težave, me razsvetlil in me naredil bolj resničnega. Motil sem se." Paul Miller, The Verge
V knjigi The End of Absence oziroma Konec odsotnosti avtor in kanadski novinar Michael Harris piše, da moramo privesti nazaj tisto, kar smo izgubili v svetu nenehne povezanosti. Harris je sicer svoj 30-dnevni odmor, ki ga je poimenoval »analogni avgust«, in svoje izkušnje primerjal tudi z izkušnjami Paula Millerja:"Abstinenca ne bo nikoli rešitev oziroma odgovor, stvari nikoli ne bodo črno-bele. Življenje na spletu je zdaj del zraka, ki ga vdihavamo. Prihodnost je že prišla in menim, da ni nujno rešitev, če se je otepaš in se bojuješ proti njej."
Michael Harris je svoj odmor od sodobne tehnologije primerjal s prečiščevalno dieto s hrano. Pa naši možgani to res občutijo na takšen način? "Gotovo se z odklopom moderne tehnike naši možgani prečistijo, a so hkrati tako intimno povezani z internetom - vsaj večina je takih -, da se slej ko prej vrnemo k njej. Časi se pač spreminjajo. komunikacija prek elektronske pošte je pogosta, tudi do novice dostopamo v digitalnem okolju," o tem, kako je koristnost takšne prečiščevalne diete, ko se odmaknemo od sodobne tehnologije, za različne generacije različna, pravi doktor znanosti s področja eksperimentalne psihologije Simon Brezovar z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
Prelomno leto je leto 1985, pravi Michael Harris. Če si se rodil po tem letu, potem ne boš imel življenja v odrasli dobi brez spleta. Avtor te ljudi poimenuje Digital Natives oziroma digitalni domorodci. Naproti jim gredo digital immigrants – digitalni imigranti – rojeni pred letom 1985, ki se lahko pohvalijo s to izkušnjo, da so živeli pred izumom spleta, ki je na ravni izuma tiska Johannesa Gutenberga.
Ne samo tehnologija, na možgane delujejo in jih spreminjajo povsem vsakdanje stvari, razloži predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, doktor Zvezdan Pirtošek. "Spreminja jih tudi vožnja s kolesom ali potovanje na kakšen otok. Ni je stvari, ki ne bi spremenila naših možganov, res pa je, da se v povezavi s sodobno tehnologijo širi nekakšen orwelljanski scenarij."
"Vseeno ta pristni človeški odnos, ki ga imamo, še vedno ponuja več informacij, kot jih ponuja komuniciranje prek elektronskih pripomočkov, čeprav lahko tudi tam naše čustveno stanje že izrazimo s kakšnimi smeškoti. A vsega se prek tega ne da narediti. Tako da tu velja pravilo tako kot za vse ostale stvari - veljati mora neka enakomerna uravnoteženost." dr. Simon Brezovar
Vlaganje časa v nekaj drugega namesto v sodobno tehnologijo mora biti kakovostno. Kolikokrat smo bili priče prizoru – ali pa celo sami del dogodka –, ko so besede utihnile, oči pa smo usmerili v zaslon svojih mobilnih telefonov. "Sam verjamem, da je določena količina samote in odsotnosti ključnega pomena za človeške odnose. Samo poglejmo svoje najbolj intenzivne odnose, kot so ljubezenski ali erotični. Narava erosa je v tem, da si želiš tisto, česar ne moreš imeti. To, da nekoga pogrešaš, ko si res ločen od njega, je del poznavanja nekoga in ljubezni do njega," opažanje, da osebna interakcija postaja vse težja v primerjavi s tisto prek sodobne tehnologije, komentira Michael Harris.
"Za današnjo družbo je tudi pomembneje, da na primer pokaže fotografijo sebe pred sliko Mone Lize, kot pa to, da dejansko stoji pred to znano sliko ter jo pristno in osebno doživlja. Ne verjame, da ima izkušnja neko vrednost, razen če jo posname in deli z drugimi," nadaljuje Michael Harris, ko govor nanese na to, da čeprav smo osebno na koncertu, ga spremljamo prek zaslona, saj neprestano fotografiramo in snemamo izvajalca.
Pomemben koncept pri razpravi vpliva sodobne tehnologije na možgane je nevroplastičnost. Izraz izhaja iz grške besede plastos, ki pomeni upogljiv, saj lahko prihaja do novih funkcionalnih možnosti, ki so posledica nevrokemičnih, sinaptičnih, receptorskih sprememb.
Določeni deli možganov lahko proizvajajo nove celice, že obstoječe pa lahko vzpostavljajo nove poti in kombinacije. Kot pravi dr. Pirtošek: "Internet zahteva in spodbuja nekoliko drugačno delovanje možganov, nove drugačne povezave med strukturami, ki jih sicer že imamo." To pomeni, da bo na delu nevroplastičnost. Z razvojem novih celic in novih poti bomo omogočili možganom, da bodo delovali hitreje, a manj pozorno, manj koncentrirano, vendar bodo ob tem lahko ohranili in aktivirali tiste starejše krogotoke v možganih, ki pa nam bodo omogočali večjo kontemplativnost in poglobljeno razmišljanje. Nevroplastičnost je človeku v veliko pomoč tako pri prilagajanju spremembam v okolju kakor tudi pozneje, če pride do poškodb ali bolezni možganov.
Seveda pa imamo tudi primere, ki nam dokazujejo, da se ni dobro preveč zanašati na sodobno tehniko. V času, ko med vožnjo po zapletenem omrežju ulic nekega mesta skoraj vsakdo uporablja navigacijski sistem GPS, postaja to relevantno tudi za sposobnost orientacije oziroma navigacije, pove dr. Brezovar.
Tehnologija je sama po sebi nevtralna. Na eni strani je lahko naša čudovita zaveznica, ko zdravimo bolnega človeka ali ko si na učinkovit način želimo izboljšati znanje. Na drugi strani pa je seveda lahko naš velik sovražnik.
"Mislim, da ima vsakdo v svoji glavi glas, ki mu govori, da tako imenovana medijska dieta ni zdrava," je dejal Michael Harris in dodal, da nas miren um pogosto dela nemirne. Kar je opazil tudi pri sebi. Nenehno ga je bilo strah, da zamuja stvari, priložnost, življenje, če ni bil priklopljen na internet. Skorajda je bil odvisen od stvari, ki so mu odvračale pozornost. A ko si je vzel odmor od modernega življenja za en mesec v t.i. analognem avgustu, je navdihnil tudi nekaj drugih ljudi, da si na primer zdaj vsako nedeljo vzamejo čas za branje časopisa - papirneto verzijo, seveda -, za povezovanje z ljudmi osebno, ne pa prek družabnih omrežij. S tem ko izklopite mobitel, napolnite baterije pri sebi. Bi se lotili te digitalne detoksikacije?
898 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Še predobro poznate naslednjo navado: še isto minuto, ko se zbudite, pregledate na svoj prenosni telefon, nato delate pred računalnikom ves dan in se k tema napravama - računalniku in mobilniku - vrnete kmalu zatem, ko zapustite službo ali šolo. Vprašanje, ki žene te ljudi naprej pri brskanju po spletu, ni "Kaj bi danes počel?", temveč "Kaj sem danes zamudil?" Se kdaj zamislite nad svojimi navadami?
"Pred letom sem zapustil splet, za katerega sem menil, da me dela neproduktivnega in da mi kvari dušo. Po tem času bi vam moral povedati, kako mi je ta odmor odpravil vse težave, me razsvetlil in me naredil bolj resničnega. Motil sem se." Paul Miller, The Verge
V knjigi The End of Absence oziroma Konec odsotnosti avtor in kanadski novinar Michael Harris piše, da moramo privesti nazaj tisto, kar smo izgubili v svetu nenehne povezanosti. Harris je sicer svoj 30-dnevni odmor, ki ga je poimenoval »analogni avgust«, in svoje izkušnje primerjal tudi z izkušnjami Paula Millerja:"Abstinenca ne bo nikoli rešitev oziroma odgovor, stvari nikoli ne bodo črno-bele. Življenje na spletu je zdaj del zraka, ki ga vdihavamo. Prihodnost je že prišla in menim, da ni nujno rešitev, če se je otepaš in se bojuješ proti njej."
Michael Harris je svoj odmor od sodobne tehnologije primerjal s prečiščevalno dieto s hrano. Pa naši možgani to res občutijo na takšen način? "Gotovo se z odklopom moderne tehnike naši možgani prečistijo, a so hkrati tako intimno povezani z internetom - vsaj večina je takih -, da se slej ko prej vrnemo k njej. Časi se pač spreminjajo. komunikacija prek elektronske pošte je pogosta, tudi do novice dostopamo v digitalnem okolju," o tem, kako je koristnost takšne prečiščevalne diete, ko se odmaknemo od sodobne tehnologije, za različne generacije različna, pravi doktor znanosti s področja eksperimentalne psihologije Simon Brezovar z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
Prelomno leto je leto 1985, pravi Michael Harris. Če si se rodil po tem letu, potem ne boš imel življenja v odrasli dobi brez spleta. Avtor te ljudi poimenuje Digital Natives oziroma digitalni domorodci. Naproti jim gredo digital immigrants – digitalni imigranti – rojeni pred letom 1985, ki se lahko pohvalijo s to izkušnjo, da so živeli pred izumom spleta, ki je na ravni izuma tiska Johannesa Gutenberga.
Ne samo tehnologija, na možgane delujejo in jih spreminjajo povsem vsakdanje stvari, razloži predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, doktor Zvezdan Pirtošek. "Spreminja jih tudi vožnja s kolesom ali potovanje na kakšen otok. Ni je stvari, ki ne bi spremenila naših možganov, res pa je, da se v povezavi s sodobno tehnologijo širi nekakšen orwelljanski scenarij."
"Vseeno ta pristni človeški odnos, ki ga imamo, še vedno ponuja več informacij, kot jih ponuja komuniciranje prek elektronskih pripomočkov, čeprav lahko tudi tam naše čustveno stanje že izrazimo s kakšnimi smeškoti. A vsega se prek tega ne da narediti. Tako da tu velja pravilo tako kot za vse ostale stvari - veljati mora neka enakomerna uravnoteženost." dr. Simon Brezovar
Vlaganje časa v nekaj drugega namesto v sodobno tehnologijo mora biti kakovostno. Kolikokrat smo bili priče prizoru – ali pa celo sami del dogodka –, ko so besede utihnile, oči pa smo usmerili v zaslon svojih mobilnih telefonov. "Sam verjamem, da je določena količina samote in odsotnosti ključnega pomena za človeške odnose. Samo poglejmo svoje najbolj intenzivne odnose, kot so ljubezenski ali erotični. Narava erosa je v tem, da si želiš tisto, česar ne moreš imeti. To, da nekoga pogrešaš, ko si res ločen od njega, je del poznavanja nekoga in ljubezni do njega," opažanje, da osebna interakcija postaja vse težja v primerjavi s tisto prek sodobne tehnologije, komentira Michael Harris.
"Za današnjo družbo je tudi pomembneje, da na primer pokaže fotografijo sebe pred sliko Mone Lize, kot pa to, da dejansko stoji pred to znano sliko ter jo pristno in osebno doživlja. Ne verjame, da ima izkušnja neko vrednost, razen če jo posname in deli z drugimi," nadaljuje Michael Harris, ko govor nanese na to, da čeprav smo osebno na koncertu, ga spremljamo prek zaslona, saj neprestano fotografiramo in snemamo izvajalca.
Pomemben koncept pri razpravi vpliva sodobne tehnologije na možgane je nevroplastičnost. Izraz izhaja iz grške besede plastos, ki pomeni upogljiv, saj lahko prihaja do novih funkcionalnih možnosti, ki so posledica nevrokemičnih, sinaptičnih, receptorskih sprememb.
Določeni deli možganov lahko proizvajajo nove celice, že obstoječe pa lahko vzpostavljajo nove poti in kombinacije. Kot pravi dr. Pirtošek: "Internet zahteva in spodbuja nekoliko drugačno delovanje možganov, nove drugačne povezave med strukturami, ki jih sicer že imamo." To pomeni, da bo na delu nevroplastičnost. Z razvojem novih celic in novih poti bomo omogočili možganom, da bodo delovali hitreje, a manj pozorno, manj koncentrirano, vendar bodo ob tem lahko ohranili in aktivirali tiste starejše krogotoke v možganih, ki pa nam bodo omogočali večjo kontemplativnost in poglobljeno razmišljanje. Nevroplastičnost je človeku v veliko pomoč tako pri prilagajanju spremembam v okolju kakor tudi pozneje, če pride do poškodb ali bolezni možganov.
Seveda pa imamo tudi primere, ki nam dokazujejo, da se ni dobro preveč zanašati na sodobno tehniko. V času, ko med vožnjo po zapletenem omrežju ulic nekega mesta skoraj vsakdo uporablja navigacijski sistem GPS, postaja to relevantno tudi za sposobnost orientacije oziroma navigacije, pove dr. Brezovar.
Tehnologija je sama po sebi nevtralna. Na eni strani je lahko naša čudovita zaveznica, ko zdravimo bolnega človeka ali ko si na učinkovit način želimo izboljšati znanje. Na drugi strani pa je seveda lahko naš velik sovražnik.
"Mislim, da ima vsakdo v svoji glavi glas, ki mu govori, da tako imenovana medijska dieta ni zdrava," je dejal Michael Harris in dodal, da nas miren um pogosto dela nemirne. Kar je opazil tudi pri sebi. Nenehno ga je bilo strah, da zamuja stvari, priložnost, življenje, če ni bil priklopljen na internet. Skorajda je bil odvisen od stvari, ki so mu odvračale pozornost. A ko si je vzel odmor od modernega življenja za en mesec v t.i. analognem avgustu, je navdihnil tudi nekaj drugih ljudi, da si na primer zdaj vsako nedeljo vzamejo čas za branje časopisa - papirneto verzijo, seveda -, za povezovanje z ljudmi osebno, ne pa prek družabnih omrežij. S tem ko izklopite mobitel, napolnite baterije pri sebi. Bi se lotili te digitalne detoksikacije?
Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos
Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.
Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Neveljaven email naslov