Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Možgani so otrokovo največje bogastvo, je prepričan dr. Blaž Koritnik z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Kot najpomembnejši organ v našem telesu usmerjajo in usklajujejo človekovo delovanje, razmišljanje in čustvovanje, so zelo učljivi, plastični, prilagodljivi - še posebej v prvem obdobju človekovega življenja. Zato je skrb za možgane in za spodbudno okolje, v katerem živi otrok, še kako pomembna. Tudi od tega je namreč odvisno, ne le, kako uspešen bo nekdo v življenju, temveč tudi, kakšen človek bo. Blaž Koritnik:
»Možgani otrok so fenomenalen organ. To, kako se lahko v tako kratkem času naučijo veliko povsem novih veščin, je nekaj čudovitega in neverjetnega. Zelo pomembno je, da te lastnosti krepimo in jih izkoriščamo takrat, ko jih možgani imajo. V kasnejšem obdobju sicer te lastnosti ostajajo, ampak se bistveno zmanjšajo. Učenje in spreminjanje možganov v odraslem in poznem starostnem obdobju poteka bistveno počasneje in slabše kot pri otrocih.«
Primer. Če bi se želeli kar naenkrat naučiti kolo, ki bi deloval obratno kot sicer – da bi, če bi obrnili krmilo desno, kolo šlo levo, in če bi krmilo obrnili levo, bi se zapeljali v desno stran, bi potrebovali 8 mesecev, če bi vsak dan vadili 5 minut. Toliko je namreč potreboval 30-letni Američan. Ko je dal isto nalogo svojem sinu, je ta vožnjo s tako prilagojenim kolesom obvladal po 14 dneh. Oglejte si poskus na spodnji povezavi:
Ne le hitra učljivost, plastičnost, raziskave kažejo tudi, da se to, kako smo v otroštvu skrbeli za možgane, pozna tudi v starosti. Po besedah dr. Vojka Kavčiča, nevroznanstvenika, ki že vrsto let dela v tujini, trenutno na Wayne State University v Detroitu, se je namreč na starostnikih, katerih življenja so preučevali, pokazala povezava med otroštvom in boleznijo v starosti.
A če gremo po vrsti. Človekovi možgani se razvijajo do poznih dvajsetih let. Pomembno je tudi to, da vsi možganski deli ne dozorevajo enako hitro. Najhitreje se razvijejo tisti deli, ki so na naši temenski strani, v okcipitalnem korteksu. Tam so vidne funkcije, zato je kritično obdobje (ko so možgani najbolj dovzetni za okolje) za razvoj vida prvo leto otrokovega življenja. Kritična obdobja za druge človekove aktivnosti in zmožnosti se tako vrstijo vse do poznega mladostništva. Po mnenju nevroznanstvenikov je zato pomembno, da vemo, da okolje, ki mu je otrok izpostavljen, spreminja njegove možgane – v pozitivni ali negativni smeri. Raziskave, ki se osredotočajo na povezanost čustev in razvoja možganov, so pokazale bistvene razlike v razvoju predvsem desne možganske hemisfere pri otrocih, ki so izhajali iz različnih družinskih okolij, pravi mag. Bernarda Dobnik Renko, specialistka klinične psihologije na Centru za duševno zdravje Zdravstvenega doma Moste Polje.
»Otroci, ki imajo nevarno navezanost na svoje primarne skrbnike, ki so utrpeli kakšne primanjkljaje na tem področju, imajo lahko celo za tretjino lažje možgane po teži kot otroci z varno navezanostjo na starše, imajo slabšo kakovost povezav med nevroni, slabšo čustveno regulacijo, drugačno delovanje avtonomnega živčnega sistema, tudi limbičnega sistema in porušeno ravnovesje izločanja hormonov. Torej danes vemo, da se, če povem poenostavljeno, najzgodnejše izkušnje iz medosebnih odnosov prenesejo v otrokov živčni sistem.«
Če so otrokovo prvo okolje njegovi starši, pa ima pozneje zmeraj večjo vlogo širše okolje – sorodniki, vrtec in šola. Tudi vzgojno-izobraževalne ustanove se morajo zavedati, da vplivajo na spreminjanje otrokovih možganov, da pomagajo oblikovati človeka. Zato imajo po mnenju dr. Mihe Kosa iz Hiše eksperimentov učitelji odgovorno in težko nalogo. A ne gre za učenje in podatke, temveč za navduševanje nad učenjem je prepričan Miha Kos.
Glede na čas, v katerem živimo, torej hiter, a kljub vsemu udoben življenjski slog ter obilico naprav in komunikacijskih tehnologij, zaradi katerih smo pisalo že skoraj v celoti zamenjali s tipkovnico, se moramo vprašati tudi, v kakšni smeri bosta vzgoja in šolski proces potekala v prihodnosti. Raziskave so na primer pokazale, da si tisti, ki si zapisujejo, zapomnijo več, saj pri pisanju delujejo vidni centri in motorika skupaj, pri uporabi računalnika pa je motorike manj. Nevroznanstveniki tako odpirajo nekatere dileme. Dr. Blaž Koritnik.
Nekateri vplivi pa so že znani. Na univerzi v Oxfordu so namreč odkrili skrb zbujajočo navado, da otroci spijo 19 minut manj kot njihovi starši. Raziskovalci so to povezali z ekrani – s televizijo, tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni … Ekran je svetel, zato stimulira nevrone, ki se odzivajo na svetlobo in temo, otrok pa zaradi aktivnosti nevronov težko zaspi. Ker so otroci pred spanjem obdani s toliko stimulacije, to moti njihov vzorec spanja, so prepričani raziskovalci z Oxforda.
Spanje je pomemben dejavnik za dobro počutje in sodi v zdrav življenjski slog, ki je pomemben tudi za možgane. Po dr. Vojku Kavčiču skrb za možgane poleg zadostnega spanca vključuje tudi zdravo prehrano, gibanje, kognitivno stimulacijo, socialno angažiranost in ustrezno obvladovanje stresa. Prav tako so dobrodošli dodatni krožki, učenje tujega jezika, glasbila, različne aktivnosti, hobiji, potovanja, ki dodatno spodbujajo delovanje možganov. Po njegovem mnenju pa otroku primanjkuje znanja, kako se uspešno spoprijemati s stresom. Otrok ni le bitje, ki vase vsrkava znanje, nove veščine, se z lahkoto nauči tujega jezika in vožnje s spremenjenim kolesom. Otrok se v prvih letih uči tudi čustvovanja in gradi svoj moralni kodeks – vsi ti procesi pa se odvijajo v možganih. Če so čustva po besedah Dobnik Renkove delno zapisana v genih, nanje pa potem vpliva tudi okolje, so dojenčki, kar zadeva etiko, amoralni:
»Dojenček še ne ve, kaj je prav in kaj ni prav, kaj se spodobi, kaj je vredno v življenju, ampak se tega v veliki meri nauči skozi svoje izkušnje – v prvi vrsti skozi svoje izkušnje s starši.«
Kakšno je torej spodbudno okolje za otroka tudi v psihološkem smislu?
Življenje je reševanje problemov, zato se moramo tega čim prej naučiti, pa pravi dr. Miha Kos. Življenje je res polno izzivov, gotovo je eden izmed njih tudi ta, s katerim se ubadajo starši – pa ne le starši, tudi šole, učitelji, zdravniki, psihologi, drugi strokovnjaki – kako otrokom zagotoviti čim bolj varno in tudi spodbudno okolje.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Možgani so otrokovo največje bogastvo, je prepričan dr. Blaž Koritnik z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Kot najpomembnejši organ v našem telesu usmerjajo in usklajujejo človekovo delovanje, razmišljanje in čustvovanje, so zelo učljivi, plastični, prilagodljivi - še posebej v prvem obdobju človekovega življenja. Zato je skrb za možgane in za spodbudno okolje, v katerem živi otrok, še kako pomembna. Tudi od tega je namreč odvisno, ne le, kako uspešen bo nekdo v življenju, temveč tudi, kakšen človek bo. Blaž Koritnik:
»Možgani otrok so fenomenalen organ. To, kako se lahko v tako kratkem času naučijo veliko povsem novih veščin, je nekaj čudovitega in neverjetnega. Zelo pomembno je, da te lastnosti krepimo in jih izkoriščamo takrat, ko jih možgani imajo. V kasnejšem obdobju sicer te lastnosti ostajajo, ampak se bistveno zmanjšajo. Učenje in spreminjanje možganov v odraslem in poznem starostnem obdobju poteka bistveno počasneje in slabše kot pri otrocih.«
Primer. Če bi se želeli kar naenkrat naučiti kolo, ki bi deloval obratno kot sicer – da bi, če bi obrnili krmilo desno, kolo šlo levo, in če bi krmilo obrnili levo, bi se zapeljali v desno stran, bi potrebovali 8 mesecev, če bi vsak dan vadili 5 minut. Toliko je namreč potreboval 30-letni Američan. Ko je dal isto nalogo svojem sinu, je ta vožnjo s tako prilagojenim kolesom obvladal po 14 dneh. Oglejte si poskus na spodnji povezavi:
Ne le hitra učljivost, plastičnost, raziskave kažejo tudi, da se to, kako smo v otroštvu skrbeli za možgane, pozna tudi v starosti. Po besedah dr. Vojka Kavčiča, nevroznanstvenika, ki že vrsto let dela v tujini, trenutno na Wayne State University v Detroitu, se je namreč na starostnikih, katerih življenja so preučevali, pokazala povezava med otroštvom in boleznijo v starosti.
A če gremo po vrsti. Človekovi možgani se razvijajo do poznih dvajsetih let. Pomembno je tudi to, da vsi možganski deli ne dozorevajo enako hitro. Najhitreje se razvijejo tisti deli, ki so na naši temenski strani, v okcipitalnem korteksu. Tam so vidne funkcije, zato je kritično obdobje (ko so možgani najbolj dovzetni za okolje) za razvoj vida prvo leto otrokovega življenja. Kritična obdobja za druge človekove aktivnosti in zmožnosti se tako vrstijo vse do poznega mladostništva. Po mnenju nevroznanstvenikov je zato pomembno, da vemo, da okolje, ki mu je otrok izpostavljen, spreminja njegove možgane – v pozitivni ali negativni smeri. Raziskave, ki se osredotočajo na povezanost čustev in razvoja možganov, so pokazale bistvene razlike v razvoju predvsem desne možganske hemisfere pri otrocih, ki so izhajali iz različnih družinskih okolij, pravi mag. Bernarda Dobnik Renko, specialistka klinične psihologije na Centru za duševno zdravje Zdravstvenega doma Moste Polje.
»Otroci, ki imajo nevarno navezanost na svoje primarne skrbnike, ki so utrpeli kakšne primanjkljaje na tem področju, imajo lahko celo za tretjino lažje možgane po teži kot otroci z varno navezanostjo na starše, imajo slabšo kakovost povezav med nevroni, slabšo čustveno regulacijo, drugačno delovanje avtonomnega živčnega sistema, tudi limbičnega sistema in porušeno ravnovesje izločanja hormonov. Torej danes vemo, da se, če povem poenostavljeno, najzgodnejše izkušnje iz medosebnih odnosov prenesejo v otrokov živčni sistem.«
Če so otrokovo prvo okolje njegovi starši, pa ima pozneje zmeraj večjo vlogo širše okolje – sorodniki, vrtec in šola. Tudi vzgojno-izobraževalne ustanove se morajo zavedati, da vplivajo na spreminjanje otrokovih možganov, da pomagajo oblikovati človeka. Zato imajo po mnenju dr. Mihe Kosa iz Hiše eksperimentov učitelji odgovorno in težko nalogo. A ne gre za učenje in podatke, temveč za navduševanje nad učenjem je prepričan Miha Kos.
Glede na čas, v katerem živimo, torej hiter, a kljub vsemu udoben življenjski slog ter obilico naprav in komunikacijskih tehnologij, zaradi katerih smo pisalo že skoraj v celoti zamenjali s tipkovnico, se moramo vprašati tudi, v kakšni smeri bosta vzgoja in šolski proces potekala v prihodnosti. Raziskave so na primer pokazale, da si tisti, ki si zapisujejo, zapomnijo več, saj pri pisanju delujejo vidni centri in motorika skupaj, pri uporabi računalnika pa je motorike manj. Nevroznanstveniki tako odpirajo nekatere dileme. Dr. Blaž Koritnik.
Nekateri vplivi pa so že znani. Na univerzi v Oxfordu so namreč odkrili skrb zbujajočo navado, da otroci spijo 19 minut manj kot njihovi starši. Raziskovalci so to povezali z ekrani – s televizijo, tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni … Ekran je svetel, zato stimulira nevrone, ki se odzivajo na svetlobo in temo, otrok pa zaradi aktivnosti nevronov težko zaspi. Ker so otroci pred spanjem obdani s toliko stimulacije, to moti njihov vzorec spanja, so prepričani raziskovalci z Oxforda.
Spanje je pomemben dejavnik za dobro počutje in sodi v zdrav življenjski slog, ki je pomemben tudi za možgane. Po dr. Vojku Kavčiču skrb za možgane poleg zadostnega spanca vključuje tudi zdravo prehrano, gibanje, kognitivno stimulacijo, socialno angažiranost in ustrezno obvladovanje stresa. Prav tako so dobrodošli dodatni krožki, učenje tujega jezika, glasbila, različne aktivnosti, hobiji, potovanja, ki dodatno spodbujajo delovanje možganov. Po njegovem mnenju pa otroku primanjkuje znanja, kako se uspešno spoprijemati s stresom. Otrok ni le bitje, ki vase vsrkava znanje, nove veščine, se z lahkoto nauči tujega jezika in vožnje s spremenjenim kolesom. Otrok se v prvih letih uči tudi čustvovanja in gradi svoj moralni kodeks – vsi ti procesi pa se odvijajo v možganih. Če so čustva po besedah Dobnik Renkove delno zapisana v genih, nanje pa potem vpliva tudi okolje, so dojenčki, kar zadeva etiko, amoralni:
»Dojenček še ne ve, kaj je prav in kaj ni prav, kaj se spodobi, kaj je vredno v življenju, ampak se tega v veliki meri nauči skozi svoje izkušnje – v prvi vrsti skozi svoje izkušnje s starši.«
Kakšno je torej spodbudno okolje za otroka tudi v psihološkem smislu?
Življenje je reševanje problemov, zato se moramo tega čim prej naučiti, pa pravi dr. Miha Kos. Življenje je res polno izzivov, gotovo je eden izmed njih tudi ta, s katerim se ubadajo starši – pa ne le starši, tudi šole, učitelji, zdravniki, psihologi, drugi strokovnjaki – kako otrokom zagotoviti čim bolj varno in tudi spodbudno okolje.
V živalskih vrtovih lahko v živo in od blizu vidimo v sorazmerno naravnem okolju raznolike živalske vrste. ZOO-ji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju vrst in izobraževanju ljudi. Nekatere raziskave kažejo, da živalski vrtovi, ki znajo učinkovito usmeriti pozornost na ogrožene vrste, ljudi dejansko ozaveščajo o tem, da je treba te vrste zaščititi. Obisk živalskega vrta nam lahko pomaga, da se še bolj zavemo obstoja čudovitih bitij, ki bivajo na našem krhkem planetu in jih še bolj spoštujemo. Nekateri borci za pravice živali in tudi nekaj laične ter strokovne javnosti pa dvomi o tem ali je prav živalske vrste iztrgati iz divjine in jih zapreti v nenaravno okolje. Trdijo, da živalski vrtovi živalim omejujejo gibanje in motijo njihovo nagonsko vedenje. O obeh plateh medalje bomo spregovorili v tokratni Intelekti s poznavalci, strokovnjaki za živali (tudi iz ljubljanskega ZOO-ja), tistimi torej, ki jih poznajo od blizu. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Da je svetovni splet pripraven medij za izkrivljanje, podtikanje, širjenje dezinformacij in laži, smo pravzaprav vedeli že dolgo. A zdi se, da smo skoraj tako dolgo tudi verjeli, da uporabnice in uporabniki spleta vendarle znamo precej natančno ločevati zrnje od plev, resnico od laži. Ali da to znamo storiti vsaj, kadar gre za resnično pomembne, daljnosežne odločitve. Potem pa smo med zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami nenadoma opazili, da ni čisto tako; da smo spretno in sočno spisani izmišljiji, konfabulaciji, fabrikaciji oziroma laži, ki posnema formo novinarskega poročila, pripravljeni z veseljem verjeti, če se le prilega občutkom in predstavam, ki jih že tako ali tako imamo o svetu. Demokrati so bili, na primer, prepričani, da je Trump v devetdesetih resnično izjavil, da bi, ko bi kdaj kandidiral za predsednika, kandidiral kot republikanec, saj naj bi bili republikanski volivci tiste vrste bedaki, ki jih je najlažje preslepiti. Nasprotno pa so se republikanci z navdušenjem oklenili lažnive vesti, da je papež Frančišek podprl njihovega zastavonošo. Široke množice so se teh lažnih novic skratka oklenile, kakor da so suho zlato. Zakaj? Zakaj je laž nenadoma videti mikavnejša od preverljivih dejstev? Kdo ima od tega korist? In kako so k razmahu lažnih novic in nastopu tako imenovane postdejstvene dobe prispevali tradicionalni mediji? – Ta vprašanja smo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Sandra Bašič Hrvatin, dr. Jure Leskovec in Domen Savič. Oddajo so pripravili Martina Černe, Urška Henigman in Goran Dekleva. foto: Leigh Blackall (flickr)
Konec lanskega leta je Slovenija po dolgih letih zapletov in obotavljanja vendarle podpisala pridružitveni sporazum z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave, bolj znano po kratici Cern. Z njegovo ratifikacijo v državnem zboru bo Slovenija postala pridružena članica ene ključnih raziskovalnih institucij in največjega laboratorija na svetu. Kar se raziskovalnega dela tiče, so bili slovenski znanstveniki že do zdaj polno vključeni v eksperimente, ki potekajo na največjem pospeševalniku delcev na planetu in tako tudi del zgodbe, ki je pripeljala do enega najpomembnejših odkritij v fiziki v tem tisočletju;odkritju Higgsovega bozona. Odkrivanje neznanega je temeljno poslanstvo Cerna, za njegovo uresničevanje pa je ključna visokotehnološka infrastruktura ter delovno okolje, ki kar najbolj ustreza ustanovnemu motu te organizacije, ki se glasi znanost za mir. V Cern smo pogledali tudi v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Cern/LHC
Zadnja torkova Intelekta bo izbor fragmentov iz vsega skupaj petdeset oddaj, ki smo jih ustvarili v letu 2016. V njih smo proučili tudi medijski fenomen Vojna zvezd, zaželeli dobrodošlico antropocenu in problematizirali patološki narcisizem. Tega je v današnji družbi vse več. Spraševali smo se tudi, ali so algoritmi novi vladarji, pojasnili delovanje najstniških možganov in pogledali pod površje svetovnih morij. V času ljubljanskega maratona pa smo spregovorili tudi o tem, da je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za enakopravnost in demokratizacijo širše družbe. Oddajo smo pripravili novinarke in novinarji uredništva izobraževalnega programa. Foto: Flickr/Jim Trodel
V tokratni oddaji bomo dali pod drobnogled mlade, tako imenovano generacijo y oziroma milenijsko generacijo. Milenijci so generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe, hkrati pa imajo najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Gre za izjemno heterogeno generacijo. Med njimi je najmanj poročenih. Veliko jih še vedno živi pri starših in so generacija, ki se najpogosteje seli v tujino. So generacija, katere življenjski prostor je internet, zanje velja, da so pogosto bolj liberalni in strpnejši od starejših, pred materialnimi dobrinami in kariernimi cilji je kakovost življenja. Hkrati pa so ti mladi najbolj zadovoljna in optimistična generacija. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: dr. Mirjana Ule, Eva Matjaž in Žiga Vrtačič. flickr/Ben Hall
Slovenski zdravniki že 55 otrok poskusno zdravijo s snovmi iz konoplje. Terapijo s sintetičnim kanabidiolom prejemajo otroci z najtežjimi oblikami epilepsije, pri katerih niso pomagala niti najmočnejša protiepileptična zdravila. Ob pregledu rezultatov zdravljenja s kanabidiolom je prof. dr. David Neubauer več kot zadovoljen. Pri vsakem četrtem otroku so namreč epileptični napadi povsem prenehali. Uspeh zdravljenja epilepsije s snovmi iz konoplje še zdaleč ni edini. S kanabinoidi ponekod v svetu zdravniki že pomagajo bolnikom z multiplo sklerozo, kronično bolečino in rakavimi obolenji. Tudi nova znanstvena spoznanja odpirajo konoplji pot v uradno medicino. V letošnjem letu jim je tako prisluhnila tudi slovenska zdravniška stroka in skupaj z odločevalci naredila nekaj korakov naprej. Ker gre za prelomen dogodek, bomo zgodbo o zdravljenju s konopljo osvetlili v tokratni oddaji Intelekta. Sodelovali bodo: otroški nevrolog prof. dr. David Neubauer, mikrobiologinja in predavateljica doc. dr. Tanja Bagar, farmakolog in raziskovalec prof. dr. Gorazd Drevenšek in kemik ter predavatelj prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš, eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje. Z vsemi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Jurassic Blueberries/ Flickr, cc
Resda je NASA celo v Evropi bolj prepoznana kot ESA, vendar je druga utirjena med vodilnimi vesoljskimi silami v svetu. Še več: na področju opazovanja zemlje in meteorologije celo prednjači. Evropsko vesoljsko agencijo so ustanovili v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Danes ta organizacija šteje 22 članic, med njimi Norveško, Švico in Kanado. Sporazum o pridruženem članstvu je nedavno ratificirala tudi Slovenija. Kaj to pomeni za našo vesoljsko znanost in podjetniške priložnosti, se bomo med drugim vprašali v tokratni Intelekti. Podali bomo tudi širšo sliko delovanja Evropske vesoljske agencije. V oddaji sodelujejo vodja bruseljskega urada ESA Michael Pratt, dr. Sabina Koleša generalna direktorica Direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, prof. dr. Krištof Oštir s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Centra odličnosti VESOLJE-SI, direktor podjetja Sinergise Gregor Milčinski in astronom in astrofizik na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani prof. dr. Tomaž Zwitter. Intelekto je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. ESA/NASA/Thomas Pesquet
Moških je v Sloveniji manj kot žensk. Krajša je njihova življenjska doba in nižja stopnja izobrazbe. Ko smo brskali po statističnih podatkih, smo naleteli na zanimive in presenetljive primerjave. V tokratni Intelekti bomo izpostavili in osvetlili podatek, ki pa je zelo zaskrbljujoč. Številke kažejo, da pri nas vsak dan umre en moški zaradi raka prostate; na novo pa ga odkrijejo pri treh ali štirih. Tudi podatek, da število obolelih iz leta v leto narašča, nas ne sme pustiti ravnodušnih. Če za rakom prostate zbolevajo starejši moški, pa je pri mlajših veliko pogostejši rak na modih. Diagnoza grobo zareže v posameznikovo življenje in pusti sledi na telesu ter v duši. Tudi o tem bomo govorili v zadnji novembrski Intelekti – v mesecu, ko si moški puščajo brke in tudi na ta način ozaveščajo o moških rakih. Sodelovali bodo: onkologinja dr. Breda Škrbinc, klinična psihologinja mag. Andreja Škufca Smrdel, specialistka javnega zdravja Sonja Tomšič in urolog mag. Dejan Bratuš. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Kyrre Djerstad/ Flickr, cc
V Cankarjevem domu v Ljubljani so slovesno podelili najvišje državne nagrade v znanosti. Letošnja bera je kar bogata. Štirinajst Zoisovih nagrad in priznanj, priznanj ambasador znanosti in Puhovih priznanj so razdelili devetnajstim lavreatom. Predstavljamo jim v Intelekti. Oddajo so pripravili Valter Pregl, Goran Dekleva, Nina Slaček in Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Ironpoison
Letos mineva natanko 500 let odkar je angleški filozof in državnik Thomas More napisal Utopijo, znamenito knjigo, s katero je zahodno civilizacijo dolgoročno usmeril k iskanju najrazličnejših vizij in načrtov, ki naj bi pomagali ustvariti pravično družbo obilja, nekakšen raj na zemlji torej. Ob 500. obletnici izida Utopije, smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali je utopija tudi v 21. stoletju še vedno nepogrešljiva za politično življenje in delovanje – ali pa jo je čas vendarle že poslal na smetišče zgodovine. Gostje pred mikrofonom so bili pesnik dr. Miklavž Komelj, sociolog kulture dr. Primož Krašovec ter filozofa, dr. Igor Pribac in dr. Marko Uršič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lucas Cranach starejši - Zlata doba (Wikipedia)
Danes vsak peti človek na svetu živi z manj kot dolarjem na dan, vojskuje se tretjina svetovnega prebivalstva, med njimi vsaj 300 000 otrok. Več kot milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode, trije najbogatejši ljudje pa imajo skupaj več premoženja kot 48 najrevnejših držav. Po dobrih štirih desetletjih intezivnega spodbujanja razvoja po svetu in prizadevanj za zmanjšanje razlik med revnimi in bogatimi je bilanca precej porazna. Podrobnejši pregled konkretnih razvojnih projektov pokaže, da so ti prepogosto del problema, ki naj bi ga pomagali reševati. O senčni strani razvoja smo se z gosto doc.dr. markom Lovcem s Centra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede, Lidijo Živčič iz društva Focus in Marušo Babnik iz organizacije Ekvilib pogovarjali v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto:geralt/Pixbay
Nekaj manj kot 20 tisoč ljudi se bo v nedeljo podalo na 21. ljubljanski maraton. Za primerjavo - na prvem ljubljanskem maratonu jih je teklo zgolj 300. In če danes po vsem svetu teče na milijone ljudi, moški in ženske, je bilo še pred štiridesetimi leti povsem drugače. Tek je veljal za nekaj nespodobnega in čudaškega. Sicer pa je bil izključno privilegij moških. Odvijal se je lahko le na stadionih, kjer so dolgo veljala stroga, nazadnjaška pravila. Danes se nam zdi neverjetno, da si je bilo treba pravico do teka izboriti. Še bolj neverjetno pa se zdi, da so smele ženske na olimpijskem maratonu prvič nastopiti šele leta 1984. O tem kako je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za enakopravnost in demokratizacijo širše družbe, smo spregovorili v Intelekti. Z nami so bili prof. dr. Mojca Doupona Topič iz Fakultete za šport, antropologinja in vodja društva Urbani tekači mag. Jasmina Kozina Praprotnik, prof. dr. Lev Kreft iz ljubljanske Filozofske fakultete in filozof športa dr. Milan Hosta. Foto: www. flickr. com
Mnogo strokovnjakov opaža, da ljudje še nikoli nismo bili ranljivejši in bolj izpostavljeni travmatičnim dogodkom, kot smo zdaj. Podatki iz Združenih držav Amerike namreč kažejo, da travmo najmanj enkrat v življenju doživi kar 70 odstotkov prebivalcev. Bolezen, smrt, zloraba, nasilje, ločitev, prometna nesreča. Težki dogodki pustijo globoke rane v telesnem, čustvenem in miselnem doživljanju, saj človeka pogosto zaznamujejo za vse življenje. Travmatični dogodki se vedno znova vračajo v spomin in žrtvi ne dajo miru. Prizadeti doživlja jezo, strah, močan občutek krivde. Podatek, da se nezdravljena travma lahko prelevi v anksioznost, depresijo in druge psihosomatske težave, nas mora skrbeti. Tudi zato ostaja travma v središču zanimanja raziskovalcev. Ti med drugim razmišljajo o možnosti medgeneracijskega prenosa travme in razvijajo nove tehnike zdravljenja. Tudi o tem bomo govorili v tokratni Intelekti. Sodelovali bodo: zdravnica in terapevtka Mina Paš, psihologinja in predavateljica doc. dr. Vita Poštuvan, klinična psihologinja asist. dr. Sanja Šešok in psiholog, zakonski ter družinski terapevt in predavatelj prof. dr. Robert Cvetek. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: jinterwas/ Flickr, cc
Popularna kultura v sodobni digitalizirani družbi bolj intenzivno kot kadarkoli vpliva na naše vsakdanje življenje. Analiza fenomenov popularne kulture je zato več kot dobrodošla, še posebej, če vključuje tudi identifikacijo različnih političnih dimenzij popularne kulture in odpira možnosti za oblikovanje emancipiranih praks življenja za vse nas. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta pozornost namenili analizi fenomena Kardashian, ki je nove tehnologije in aplikacije izkoristila za svojo promocijo in s tem ustvarila nov model slave. Lahko zamahnemo z roko in rečemo, da gre za družino, ki nam jo prodajajo mediji, ki je slavna zaradi slave in poneumlja globalno občinstvo, vendar bomo raje razmišljali o tem, kaj nam njena priljubljenost pove o nas samih in o svetu v katerem živimo. Sogovorniki: estetski kirurg dr. Uroš Ahčan, komunikologa dr. Maruša Pušnik in dr. Ilija Tomanić Trivundža, oglaševalec Aljoša Bagola in antropologinja, feministka in aktivistka dr. Renata Šribar. foto: flickr/Jusuf C
Prvi teden oktobra se svet obrne k znanosti. Na Švedskem razglasijo raziskovalce, ki so v skladu z vizijo Alfreda Nobela s svojimi odkritji največ prispevali k dobrobiti človeštva. Odkar jih podeljujejo smo izkoreninili vrsto bolezni, ustvarili življenje v epruveti, popravili poškodbe DNK. Prodrli smo globlje v razumevanju vesolja in prišli do spoznanja, kako občutljiva je ozonska plast na onesnaževanje. Švedski odbor je v dolgoletni zgodovini zagrešil tudi nekatere napake, a kljub temu avreola prestiža in ugleda, ki se drži teh nagrad, sveti kvečjemu še močneje. Danes pri zares velikih odkritjih sodelujejo kohorte znanstvenikov, zato je vse težje prepoznati resnično zaslužne za temi dosežki. V tokratni Intelekti bodo na obe strani Nobelove medalje v znanosti pogledali prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine v Ljubljani, dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, prof. dr. Marko Mikuž, ki vodi slovensko skupino raziskovalcev na Velikem hadronskem trkalniku v Cernu, sicer pa deluje na IJS in Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani ter dr. Sašo Dolenc – fizik, filozof in velik popularizator znanosti ter urednik Kvarkadabre – spletnega časopisa za tolmačenje znanosti. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/VEX Robotics
Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati med skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Naša gosta sta bila dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije.
Napovedi o prihodu kvantnega računalnika spremljajo opozorila, kako uničujoče posledice bo imel za vse digitalne informacije, saj bo v trenutku lahko razbil enkripcijo, ki danes ščiti podatke, ki potujejo po svetovnem spletu. Kdor koli bo uspel sestaviti prvi pravi kvantni računalnik bo zato v orjaški prednosti. Na drugi strani Kitajska dela velike korake naprej na področju razvoja kvantnih satelitov, s pomočjo katerih si bo lahko zagotovila varno komunikacijo. Se nam torej obeta kvantni preskok? In kdaj? Kaj pravzaprav pomeni za sodobno, na digitalnih informacijah utemeljeno družbo? Foto: PeteLinforth
Predlog Zavoda za zavarovanje Slovenije, da hormonsko kontracepcijo uvrsti v skupino terapevtskih zdravil in tako uvede doplačila za večino tovrstne kontracepcije, je sprožil burne odzive javnosti. Upravni odbor ZZZS-ja je zato odločil, da predloga ne sprejme in podaljša razpravo. ZZZS sicer meni, da bi z uvrstitvijo hormonske kontracepcije v skupino terapevtskih zdravil znižal cene, nasprotniki predloga pa, da bi tako kršil ustavne pravice žensk in ogrozil njihovo reproduktivno zdravje. V tokratni oddaji Intelekta bomo zato govorili o hormonski kontracepciji in njenem vplivu na življenje žensk. Urška Henigman se je pogovarjala z dr. Alenko Švab, dr. Gabrielo Simetinger in Dunjo Obersnel Kvedr. foto: UCI UC Irvine/flickr
So šestletniki pripravljeni za vstop v formalno obliko izobraževanja ali so še premajhni? Odgovori na to vprašanje so različni. Medtem ko nekateri strokovnjaki zagovarjajo slovensko devetletko, saj je ta prilagojena vstopu pet- in šestletnikov v šolo (kadrovsko in ocenjevalno), pa nekateri opozarjajo, da se otrok zelo veliko nauči prek igre in so prepričani, da je kasnejši začetek šolanja za otroka koristnejši. Pretehtali bomo argumente, ne bomo pa mogli tudi mimo dejstvo, da se vedno več otrok v šolo vključi s sedmimi leti, teh je danes v generaciji okoli 5 odstotkov. Je razlog za zakasnitev vstopa v šolo njihovo zaostajanje v razvoju, to, da želijo starši otroku zagotoviti še eno leto brezskrbnega otroštva, ali pa mogoče zahtevnost urnega načrta za 1. razred, ki se je v 10 letih močno povečala? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Ste srečni? Ste prepričani? Kaj sploh je sreča? Je to nekaj, kar se je že zgodilo? Ali nekaj, kar se šele bo? Ste jo zamudili? Jo iščete na pravem mestu? Na ta in podobna vprašanja odgovarjajo številne knjige za samopomoč, trenerji za življenje, motivatorji in guruji življenjskega sloga. Vsi pogosto postrežejo tudi z rezultati raziskav in ponudijo recepte, kako spremeniti svoje življenje, da bi bolje živeli. Navodil o tem, kako se prehranjevati, gibati, spati, oblačiti, obnašati, da bi bili srečnejši, nikoli ne zmanjka. Izdelkov in storitev, ki naj bi nam pomagali do srečnega življenja, je torej vse več. Kaj nam to pove o sodobnem času in vlogi, ki jo v njem igra sreča? foto:Paolo Fefe'/flickr
Neveljaven email naslov