Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
905 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.
TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.
Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.
Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?
Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.
Neveljaven email naslov