Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
905 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
Kdo so pravi zmagovalci 21. svetovnega prvenstva v nogometu? Francoski reprezentanti? Ruski organizatorji? Fifini računovodje? Navdušenci z vseh koncev zemeljske oble, ki so lahko mesec dni gledali dober nogomet? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: nogometni komentator Juan Vasle, poznavalec ruske zunanje in notranje politike, novinar Branko Soban, ekonomist dr. Bogomir Kovač in filozof športa dr. Milan Hosta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Quince Media (Pixabay)
Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati med organiziranimi in tudi malo manj organiziranimi skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Naša sogovornika sta bila arhitektka prof. dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in sociolog kulture doc. dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije.
To, da se posamezniki zmeraj pozneje odločajo za starševstvo, za sabo potegne nekaj pozitivnih, pa tudi negativnih posledic. Zgodi se lahko namreč, da postane otrok središče družinskega življenja, ki mu starši - sicer z najboljšimi nameni - določajo celoten potek otroštva doma in v šoli. Strokovnjaki pa že dalj časa opozarjajo, da prevelika skrb, popoln nadzor in vodeno usmerjanje otrokovega življenja omejujejo njegov razvoj, iskanje lastne poti in osvojitev ključnih socialnih kompetenc. O tem, ko otrok postane projekt, bomo s strokovnjaki govorili v tokratni Intelekti.
Podatki so nova nafta. Digitalni velikani, ki upravljajo z ogromnimi količinami podatkov, po svoji moči že daleč presegajo moč večine držav. Dodana vrednost podatkov se skriva predvsem v njihovi količini, več je bolje, in v možnostih njihove uporabe. In slednje so se v zadnjih letih močno razbohotile. Danes je tako mogoče iz podatkov razbrati vzorce, za katere nismo niti vedeli, da obstajajo. Mogoče je predvideti ravnanja posameznikov in nanje vplivati. Vrsta odmevnih zgodb v preteklih letih je te tektonske premike, ki so se tiho odvijali na oddaljenih serverjih, vendarle pripeljala v zavest širše javnosti. Še vedno pa obstaja ogromen razkorak med možnostmi, ki jih že v tem trenutku ta tehnologija omogoča in tem, kaj o tem vemo ne samo običajni posamezniki, ampak še bolj odločevalci, ki bi morali poskrbeti za nadzor in rabi podatkov postaviti primerne okvire. O tem ključnem področju, ki bo brez dvoma določalo koordinate družbi, v kateri bomo živeli, v kateri pravzaprav že živimo, smo spregovorili v tokratni Intelekti z gosti: filozofinjo in sociologinjo prof. dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, sourednikom knjige Pravo in nadzor v dobi velikega podatkovja prof. Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo ter pravnico mag. Heleno Uršič, ki na temo pravic posameznika v kontekstu velikega podatkovja pripravlja doktorat na nizozemski univerzi v Leidnu, trenutno pa raziskuje na Univerzi Yale v Združenih državah Amerike. Foto: Facebook
Projekt reševanja slovenskih risov LifeLynx je z letošnjim letom v popolnem razmahu. V začetku prihodnjega leta lahko pričakujemo prihod prvih novih živali iz Slovaške in Romunije, v načrtu pa je naselitev 14-ih. Brez tovrstne pomoči so namreč največji evropski mački v naših gozdovih šteti dnevi. Število risov se zadnji dve desetletji vztrajno zmanjšuje; to je posledica parjenja v sorodstvu. Vsi risi, ki danes živijo na prostranem območju dinarskih gozdov vse do Bosne in Hercegovine, so namreč potomci le šestih živali, ki so jih slovenski lovci pripeljali v kočevski gozd leta 1973. To je bila nekaj desetletij najuspešnejša zgodba o ponovni naselitvi risa v svetovnem merilu, projekt LifeLynx pa bo skušal zagotoviti, da bo tako tudi nadaljevanje. O risu bosta v tokratni Intelekti govorila vodja lovišča posebnega pomena Jelen Snežnik Anton Marinčič in biolog in genetik dr. Tomaž Skrbinšek z biotehniške fakultete. Foto: Wikimedia
Da bi se v Sloveniji iz oči v oči srečali z najbolj nevarno zverjo naših gozdov, nam ni treba zaiti globoko v Kočevski pragozd. Nasprotno. Dovolj je že hoja ob robu gozda, po travniku, delo na vrtu ali sprehod po mestnem parku. Najnevarnejša slovenska zver namreč ni medved, najnevarnejša zver pri nas je klop. Po razširjenosti okužb, ki jih klopi prenašajo, se namreč uvrščamo v sam evropski in svetovni vrh. Najbolj usoden je klopni meningoencefalitis, ki se lahko konča tudi s smrtjo bolnika. Čeprav se zdi, da o klopih in boleznih, ki jih prenašajo, že vsi vse vemo, pa tokratna Intelekta z osebno izkušnjo in strokovnimi pogledi vabi k poslušanju. Sodelujejo: doc. dr. Irena Grmek Košnik in Ondina Jordan Markočič iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Andreja Krt Lah, ki ima zasebno ambulanto v Zdravstvenem domu v Gorenji vasi, akad. prof. dr. Franc Strle s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, dr. Tomi Trilar s Prirodoslovnega muzeja Slovenije in gospod Stanko Martinjak iz Zabreznice na Gorenjskem. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Mislav Marohnić/ Flickr, cc
Ljudska republika Kitajska je tretja največja država sveta po površini, druga največja država na svetu po bruto družbenem proizvodu in največja država po številu prebivalstva. Je dedinja ene najstarejših, najvplivnejših in najveličastnejših civilizacij na planetu, zaradi česar ni presenetljivo, da Kitajci svojo domovino imenujejo preprosto Zhongguo, osrednje cesarstvo. Od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je stalna članica varnostnega sveta OZN in priznana jedrska sila, ki ima zaradi drugega največjega vojaškega proračuna pod orožjem več vojakov kot katera koli druga država. V zadnjih štiridesetih letih se je Kitajska prelevila tudi v pravcato trgovinsko velesilo – je največja svetovna izvoznica in druga največja uvoznica dobrin in izdelkov. Te številke po svoje pojasnjujejo, zakaj smo se v zadnjih desetletjih navadili govoriti, da je Kitajska država, ki bi v 21. stoletju lahko izzvala Združene države Amerike in sčasoma nemara celo postala osrednja svetovna velesila, ekonomski, vojaški, politični in kulturni hegemon, ki svojo moč, svoj vpliv brez posebnih težav uveljavlja na vseh celinah. Toda – kaj to sploh pomeni? Kako bi bil sploh videti kitajski izziv ameriški moči? In kako neki bi bil videti svet, ko bi mu Kitajska navsezadnje tudi zavladala? Kako bi Peking v tem primeru uredil mednarodne politične, gospodarske in varnostne odnose? Kaj bi ponudil drugim državam? Kako bi bil, skratka, videti tak, kitajski mir, pax sinica? – To so vprašanja, ki smo jih zasledovali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje, novinarka in zunanjepolitična komentatorka časopisne hiše Delo Zorana Baković, sinologinja dr. Helena Motoh, vodja centra za sodelovanje s Kitajsko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter mag. Zdenko Udovič, polkovnik, nekdanji obrambni ataše Republike Slovenije v Ljudski republiki Kitajski. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jan Dyrda (Pixabay)
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta. Več o sodobnem razvoju pametnih mest sta v Intelekti spregovorila vodja odseka Računalniški sistemi na Inštitutu Jožef Štefan, dr. Gregor Papa in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede. Foto: Pixabay
Mladinske subkulture lahko beremo na različne načine. Ali gre za upor proti vladajočemu družbenemu redu, simbolni pobeg iz dna družbe, ali le izraz odnosa do sveta nove generacije na ravni glasbe, stila in druženja? V tokratni oddaji bomo analizirali trap, glasbo in subkulturo, ki je nastala na jugu Združenih držav Amerike in se razširila po svetu. Ker bomo govorili o trap glasbi, ne bo šlo brez glasbenih primerov, ki vsebujejo kletvice. Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: Jasna Babič, Žiga Valetič in Jizah.
Ko so astronomi nedavno sporočili, da so odkrili galaksijo brez temne snovi, je to paradoksalno le še dodatno potrdilo obstoj te nenavadne substance, o kateri še vedno ne vemo veliko. Še najbliže ji je prišla Slovenka Maruša Bradač s kalifornijske univerze Davies, ki je uspela izračunati, da temna snov nedvomno obstaja, da pa je tudi izredno nedružabna. Očitno ne reagira ne z navadno snovjo, ne sama s sabo. Temna snov se je pokazala le prek svoje težnosti v spektakularnem galaktičnem dogodku, trku dveh ogromnih jat galaksij. O tem, kaj pravzaprav danes že vemo o tej izmuzljivi snovi, smo v Intelekti vprašali astrofizika prof. Marušo Bradač in prof. Tomaža Zwittra z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Jata Puščica (Bullet Cluster), Wikimedia Commons
V zadnjih desetletjih je znanost pomembno razširila naše vedenje o vesolju in planetu, na katerem živimo. Samo pomislimo: razvozlali smo človeški genom, odkrili Higgsov bozon, poglobili smo vedenje o globalnem segrevanju in vzrokih zanj, spoznali smo, da obstajata tako imenovana temna snov in še nekoliko bolj skrivnostna temna energija. Tehnologija pa, ki jo ta znanstvena spoznanja omogočajo, tehnologija, ki torej prihaja, je osupljiva: genski inženiring, fuzijski reaktor in kvantni računalnik nas slej ko prej čakajo za pregovornim naslednjim vogalom. Skratka: v luči sodobne znanosti in tehnologije svet pogosto vidimo v povsem drugačni luči. A medtem ko je znanost z nogo in pol že v prihodnosti, se lahko vprašamo, ali smo vsa ta nova spoznanja sposobni misliti tudi na ne-znanstvene načine; v poljih politike, prava, filozofije in umetnosti, denimo. Ali smo, drugače rečeno, sposobni strokovni žargon, ki ga uporablja znanost, prevesti v kako drugo govorico takó, da bomo ljudje navsezadnje spoznali, da delo, ki ga opravljajo raziskovalci v kakem pospeševalniku delcev ali v kakem laboratoriju za kloniranje, ni le nekaj, kar zadeva samo znanstvenike – ampak nas vse, homo sapiensa kot takega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, saj smo se spraševali, na kakšne načine znanost vpliva na oziroma – rečeno po domače – navdihuje sodobno umetnost. Pri tem so nam bili v pomoč filozof in predavatelj za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Lev Kreft, pa slikarka, filozofinja in dekanja fakultete za humanistični podiplomski študij Alma Mater Europaea Institutum Studiorum Humanitatis, dr. Polona Tratnik, ter dr. Igor Žunkovič, literarni komparativist in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. William Blake: "V Zrnu peska videti ves Svet / in Nebo v roži na poljani." foto: Nicolas Raymond (Flickr)
Ali menite, da delate dovolj? Preveč? Kje je meja med pridnim delavcem in lenuhom? Zdi se, da v javnem diskurzu obstajata le ti dve možnosti. Zakaj vse bolj vrednotimo žrtvovanje za službo? Je to obrambni mehanizem? V prvomajski intelekti bomo analizirali javne diskurze, rušili stereotipe o delu in odgovarjali na vprašanje, kako sodobna ideologija dela omogoča prostovoljno odpoved že pridobljenih pravic. Gostje: sociologinja doktorica Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, psihologinja Eva Matjaž, soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in sociolog doktor Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pripravlja Urška Henigman. foto: pixabay/rawpixel
Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Genske analize starih prebivalcev Evrope, lovcev in nabiralcev izpred 7 tisoč let in več, kažejo presenetljivo podobo. Kljub tisočletjem, ki so jih preživeli na hladnem severu, so bili temnopolti in modrooki. Genetika danes ponuja nov in zanimiv vpogled v našo sorazmerno nedavno evolucijo, kot tudi v nekdanje migracije, v mešanje in premeščanje populacij. Presenečajo pa ne le rezultati genskih analiz. Pravzaprav so številne ustaljene predstave o tem, kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, precej oddaljene od resničnosti. Kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, smo skušali odstreti v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Flickr/Bayes Ahmed
V sodobnem času, ko naša življenja preplavljajo digitalne tehnologije, socialna omrežja in virtualen svet, smo se v oddaji Intelekta spraševali o tem, kakšna je družbena vloga institucij kot so muzeji in galerije, za katere se na prvi pogled zdi, da spadajo v pretekli čas, podatki pa kažejo, da njihova obiskanost narašča. O tem kako sodobni muzej vse bolj postaja, ne samo prostor raziskovanja, interpretiranja in posredovanja znanja, temveč tudi platforma za družbeno kritično misel ter odpiranje aktualnih vprašanj, smo spregovorili z direktorico Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti, Zdenko Badovinac, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Blažem Peršinom in Tino Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: pixabay
V 60-ih letih 20-ega stoletja so sociologi ugotavljali, da so mladi apatični in jih družbeni problemi ne zanimajo. Sociolog Talcott Parsons je takrat zapisal, da mladi ne morejo biti predolgo tiho. Bil je eden redkih, ki ga študentske demonstracije leta 1968 niso presenetile. Pol stoletja pozneje veljajo o mladih podobna mnenja o nezainteresiranosti. Marsikoga so zato presenetili dijaški protesti proti neregulaciji strelnega orožja v Združenih državah Amerike. Kakšno družbeno moč imajo digitalni domorodci in kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki so po nedavnih razkritjih žvižgačev tudi prostor propagande in manipulacije? Odgovor v tokratni Intelekti.
Ljudje radi ubiramo bližnjice. Tudi pri zdravju. Verjamemo, da lahko posledice dolgoletnega nezdravega življenjskega sloga popravimo s čudežno tableto. Veliko ljudi zato seže po antioksidantih. Ti naj bi nas obvarovali pred srčno-žilnimi zapleti, revmatičnimi obolenji in rakom, ne nazadnje naj bi upočasnili tudi staranje. Vendar pa nekatera novejša spoznanja kažejo, da nam antioksidanti lahko celo škodujejo. Antioksidanti med mitom in novimi dognanji, med znanostjo in oglaševanjem. V tokratni oddaji Intelekta sodelujejo: prof. dr. Vita Dolžan (Medicinska fakulteta Ljubljana), doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut), prof. dr. Urban Bren (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Maribor) in prof. dr. Samo Kreft (Fakulteta za farmacijo). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Bru-nO/ Pixabay, cc
Delež otrok, vključenih v slovenske vrtce, narašča. Zadnja leta sicer manj kot hitro kot pred nekaj leti, a podatki Statističnega urada RS kažejo, da je v preteklem šolskem letu vrtce obiskovalo skoraj 79 % otrok. Razumljivo je, da je bil med najmlajšimi – do treh let - ta delež nižji - 69 %, med tistimi, ki so pred vstopom v šolo, pa 92 %. A Evropski strateški cilj, zapisan v dokumentu Izobraževanje in usposabljanje 2020, ki predvideva, da naj bi bilo do tega leta predšolsko izobraževanje vključenih 95 % otrok, starih 4 in 5 let, še ni dosežen. Kaj torej otroku prinaša vključenost v vrtec in po katerih načelih deluje slovenski javni vrtec?
Znanost je velik posel. Še prav posebej to velja za velike znanstvene založbe, ki ustvarjajo ogromne dobičke na račun precej nenavadnega poslovnega modela. Raziskave se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Znanstveniki svoja spoznanja v obliki člankov prepustijo založbam ali zastonj ali za objavo celo drago plačajo. Izredno drage pa so tudi naročnine na znanstvene revije. V to malho v Sloveniji letno prispevamo preko štiri milijone evrov. O vplivu tega posla na znanost so v Intelekti spregovorili: strokovnjak za založništvo prof. dr. Miha Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu prof. dr. Roman Jerala in filozof doc. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)
Neveljaven email naslov