Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Najbolj smrtonosen izdelek v zgodovini človeštva"
V Sloveniji spreminjamo in zaostrujemo protitobačno zakonodajo. "Poznamo dve vrsti držav," pravi Robert Proctor, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji. "Države, v katerih je tobačna industrija v lasti vlade, in države, v katerih je vlada v lasti tobačne industrije." Tobačni velikani so desetletja prikrivali interne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Med drugim tudi to, da so nekateri filtri vsebovali azbest, ki se je lahko odtrgal s filtra, in da se je v tobaku kopičil radioaktivni polonij. Zaradi kajenja umre v Sloveniji vsak dan deset ljudi, trije zbolijo za pljučnim rakom. Kljub temu pa zaostrovanje protitobačne zakonodaje vedno znova naleti na nasprotovanje dela javnosti in na velik odpor tobačne industrije.
Vrh smo dosegli lani, ko so po vsem svetu pokadili kar 6.000 milijard cigaret. To je ogromna številka, ogromno cigaret! Če bi jih postavili v vrsto, bi ta merila skoraj 500 milijonov kilometrov. Iz njih bi lahko vsako leto naredili verigo do Sonca in nazaj, pa bi jih še vedno ostalo dovolj za nekaj poti na Mars. - Robert Proctor
Na seznamu s kajenjem povezanih bolezni, ki povečujejo umrljivost kadilcev, je zdaj že kar 28 različnih obolenj. Zadnjih 7 so dodali lani. V tobačnem dimu in cigareti je več kot 4.000 strupenih primesi. Prof. Proctor: "Cigarete niso le vodilni vzrok smrti pri kadilcih, ampak tudi pri nekadilcih, ki so izpostavljeni cigaretnemu dimu. Ta namreč lahko povzroči splav, pljučnega raka in številne druge bolezni, za katerimi obolevajo kadilci. Nekatere države celo predlagajo tako imenovani načrt 2000 – ki bi osebam, rojenim po tem letu, prepovedal nakup cigaret. O tem razmišljajo na Novi Zelandiji, Švedski, na Norveškem in številnih drugih državah. Na voljo je veliko različnih pristopov in ukrepov, med katerimi je tudi uvedba enotne embalaže."
Podatki kažejo, da pri nas kadi vedno več mladih. Tako najmanj enkrat tedensko prižge cigareto že skoraj vsak peti 15-letnik. Podatek tudi pravi, da se v Sloveniji vsako leto proda kar 5 milijard cigaret.
Tobačni velikani so desetletja prikrivali interne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Njihovo razkritje so konec osemdesetih let omogočile tožbe proti tobačni industriji v Združenih državah Amerike. Dokumenti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. "Ne samo, da so nevarne, so nerazumno nevarne – namenoma so nevarne," pravi prof. Proctor. "Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenost in pljučnega raka. Samo vrniti bi se morali v 19. stoletje. Takrat so tobak le redko inhalirali, saj je bil dim preveč bazičen in grob. Ob vdihavanju jih je sililo h kašlju. Šele konec 19. stoletja so cigarete postale bolj sladkobnega okusa. S takratno tehnologijo so namreč lahko zadržali sladkor iz tobačnih listov in prvič v zgodovini je bilo cigaretni dim mogoče inhalirati. Vendar pa to povzroča pljučnega raka, emfizem, kronični bronhitis in številne smrti. Cigarete so povsem po nepotrebnem ustvarjene tako, da škodujejo. Lahko bi bile veliko manj škodljive, vendar pa jih industrija namenoma ohranja v smrtno nevarni različici."
V Sloveniji smo protitobačno zakonodajo prvič zaostrili leta 1996, ko smo omejili oglaševanje, prepovedali prodajo tobačnih izdelkov mlajšim od petnajst let, ločili prostore za kadilce in nekadilce ter cigaretnim škatlicam dodali zdravstvena opozorila. Manjše spremembe so sledile še leta 2002 in 2003, zadnjič pa smo zakonodajo na tem področju spreminjali leta 2007. Takrat smo kajenje prepovedali v vseh zaprtih, javnih in delovnih prostorih. Tokratni predlog pa med drugim prinaša popolno prepoved oglaševanja, uvedbo licenc za prodajalce tobačnih izdelkov in enotno embalažo. Marijan Ivanuša, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, med najbolj učinkovitimi ukrepi omejevanja uporabe tobačnih izdelkov izpostavlja prav popolno prepoved oglaševanja in enotno embalažo tobačnih izdelkov ter povišanje davka na tobačne izdelke.
Avstralija je okrog leta 2010 vpeljala zelo strog ukrep zvišanja cen tobaka. Vsaki dve leti se cene cigaret povečajo za približno dvanajst odstotkov. Trenutno stane škatlica cigaret okrog 20 avstralskih dolarjev (okrog 15 evrov). Načrt je, da bo leta 2020 paketek cigaret v Avstraliji stal 40 avstralskih dolarjev (okrog 27 evrov). - Jerneja Svetičič
Pomembna je tudi vloga izrazoslovja. Če rečemo, da je nekaj dejavnik tveganja, ne pa vzrok - in to je tobačna industrija dosegla - smo odgovornost za posledice uporabe tobaka preložili na uporabnike. V resnici, in to velja za katerikoli izdelek, pa mora biti za posledice uporabe izdelka popolnoma odgovorna industrija, ki je izdelek naredila. - Luka Šolmajer
Odločitvi za prenehanje kajenja botrujejo različni dejavniki, pojasnjuje Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Skrb za zdravje in finančni razlog pa sta med najpogostejšimi.
Ne poznamo nobenega drugega izdelka, kjer si kar sedemdeset, osemdeset odstotkov uporabnikov želi, da ga ne bi uporabljali. Zato pravimo, da kajenje ni stvar svobodne izbire, ampak gre za omejeno odločitev. To je tudi eden od razlogov, da cigareti včasih rečemo »mala bela zasužnjevalka«. V svoji knjigi Zlati holokavst zato ne pozivam k prohibiciji – k prepovedi, ampak k aboliciji – k odpravi. Nasprotje prohibicije je namreč svoboda, nasprotje abolicije pa je suženjstvo. Cigarete spodbujajo nekakšno obliko suženjstva, saj nas zasvojijo kot heroin ali kokain, v nekaterih ozirih še celo bolj. Zato pravim, da kajenje ni svobodna odločitev. - Robert Proctor
Drugi razlog pa je ta, nadaljuje Proctor, da večina ljudi začne kaditi že v najstniških letih. "Kar 80 odstotkov jih kadi že pred osemnajstim letom – to velja tako za Združene države, kot tudi Slovenijo. To je še en pomemben razlog, da rečemo, da kajenje ni stvar svobodne izbire. Ljudje začnejo kaditi še pred odraslostjo, postanejo odvisni od cigaret in jih ne morejo opustiti."
O najbolj smrtonosnem izdelku v zgodovini človeštva, kot o cigaretah pravi prof. Proctor, v oddaji Intelekta: Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Marijan Ivanuša, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, Luka Šolmajer, poznavalec področja, Robert Proctor, avtor knjige Zlati holokavst in Jerneja Svetičič, s katero smo se pogovarjali o boju proti kajenju v Avstraliji.
893 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
"Najbolj smrtonosen izdelek v zgodovini človeštva"
V Sloveniji spreminjamo in zaostrujemo protitobačno zakonodajo. "Poznamo dve vrsti držav," pravi Robert Proctor, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji. "Države, v katerih je tobačna industrija v lasti vlade, in države, v katerih je vlada v lasti tobačne industrije." Tobačni velikani so desetletja prikrivali interne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Med drugim tudi to, da so nekateri filtri vsebovali azbest, ki se je lahko odtrgal s filtra, in da se je v tobaku kopičil radioaktivni polonij. Zaradi kajenja umre v Sloveniji vsak dan deset ljudi, trije zbolijo za pljučnim rakom. Kljub temu pa zaostrovanje protitobačne zakonodaje vedno znova naleti na nasprotovanje dela javnosti in na velik odpor tobačne industrije.
Vrh smo dosegli lani, ko so po vsem svetu pokadili kar 6.000 milijard cigaret. To je ogromna številka, ogromno cigaret! Če bi jih postavili v vrsto, bi ta merila skoraj 500 milijonov kilometrov. Iz njih bi lahko vsako leto naredili verigo do Sonca in nazaj, pa bi jih še vedno ostalo dovolj za nekaj poti na Mars. - Robert Proctor
Na seznamu s kajenjem povezanih bolezni, ki povečujejo umrljivost kadilcev, je zdaj že kar 28 različnih obolenj. Zadnjih 7 so dodali lani. V tobačnem dimu in cigareti je več kot 4.000 strupenih primesi. Prof. Proctor: "Cigarete niso le vodilni vzrok smrti pri kadilcih, ampak tudi pri nekadilcih, ki so izpostavljeni cigaretnemu dimu. Ta namreč lahko povzroči splav, pljučnega raka in številne druge bolezni, za katerimi obolevajo kadilci. Nekatere države celo predlagajo tako imenovani načrt 2000 – ki bi osebam, rojenim po tem letu, prepovedal nakup cigaret. O tem razmišljajo na Novi Zelandiji, Švedski, na Norveškem in številnih drugih državah. Na voljo je veliko različnih pristopov in ukrepov, med katerimi je tudi uvedba enotne embalaže."
Podatki kažejo, da pri nas kadi vedno več mladih. Tako najmanj enkrat tedensko prižge cigareto že skoraj vsak peti 15-letnik. Podatek tudi pravi, da se v Sloveniji vsako leto proda kar 5 milijard cigaret.
Tobačni velikani so desetletja prikrivali interne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Njihovo razkritje so konec osemdesetih let omogočile tožbe proti tobačni industriji v Združenih državah Amerike. Dokumenti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. "Ne samo, da so nevarne, so nerazumno nevarne – namenoma so nevarne," pravi prof. Proctor. "Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenost in pljučnega raka. Samo vrniti bi se morali v 19. stoletje. Takrat so tobak le redko inhalirali, saj je bil dim preveč bazičen in grob. Ob vdihavanju jih je sililo h kašlju. Šele konec 19. stoletja so cigarete postale bolj sladkobnega okusa. S takratno tehnologijo so namreč lahko zadržali sladkor iz tobačnih listov in prvič v zgodovini je bilo cigaretni dim mogoče inhalirati. Vendar pa to povzroča pljučnega raka, emfizem, kronični bronhitis in številne smrti. Cigarete so povsem po nepotrebnem ustvarjene tako, da škodujejo. Lahko bi bile veliko manj škodljive, vendar pa jih industrija namenoma ohranja v smrtno nevarni različici."
V Sloveniji smo protitobačno zakonodajo prvič zaostrili leta 1996, ko smo omejili oglaševanje, prepovedali prodajo tobačnih izdelkov mlajšim od petnajst let, ločili prostore za kadilce in nekadilce ter cigaretnim škatlicam dodali zdravstvena opozorila. Manjše spremembe so sledile še leta 2002 in 2003, zadnjič pa smo zakonodajo na tem področju spreminjali leta 2007. Takrat smo kajenje prepovedali v vseh zaprtih, javnih in delovnih prostorih. Tokratni predlog pa med drugim prinaša popolno prepoved oglaševanja, uvedbo licenc za prodajalce tobačnih izdelkov in enotno embalažo. Marijan Ivanuša, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, med najbolj učinkovitimi ukrepi omejevanja uporabe tobačnih izdelkov izpostavlja prav popolno prepoved oglaševanja in enotno embalažo tobačnih izdelkov ter povišanje davka na tobačne izdelke.
Avstralija je okrog leta 2010 vpeljala zelo strog ukrep zvišanja cen tobaka. Vsaki dve leti se cene cigaret povečajo za približno dvanajst odstotkov. Trenutno stane škatlica cigaret okrog 20 avstralskih dolarjev (okrog 15 evrov). Načrt je, da bo leta 2020 paketek cigaret v Avstraliji stal 40 avstralskih dolarjev (okrog 27 evrov). - Jerneja Svetičič
Pomembna je tudi vloga izrazoslovja. Če rečemo, da je nekaj dejavnik tveganja, ne pa vzrok - in to je tobačna industrija dosegla - smo odgovornost za posledice uporabe tobaka preložili na uporabnike. V resnici, in to velja za katerikoli izdelek, pa mora biti za posledice uporabe izdelka popolnoma odgovorna industrija, ki je izdelek naredila. - Luka Šolmajer
Odločitvi za prenehanje kajenja botrujejo različni dejavniki, pojasnjuje Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Skrb za zdravje in finančni razlog pa sta med najpogostejšimi.
Ne poznamo nobenega drugega izdelka, kjer si kar sedemdeset, osemdeset odstotkov uporabnikov želi, da ga ne bi uporabljali. Zato pravimo, da kajenje ni stvar svobodne izbire, ampak gre za omejeno odločitev. To je tudi eden od razlogov, da cigareti včasih rečemo »mala bela zasužnjevalka«. V svoji knjigi Zlati holokavst zato ne pozivam k prohibiciji – k prepovedi, ampak k aboliciji – k odpravi. Nasprotje prohibicije je namreč svoboda, nasprotje abolicije pa je suženjstvo. Cigarete spodbujajo nekakšno obliko suženjstva, saj nas zasvojijo kot heroin ali kokain, v nekaterih ozirih še celo bolj. Zato pravim, da kajenje ni svobodna odločitev. - Robert Proctor
Drugi razlog pa je ta, nadaljuje Proctor, da večina ljudi začne kaditi že v najstniških letih. "Kar 80 odstotkov jih kadi že pred osemnajstim letom – to velja tako za Združene države, kot tudi Slovenijo. To je še en pomemben razlog, da rečemo, da kajenje ni stvar svobodne izbire. Ljudje začnejo kaditi še pred odraslostjo, postanejo odvisni od cigaret in jih ne morejo opustiti."
O najbolj smrtonosnem izdelku v zgodovini človeštva, kot o cigaretah pravi prof. Proctor, v oddaji Intelekta: Helena Koprivnikar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Marijan Ivanuša, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, Luka Šolmajer, poznavalec področja, Robert Proctor, avtor knjige Zlati holokavst in Jerneja Svetičič, s katero smo se pogovarjali o boju proti kajenju v Avstraliji.
Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Genske analize starih prebivalcev Evrope, lovcev in nabiralcev izpred 7 tisoč let in več, kažejo presenetljivo podobo. Kljub tisočletjem, ki so jih preživeli na hladnem severu, so bili temnopolti in modrooki. Genetika danes ponuja nov in zanimiv vpogled v našo sorazmerno nedavno evolucijo, kot tudi v nekdanje migracije, v mešanje in premeščanje populacij. Presenečajo pa ne le rezultati genskih analiz. Pravzaprav so številne ustaljene predstave o tem, kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, precej oddaljene od resničnosti. Kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, smo skušali odstreti v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Flickr/Bayes Ahmed
V sodobnem času, ko naša življenja preplavljajo digitalne tehnologije, socialna omrežja in virtualen svet, smo se v oddaji Intelekta spraševali o tem, kakšna je družbena vloga institucij kot so muzeji in galerije, za katere se na prvi pogled zdi, da spadajo v pretekli čas, podatki pa kažejo, da njihova obiskanost narašča. O tem kako sodobni muzej vse bolj postaja, ne samo prostor raziskovanja, interpretiranja in posredovanja znanja, temveč tudi platforma za družbeno kritično misel ter odpiranje aktualnih vprašanj, smo spregovorili z direktorico Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti, Zdenko Badovinac, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Blažem Peršinom in Tino Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: pixabay
V 60-ih letih 20-ega stoletja so sociologi ugotavljali, da so mladi apatični in jih družbeni problemi ne zanimajo. Sociolog Talcott Parsons je takrat zapisal, da mladi ne morejo biti predolgo tiho. Bil je eden redkih, ki ga študentske demonstracije leta 1968 niso presenetile. Pol stoletja pozneje veljajo o mladih podobna mnenja o nezainteresiranosti. Marsikoga so zato presenetili dijaški protesti proti neregulaciji strelnega orožja v Združenih državah Amerike. Kakšno družbeno moč imajo digitalni domorodci in kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki so po nedavnih razkritjih žvižgačev tudi prostor propagande in manipulacije? Odgovor v tokratni Intelekti.
Ljudje radi ubiramo bližnjice. Tudi pri zdravju. Verjamemo, da lahko posledice dolgoletnega nezdravega življenjskega sloga popravimo s čudežno tableto. Veliko ljudi zato seže po antioksidantih. Ti naj bi nas obvarovali pred srčno-žilnimi zapleti, revmatičnimi obolenji in rakom, ne nazadnje naj bi upočasnili tudi staranje. Vendar pa nekatera novejša spoznanja kažejo, da nam antioksidanti lahko celo škodujejo. Antioksidanti med mitom in novimi dognanji, med znanostjo in oglaševanjem. V tokratni oddaji Intelekta sodelujejo: prof. dr. Vita Dolžan (Medicinska fakulteta Ljubljana), doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut), prof. dr. Urban Bren (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Maribor) in prof. dr. Samo Kreft (Fakulteta za farmacijo). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Bru-nO/ Pixabay, cc
Delež otrok, vključenih v slovenske vrtce, narašča. Zadnja leta sicer manj kot hitro kot pred nekaj leti, a podatki Statističnega urada RS kažejo, da je v preteklem šolskem letu vrtce obiskovalo skoraj 79 % otrok. Razumljivo je, da je bil med najmlajšimi – do treh let - ta delež nižji - 69 %, med tistimi, ki so pred vstopom v šolo, pa 92 %. A Evropski strateški cilj, zapisan v dokumentu Izobraževanje in usposabljanje 2020, ki predvideva, da naj bi bilo do tega leta predšolsko izobraževanje vključenih 95 % otrok, starih 4 in 5 let, še ni dosežen. Kaj torej otroku prinaša vključenost v vrtec in po katerih načelih deluje slovenski javni vrtec?
Znanost je velik posel. Še prav posebej to velja za velike znanstvene založbe, ki ustvarjajo ogromne dobičke na račun precej nenavadnega poslovnega modela. Raziskave se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Znanstveniki svoja spoznanja v obliki člankov prepustijo založbam ali zastonj ali za objavo celo drago plačajo. Izredno drage pa so tudi naročnine na znanstvene revije. V to malho v Sloveniji letno prispevamo preko štiri milijone evrov. O vplivu tega posla na znanost so v Intelekti spregovorili: strokovnjak za založništvo prof. dr. Miha Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu prof. dr. Roman Jerala in filozof doc. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)
V zadnjem obdobju svet pretresajo razkritja o spolnem nadlegovanju žensk. Potem, ko so novembra lani javno spregovorile holivudske igralke, evropske poslanke, zaposlene v Združenih narodih, pa športnice in potem, ko je kampanja MeeToo, s pričevanji žensk o spolnem nasilju, preplavila domala ves svet, je prejšnji teden zaživela tudi v Sloveniji. O fenomenu gibanja Metoo Jaz tudi, ki je povzročil globalni upor žensk proti nasilju, smo govorili v oddaji Intelekta, s prof. dr. Darjo Zaviršek iz Fakultete za socialno delo v Ljubljani, antropologinjo in raziskovalko dr. Renato Šribar in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač. Foto: https://pixabay.com/
Ko dr. Leja Dolenc Grošelj, ki vodi osrednji slovenski Center za motnje spanja, govori o nespečnosti, lahko v njenem glasu zaznamo zaskrbljenost. »Problem nespečnosti in drugih motenj spanja je v Sloveniji zelo velik,« opozarja. Zadnja raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je razkrila, da skoraj 60 odstotkov prebivalcev Slovenije spi manj kot 7 ur na dan. Še bolj zaskrbljujoči pa so rezultati mednarodne študije ekonomistov iz Združenih držav Amerike in Avstralije, ki so nas nedavno presenetili s podatkom, da manj kot Slovenci spijo samo še Japonci. Podrobneje o problemu slovenske nespečnosti v oddaji Intelekta. Sodelujejo: somnologinja dr. Leja Dolenc Grošelj (UKC Ljubljana), biokemičarka in molekularna biologinja dr. Damjana Rozman (MF Ljubljana), fiziolog dr. Andraž Stožer (MF Maribor) in ekonomist dr. Klaus Ackermann (University of Chicago). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Keith/ Flickr, cc
Dan pred Valentinovim, ki je poleg praznika zaljubljencev tudi praznik za cvetličarje, se bomo v Intelekti pogovarjali in spraševali o globalnem trgu okrasnih rastlin, kjer je absolutna velesila še vedno Nizozemska. Pa tudi o vrednosti poklica cvetličarja ter kulturi podarjanja cvetja pri nas. Z mojstri cvetličarji in enim največjih proizvajalcev orhidej v Evropi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Javni spomeniki gotovo ne pomagajo zbirati vode. Tudi živeža ne pomagajo hraniti, zaradi njih menjava blaga in storitev ne poteka nič bolj gladko in mest, sredi katerih stojijo, očitno ne zmorejo ubraniti pred napadalci. Javni spomeniki, drugače rečeno, nimajo nikakršne razvidne praktične oziroma utilitarne funkcije. In vendar so sestavni, nemara celo nujni del urbane krajine, vse odkar so se pred kakimi petimi tisočletji oblikovale prve mestne države. Od takrat se je v tehnološkem, ekonomskem in političnem smislu menda spremenilo skoraj vse, toda spomenike vztrajno postavljamo še naprej. Zakaj neki? Zakaj družba, kakršna je, na primer, sodobna slovenska, potrebuje spomenike? Zakaj se jim raje ne odrečemo, ko pa – pomislimo le na primera javnega ogorčenja, ki sta spremljala postavitvi dveh znanih ljubljanskih spominskih obeležij: Prešernovega spomenika leta 1905 in spomenika žrtvam vseh vojn lani – očitno dvigajo družbeno temperaturo in poglabljajo spore med ljudmi? – To vprašanje smo si zastavili v tokratni Intelekti. Odgovoriti nanj so nam pomagali Božidar Jezernik in Dan Podjed, oba antropologa, pa arhitektka Maruša Zorec ter umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Wikimedia Commons)
Dihanje je nekaj tako naravnega, mehanskega, avtomatiziranega, da se ga največkrat sploh ne zavedamo. Je funkcija, ki poteka sama od sebe, temeljna funkcija, ki nas ohranja pri življenju. Seveda pa še zdaleč namen dihanja ni le izmenjava plinov med zrakom in krvjo v pljučih. Dejansko je most med zavednim in nezavednim in drži tudi to, kar vzhodnjaška modrost ve že dolgo, dokazala pa je tudi znanost -količina kisika v celicah in dolžina življenja sta temeljno povezani s pravilnim dihanjem. Kaj vse je dihanje, dih, na kaj vse vpliva, kako ga zavestno uporabljamo za zdravljenje telesa, čustev in duha, kakšne tehnike, metode so na voljo pa v tokratni Intelekti. Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Spremembe v okolju človeka spremljajo že od nekdaj. Bile so povod za selitve številnih ljudstev in vzrok za propad marsikatere civilizacije. Podnebne spremembe pa so danes vse pogostejši razlog, zaradi katerega ljudje zapuščajo svoje domove. Skrivajo se v ozadju velikega dela ekonomskih in celo vojnih migracij. Številke bodo v prihodnosti le še naraščale. Toda tako imenovani podnebni begunci – po oceni stroke jih je kar 50 milijonov so danes brez kakršnekoli pravne zaščite. Se je svet že pripravljen soočiti z novo realnostjo, se sprašuje tokratna Intelekta, v kateri sodelujejo magistrica Maša Kovič Dine s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Manca Šetinc Vernik z Društva Humanitas, klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/UNICEF Ethiopia
Otroci so se v svet moderne telekomunikacijske tehnologije že rodili in jo obvladajo bolje kot starejše generacije, pogosto slišimo. A strokovnjaki opozarjajo, da obvladovanje uporabe tehnologije še ne pomeni medijske in digitalne pismenosti. Kaj to sploh je? In kako bi morali te vsebine vključiti v naš izobraževalni sistem? Urni načrt za 35-urni izbirni predmet v 7., 8. in 9. razredu Vzgoja za medije je star več kot 10 let, vključuje pa tisk, radio in televizijo, kateri je priključen tudi internet. Je to dovolj? Po mnenju naših sogovornic nikakor – z izzivi medijev in sodobne tehnologije bi se morali hitro spopasti vsi – starši, šole, družba, politika, mediji in tehnološka podjetja.
Na podelitvi Zlatih globusov ni odmevala le črnina, govor Oprah Winfrey in zmagoslavje filmov in serij z močnimi glavnimi ženskimi liki. Odmevalo je tudi zmagoslavje ponudnikov videa na zahtevo Netflix, Hulu, Amazon in HBO. Ti so pomembno vplivali na izoblikovanje novih gledalskih navad. Domači zasloni so zamenjali filmska platna. Postavlja se vprašanje, kdo sploh še hodi v kino? Kako se temu trendu prilagajajo kinematografi, filmski ustvarjalci in ali bo kino kmalu le relikt preteklosti? Sogovorniki: Režiser Rok Biček, direktorica Kinodvora Nina Peče Grilc ter kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković. Pripravlja: Urška Henigman foto: pixabay/derks24
Vsake toliko se pojavijo nove tehnologije – na primer tisk, parni stroj ali motor z notranji izgorevanjem –, ki zmorejo v temeljih spremeniti svet. V pravkar minulem letu se je na številnih področjih pokazala izredna moč umetne inteligence. Ne le da uspešno razbira naš okus in življenjski slog ter nam nato ponuja, kaj vse bi nemara želeli kupiti, vse učinkoviteje tudi oblikuje naš pogled na svet in, kot vemo vsaj od zadnje ameriške predsedniške kampanje, lahko celo vpliva na izid volitev. Tako niso redke napovedi, da bo prav raba umetne inteligence že v bližnji prihodnosti določila, v kakšnem svetu bomo živeli jutri. Nevarnosti, da utegne biti ta novi svet vse prej kot krasen, ne manjka. O vplivu umetne inteligence se je Nina Slaček pogovarjala z razvijalcem programov umetne inteligence prof. dr. Blažem Zupanom in sociologom doc. dr. Gorazdom Kovačičem. Foto:Geralt/Pixabay
Ob izteku leta 2017 smo novinarke in novinarji oddaje Intelekta za vas pripravili poseben izbor izmed skoraj 50 oddaj, ki smo jih ustvarili v zdaj že skoraj preteklem letu. Posvetili smo se kibernetskemu vojskovanju in nevarno tankemu ledu na Arktiki. Med drugim nas je zanimalo, kje tičijo vzroki za neplodnost, ki je resna težava sodobne družbe. V Sloveniji se z njo srečuje že kar vsak šesti par. Ob pojavu vse več naprav, ki jih lahko upravljamo z glasom, nas je zanimalo, kako se bomo ljudje sporazumevali v prihodnosti in kje, če sploh, so meje umetne inteligence. Navsezadnje je bilo leto 2017 tudi leto neprijetnih spoznanj. Bili smo priča strah vzbujajočim vestem o sodobnem suženjstvu, vojnih grozotah, neenakosti in nasilju. Zato smo se v Intelekti spraševali tudi o tem, kakšno je človeštvo danes, po 69 letih sprejetja temeljnih človekovih pravic. Vabljeni v našo družbo. Foto: www.flickr.com/photos/international-festival/3049898547/
December je mesec, ko potrošništvo zasije v vsej svoji bedi. Je mesec, ko brezglavo ustvarimo nepredstavljive količine smeti. Poleg kupov zavržene hrane, embalaže, plastičnih okraskov, kozarcev in pribora za enkratno uporabo, je tukaj še nuja po obdarovanju, večinoma s predmeti, ki jih ne potrebujemo, si jih ne želimo in jih kupujemo samo zato, ker se tako pričakuje in spodobi. V potrošniški družbi še vedno velja rek; več kot imaš, več veljaš. Vendar se ta pogubni pregovor počasi vendarle sprevrača v spoznanje, da več stvari pomeni zgolj več smeti, manj časa, manj denarja, manj svobode. O trajnostnem načinu bivanja, o novi ekonomski paradigmi ne-rasti ter vedno bolj uveljavljenemu načinu življenja brez odpadkov, smo spregovorili v Intelekti. Naše sogovornice so bile Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živoa Kavka Gobbo iz društva Focus za sonaraven razvoj in Živa Lopatič iz zadruge Buna. Foto: http://maxpixel.freegreatpicture.com/Firecrackers-Pollution-New-Years-Day-Waste-585646
December je poleg prazničnih dni, tudi mesec, ko obeležujemo Mednarodni dan človekovih pravic. Danes se po vsem svetu dogajajo številna grozodejstva, življenja in svoboda ljudi je ogrožena, priče smo sodobnemu suženjstvu, porastu revščine, neenakosti in nasilja. Begunke in begunci se trudijo preživeti, namesto da bi jim ponudili varno zavetje. Zagovorniki in zagovornice človekovih pravic so zaprti in preganjani zgolj zato, ker so izrazili svoje mnenje. Širšo svetovno javnost pa iz dneva v dan pretresajo pričevanja o nasilju, ki jim ni videti konca. O aktualnih in raznoterih kršitvah, vlogi ter pomenu univerzalnih človekovih pravic bo tekla beseda v Intelekti. Svoje poglede bodo predstavili varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Jerneja Turin iz Amnesty International Slovenija, Violeta Neubauer predsednica Ženskega lobija Slovenije in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Oddajo pripravlja Martina Černe.
Neveljaven email naslov