Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?
Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?
Najprej si izberemo pot, ki ustreza našim psihičnim in fizičnim sposobnostim. Pozanimamo se o dolžini in zahtevnosti planinske poti ter preverimo podatke o vremenu in odprtosti planinskih koč.
Najbolj verodostojne informacije so dostopne na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Pri forumih smo pazljivi, saj ljudje tam navajajo predvsem osebne vtise in lastne izkušnje.
Najlažje je, če pokličemo oskrbnike planinskih koč, ki so najbolje seznanjeni s stanjem na poti. V trenutnih razmerah pa se pravočasno pozanimamo tudi o prostih ležiščih, ki jih predhodno rezerviramo.
V gore vedno hodimo z družbo, poudarja Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenija:
“Iskreno, najraje grem sam v gore, ampak se zavedam tveganja. Nekdo, ki pa nima izkušenj, naj nikakor ne hodi sam. Če pa že gre, naj predhodno komu sporoči, kam bo šel. Napiše naj listek in ga pusti na vidnem mestu v avtomobilu. Če se mu kaj zgodi, ga bomo tako hitreje našli. Ne se zanašati samo na mobilni signal.”
Če pa si želimo na turo, za katero nimamo dovolj izkušenj ali je za naše trenutne zmožnosti prezahtevna, se nanjo odpravimo z vodnikom Planinske zveze Slovenija. Za plezanje ali alpinistične poti pa je pravi naslov Združenje gorskih vodnikov Slovenije.
Pozorni moramo biti tudi na morebitne nevarnosti, ki se nam lahko pripetijo. V poletnem času je to še posebej vročina, zato se v gore odpravimo zgodaj zjutraj, med 4. in 5. uro. Tudi vročinske nevihte s spremljanjem strel nas lahko presenetijo – pred njimi smo varni samo v planinski koči. Statistično najpogostejša nevarnost pa je zdrs. Temu se lahko izognemo z izbiro primernega cilja, fizično in psihično pripravljenostjo ter s kvalitetno obutvijo.
»Tudi če smo pot predvidevali in se nanjo temeljito pripravili, se nam lahko zgodi, da je ne bomo zmogli. Najtežje se je tik pod vrhom obrniti, ampak v nekaj metrih se situacija lahko popolnoma spremeni. Če ni več varno nadaljevati, se obrnimo. Gore so tukaj že tisočletja in bodo še za nami. Zakaj bi silili vanje v nevihtah, če lahko počakamo na jutri?«
Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?
Kaj vse preverimo pred odhodom v hribe in zakaj ni nič narobe, če se kdaj tik pod vrhom obrnemo?
Najprej si izberemo pot, ki ustreza našim psihičnim in fizičnim sposobnostim. Pozanimamo se o dolžini in zahtevnosti planinske poti ter preverimo podatke o vremenu in odprtosti planinskih koč.
Najbolj verodostojne informacije so dostopne na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Pri forumih smo pazljivi, saj ljudje tam navajajo predvsem osebne vtise in lastne izkušnje.
Najlažje je, če pokličemo oskrbnike planinskih koč, ki so najbolje seznanjeni s stanjem na poti. V trenutnih razmerah pa se pravočasno pozanimamo tudi o prostih ležiščih, ki jih predhodno rezerviramo.
V gore vedno hodimo z družbo, poudarja Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenija:
“Iskreno, najraje grem sam v gore, ampak se zavedam tveganja. Nekdo, ki pa nima izkušenj, naj nikakor ne hodi sam. Če pa že gre, naj predhodno komu sporoči, kam bo šel. Napiše naj listek in ga pusti na vidnem mestu v avtomobilu. Če se mu kaj zgodi, ga bomo tako hitreje našli. Ne se zanašati samo na mobilni signal.”
Če pa si želimo na turo, za katero nimamo dovolj izkušenj ali je za naše trenutne zmožnosti prezahtevna, se nanjo odpravimo z vodnikom Planinske zveze Slovenija. Za plezanje ali alpinistične poti pa je pravi naslov Združenje gorskih vodnikov Slovenije.
Pozorni moramo biti tudi na morebitne nevarnosti, ki se nam lahko pripetijo. V poletnem času je to še posebej vročina, zato se v gore odpravimo zgodaj zjutraj, med 4. in 5. uro. Tudi vročinske nevihte s spremljanjem strel nas lahko presenetijo – pred njimi smo varni samo v planinski koči. Statistično najpogostejša nevarnost pa je zdrs. Temu se lahko izognemo z izbiro primernega cilja, fizično in psihično pripravljenostjo ter s kvalitetno obutvijo.
»Tudi če smo pot predvidevali in se nanjo temeljito pripravili, se nam lahko zgodi, da je ne bomo zmogli. Najtežje se je tik pod vrhom obrniti, ampak v nekaj metrih se situacija lahko popolnoma spremeni. Če ni več varno nadaljevati, se obrnimo. Gore so tukaj že tisočletja in bodo še za nami. Zakaj bi silili vanje v nevihtah, če lahko počakamo na jutri?«
Pred desetletji, ko so bile ženske povečini doma, je bilo veliko poimenovanj za poklice vezanih le na moški spol. Ženske so tako opravljale delo gospodinje, moški pa so bili zdravniki, vozniki, mizarji. Danes ima v slovenskem jeziku večina poklicev obe obliki – tako moško kot žensko. A obstajajo tudi izjeme. Katere so, kako tvorimo ženske oblike in kakšne posebnosti poznajo moške oblike v naslednjih minutah v naši rubriki Kiks s sogovornico doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. oddajo sta pripravili Tadeja Bizilj in Špela Šebenik.
Čeprav je epidemija še vedno prva na lestvici najpogostejših medijskih objav, so jo pred časom recimo nadomestile objave, povezane z izvolitvijo novega predsednika svetovne gospodarske velesile. Američani so izvolili predsednika, ki ima v priimku neobstojni polglasnik. To pomeni, kot pove Teja Završnik iz prevajalskega podjetja Leemeta, da pri sklanjanju e izpade. Govorimo torej o predsedniškem mandatu Joeja Bidna in ne Bidena.
Tudi danes se bomo v Kiksu družili z vejicami in doc. dr. Tino Lengar Verovnik, predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavko Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pretekli teden smo govorili o tem, na kakšna pravila se opreti, ko vejicam iščemo pravo mesto v besedilu. Danes pa o nekaterih najpogostejših napakah, ki jih delamo. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Postavljanje vejic je nekaj, česar se učimo hkrati s spoznavanjem knjižne slovenščine. Učenje traja veliko let, lahko tudi vse življenje, saj se vedno nekje najde vejica, za katero še nismo slišali. Tako pravi doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Andreja Gradišar jo je pred mikrofon povabila, da bi skupaj oblikovali seznam univerzalnih pravil, ki nam pomagajo pri postavljanju tega izmuzljivega ločila. V Kiksu danes torej lovimo vejice.
Ko govorimo, smo največkrat pozorni na besede in vsebino povedanega. Koliko pozornosti pa pri sporočanju namenjamo glasu? Trenerka komunikacijskih veščin mag. Vesna Sódnik opaža, da premalo, čeprav ima pri govornem sporazumevanju večjo težo, kot si morda mislimo. Obvladovanja glasu pa se lahko naučimo z vajami. Niso pa vse učinkovite – če se pred govorjenjem odkrhamo, ne bomo bolje zveneli. Zakaj je tako, izveste v Kiksu, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Se spomnite kakšne besede, ki vam je v otroštvu delala težave in je nikakor niste znali izgovoriti? Tokrat o prvih "kiksih," ki jih delamo v obdobju, ko se šele učimo govoriti.
470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik. Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. »Trubarjev KiKs« je pripravila Katja Kranjc.
Kdaj ste nazadnje odpotovali v nek neznan kraj? Ste s seboj vzeli vodnika ali vodiča? Se pomen besede vodnik spremeni, če spremenimo mesto naglasa in rečemo vódnik ? In kdo je tisti, ki nam doma zamenja električno napeljavo ali popravi računalnik – so to elektrikarji in računalnikarji ali električarji in računalničarji? O vsem tem izveste več v naslednjih minutah v rubriki KIKS, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
"Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice," je razložil prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki nam je priskočil na pomoč tudi v drugem delu oddaje, v kateri raziskujemo dvojnice. Tokrat v KiKs-u o besedah: štart/start, inštitut/institut, instrument/inštrument, instalacija/inštalacija in simonija/sinfonija.
Mašila so lahko polnopomenske besede, kot so “hočem reči, bom rekla, mislim” in podobno. Te besede imajo pomen, ampak ga zaradi načina uporabe izgubijo. Polglasnik) pa je prazna beseda, ki nima pomena. Mašil je veliko, so pa odvisna tudi od generacij, ki jih uporabljajo, še razlaga magistrica Vesna Sodnik, trenerka komunikacijskih veščin.
Koliko elektronskih sporočil ste napisali v tednu, ki se izteka? Ali ste med tistimi, ki še vedno raje pokličete oz. celo napišete klasično pismo. Po podatkih spletne strani Internet live stats na svetu vsako sekundo pošljemo nekaj manj kot 3 milijone e-sporočil. Nekatera so bolj, druga manj pravopisno pravilna. Norme bi se vsekakor morali držati, če gre za t. i. formalno komunikacijo - denimo odgovore na uradne dokumente, dopise, vabila na sestanke, ki jih dobimo prek elektronske pošte. Na nekatere pogostejše napake bosta v nadaljevanju v KiKsu opozorili dr. Helena Dobrovoljc, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in avtorica oddaje Andreja Gradišar.
Ste po jutranjem tuširanju uporabili deodorant, dezodorant ali morda celo dezodorans? Če niste uporabili nič od naštetega, potem jezikovne dileme nimate, imate pa morda problem kje drugje … Pred podobno dilemo se, ko vstopi v trgovino, znajde marsikateri zaljubljenec, ki bi svoji izbranki ali izbrancu rad podaril bomboniero. Ali pa morda bonboniero? Katera od naštetih besed je »kiks« in katera ni, je raziskala Darja Pograjc.
"Sem zanesljiv, natančen, deloven, odgovoren, hitro učljiv, komunikativen …" Suhoparni pridevniki v ponudbah ali prijavah na delovna mesta so po besedah Maje Đević Prah iz Zavoda Nefiks nesmiselni, če za njimi ne stojijo konkretne in jedrnate izkušnje. Tudi vikanje z malo začetnico ne kaže več na nespoštljiv odnos do naslovnika.
V rubriki KiKs se poslavljamo od avgustovskih hribov in vračamo k jeziku, natančneje k sklanjanju števnikov. Če ste se danes vseeno odpravili planinarit, pa za vas vprašanje: ste na PETEM ali PETEMU kilometru svoje poti? To je ena izmed tipičnih napak, ki jih delamo pri sklanjanju številk – zamenjujemo končnice dajalnika in mestnika. Kako bi to povedali pravilno in kje se nam še zatika, je Darji Pograjci in Katji Krajnc pojasnila lektorica Darja Tasič.
V zadnjem Planinskem KiKsu se Darja Pograjc in Katja Krajnc osredotočata na negativna ravnanja, ki ogrožajo gorsko naravo. Hribi so namreč eden izmed bolj občutljivih bivanjskih prostorov. V njih najdemo številne vodne izvire in veliko posebnih vrst rastlin in živali, ki živijo samo v tem okolju. Ljudje pa jih izpodrivamo in nanje vplivamo z množičnim obiskovanjem in s hrupom. Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec PZS v prispevku opozarja, da planinsko okolje obremenjujejo tudi infrastrukturni posegi, še posebej planinske koče.
V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Po izkušnjah in statistiki je največ pohodnikov v hribih podhlajenih ravno v poletnem času. Ljudje se tja namreč odpravijo v kratkih hlačah in rokavih, zgoraj pa jih preseneti slabo vreme. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, zato svetuje, da v hribe vedno nesemo topla oblačila in jakno. O primerni opremi se je za Planinski kiks pogovarjal z Darjo Pograjc in Katjo Krajnc ter namignil, kaj največkrat s sabo nosimo Slovenci.
Neveljaven email naslov