Vsi se lahko kdaj znajdemo v vlogi tujca. S tematiko tujcev sta bila povezana tudi prispevka v oddaji Kje pa vas čevelj žuli? Marjan Jerman je preveril, kako je mogoče, da se na volilnem seznamu znajdejo ljudje, ki so že pred nekaj leti umrli v tujini. Gorazd Rečnik pa je iskal odgovor na vprašanje Ali v Azilnem domu dopuščajo neodvisen nadzor nad svojim delom?

Vas zanima, kako je mogoče, da se na volilnem seznamu znajdejo ljudje, ki so umrli že pred nekaj leti v tujini? Poslušalec iz Pobegov nas je opozoril, da so se v volilnem imeniku v njegovi volilni enoti znašli ljudje, ki so že več let mrtvi. Opazil je imeni dveh oseb, ki sta umrli v tujini.

Sekretarka direktorata za upravnonotranje zadeve pri MNZ Alenko Colja je Marjanu Jermanu povedala, da se volilni imeniki sestavljajo na podlagi evidence volilne pravice. Ti se nanašajo na register stalnega prebivalstva in matični register. Vsako smrt na območju Slovenije je v roku dveh dni treba naznaniti pristojni upravni enoti. ”So pa primeri, ko smrt nastopi v tujini pa Republika Slovenija o tem ni obveščena. V tem primeru se lahko zgodi, da je državljan, ki je dejansko pokojen, še vedno vpisan v volilnem imeniku.”

V konkretnem primeru so ugotovili, da gre za zakonca, ki imata prijavljeno bivališče v Sloveniji, s strani Nemčije, kjer sta umrla, pa niso prejeli obvestila o njuni smrti. Branko Kokot iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) pravi, da podatek o smrti dobijo od upravnih enot v Sloveniji, če pa Ministrstvo za notranje zadeve nima teh podatkov, pokojnine nakazujejo še naprej. Na ZPIZ-u priznavajo, da so že imeli primere, ko niso imeli uradnih podatkov o smrti osebe, zato so pokojnino izplačevali še naprej. ZPIZ je ta sredstva pridobil nazaj, saj gre za neupravičeno obogatitev. Zaradi slabih evidenc ZPIS največ neupravičenih zneskov nakaže umrlim migrantom s področja nekdanje Jugoslavije, ki so delali v Sloveniji.

Slovenska filantropija ni dobila soglasja za nadaljevanje pomoči v Azilnem domu
Ravno na strahu pred zlorabami s strani tujcev v veliki meri temelji sistem zaščite in varstva prosilcev za azil. Gorazd Rečnik je zato preveril, zakaj Ministrstvo za notranje zadeve ni dalo soglasja k programu psihosocialne pomoči v azilnem domu v Ljubljani.

Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, ki že vrsto let izvaja ta program opozarja, da so z Ministrstvom za notranje zadeve leta 2007 podpisali dogovor o sodelovanju. ”Program psihosocialne pomoči je bil problematičen za vodstvo azilnega doma, saj smo pogosto bili kritični do sistema zaščite za azil. Imam občutek, da vodstvo ne želi, da bi civilna družba to še vedno počela.”

Med izvajanjem programa so pogosto opazili, da so azilni postopki neustrezni in predolgi, da se na neustrezen način obravnava posebej ranljive skupine, kot so mladoletni brez spremstva, izpostavljali pa so tudi problem prehrane v azilnem domu, saj prehrana ni prilagojena ljudem, ki prihajajo iz različnih okolij. Čeprav Slovenska filantropija v Azilnem domu deluje že od samega začetka, so na Ministrstvu za notranje zadeve zapisali, da je vsebina projekta pomenila podvajanje programov, ki v Azilnem domu že potekajo in jih financira MNZ. Zlatar meni, da ne gre za podvajanje, saj organizacije med seboj sodelujejo in se dopolnjujejo.

”Sam koncept razpisov za sredstva Evropskega begunskega sklada je zastavljen tako, da gre za neko servisno službo oziroma zagotavljanje dodatnih storitev.” Po Zlatarjevem mnenju znotraj tako razpisanih programov ni mogoče spremljati sistema zaščite prosilcev za azil. ”Sektor za azil daje občutek, da bi želel imeti učinkovit servis, ne bi pa želel imeti neodvisnih organizacij, ki so financirane iz nekih drugih virov in bi na neodvisni način delali s prosilci za azil in spremljali sistem zaščite.”

Govorili smo s prosilcem za azil, ki že več mesecev biva v Azilnem domu. Njegove identitete zaradi razumljivih razlogov ne bomo izdali. ”V vseh teh mesecih, odkar sem tu, s strani Azilnega doma nisem dobil nobene pomoči. O težavah se lahko odkrito pogovorim le s prostovoljci. Imam velike težave, moje življenje je v razsulu, živim v bedi. Pogrešam starše, sorodnike, prijatelje. Vse, kar si želim, je mir. Želim si končati šolanje. Ves čas razmišljam samo o tem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi bil rojen kjer drugje.”

Zlatar meni, da je psihosocialna služba znotraj Azilnega doma kadrovsko prikrajšana, prav tako pa ni povsem usposobljena za delo s specifičnimi skupinami prosilcev, kot so otroci brez spremstva.  ”Na papirju je neka psihosocialna služba, ki pa še zdaleč ni dovolj.” Zlatar še dodaja, da bo Slovenska filantropija, kljub temu, da ni dobila soglasja za nadaljevanje programa, psihosocialno pomoč prosilcem za azil tako ali drugače izvajala še naprej. Skrbi ga, da Ministrstvo onemogoča neodvisni nadzor nad varovanjem človekovih pravic na področju azila, kar pa je zelo pomembna vloga civilne družbe.