Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Avtorica Darja Korez Korenčan je dolgoletna ustvarjalka kulturnih oddaj na televiziji Slovenija. Med drugim je s televizijsko ekipo obiskala vse celine in gledalcem predstavila dosežke slovenskih orkestrov, solistov in zborov v oddaji Opus, ki je na programu že dve desetletji. Ob tem pa Darja Korez Korenčan tudi piše. V svojem zadnjem delu Sopranistkine solze nas popelje v svet dogodkov na opernem odru in za njim. Že pred časom so v zbirki Veliki dirigenti pri založbi Pro Andy, ob pomoči Slovenske filharmonije, izdali knjigo Marka Koširja o hrvaškem dirigentu Lovru Matačiču v Sloveniji, v kateri je mimogrede, dirigiral več kot na Hrvaškem.
Ne začne se vsak dan nov festival, ampak danes tak dan je. V ljubljanskem Cankarjevem domu se bo drevi začela prva izdaja mednarodnega festivala literarnih praks v razvoju Literodrom, ki ga bo 19. januarja sklenilo branje na Metelkovi. Novi festival bo poudaril mlade avtorje in njihova dela, hkrati pa bo literaturo predstavil kot širšo mrežo raznovrstnih dejavnikov - strukturnih, ekonomskih, ideoloških ... V oddaji pa tudi o obširni razstavi mikrofonov Marka Turka v Muzeju arhitekture in oblikovanja v Ljubljani.
Tokratne Kulturnice smo posvetili začetku Tržaškega filmskega festivala, novi sezoni BiTeatra in BiFestu ter predstavama "Ko je otrok bil otrok" in "ABC oder Krieg".
V Narodni galeriji gostuje razstava ''Slikati v Normandiji; Ob izvirih impresionizma''. Z njo nadaljujejo predstavitve umetnosti poznega 19. in začetka 20. stoletja. Bežigrajska galerija 2 v Ljubljani z razstavo ''Dušan Tršar: Pot skozi svetlobo in prostor'' predstavlja pregled opusa kiparja Dušana Tršarja v obdobju 1967–2014.
Študentje Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se v ljubljanski drami predstavljajo z odrkimi interpretacijami sodobnih srbskih dramatikov. V steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše pa so odprli razstavo ilustracij Andreje Peklar.
Razstava ''Gubanje časa - Gledališče Muzeum: 20 let'' v galeriji Jakopič v Ljubljani. Filipinski novi val, Libanonski film in Klasika v Slovenski Kinoteki. Z letom 2015 je založba Mladinska knjiga je stopila v jubilejno 70. leto delovanja.
Novo petdesetletko koncertni zbor Carmina Slovenica z dirigentko Karmino Šilec začenja v Združenih državah Amerike, od 6. do 13. januarja bo na povabilo mednarodno priznane umetniške vodje Beth Morrison sodeloval na festivalu Prototip v New Yorku, s premiero in petimi predstavami projekta Toksični psalmi.
Likovni kritik Dejan Prša je za razstavo v Cankarjevem domu izbral umetnici Majdo Gregorič in Barbaro Jurkovšek, v Kinodvoru pa bo premierno na ogled film 20.000 dni na Zemlji oziroma dan v življenju Nicka Caveja.
Predstavljamo društvo VLU in novoletne želje igralcev, režiserjev in scenaristov.
Razmišljanja o stanju slovenske družbe danes skozi oči satirika Slavka Preglja in kolumnista in pisatelja Miha Mazzinija in predstavitev njunih del. Po knjigi Če ti ni kaj prav, se pa izseli je Miha Mazzini o slovenski družbi razmišljal v kolumnah, ki jih je objavljal na portalu Planet Siol.net med letoma 2012 in 2014. Zgode na dvoru kralja Janeza Slavka Pregla so posmehljiva slikanica današnjih klavrnih časov.
V Studiu Mestnega gledališča ljubljanskega bo krstna uprizoritev senzorialne poezije ''Gotska okna'' (Suhi šelest greha v vonju molitev) Daneta Zajca. Predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Zavodom Senzorium in AGRF, je režirala Barbara Pia Jenič, avtorica koncepta, direktorica in umetniški vodja Zavoda Senzorium. ''Fotomorgana 5'' je potujoča razstava, ki je do 18. januarja na ogled v Studiu Umetnostne galerije v Mariboru. Fotomorgana je zasnovana kot predstavitev del slovenskih fotografov mlajše generacije. Na ogled so serije fotografij, ki so nastale v zadnjih letih, nekatere so razstavljene prvič.
V Galeriji ŠKUC v Ljubljani bo danes premiera predstave z naslovom ''Irena! ali Ne morem več'' avtorice in igralke Mirel Knez v režiji Nicka Upperja. Uprizoritev je nastala v produkciji Slovenskega gledališkega inštituta. ''Irena'' pa je tudi tretja letošnja premiera Nicka Upperja. Zadnje letošnje novosti Založbe Sanje so: dva romana (''Amerikanka'' pisateljice Chimamande Ngozi Adichie; ''Divji potep skozi noč'' skrivnostnega nemškega pisatelja Walterja Moersa) in dva muminstripa ikone mladinske književnosti Tove Jansson (Mumin na Azurni obali; Mumin in zlati rep) Komorni zbor Orfej iz Ljutomera letos praznuje 25-letnico delovanja. V tem času je na tekmovanjih in festivalih nastopal na odrih najmanj 15-ih držav. Slavnostni koncert ob jubileju bo jutri v Domu kulture v Ljutomeru.
Obiskali smo prostore Univerzalnega ateljeja uličnih umetnosti, ki so ga ustvarili mladi umetniki, da bi v njem ustvarjali in razstavljali. Ogledali smo si tudi fotografsko razstavo fotografov Mladine z naslovom Multitaskerji.
Nova video instalacija vizualne umetnice in režiserke Nataše Prosenc se imenuje ''Belo zlato'', ki simbolizira kocko sladkorja. In kot v spremni besedi k razstavi piše Jure Mikuž, se bo gledalec šele čez čas zavedal njene sporočilnosti: ''Sladkor so enako kot sol dolgo časa imenovali''belo zlato'', ki je imel v zgodovini zelo pomembno vlogo, enako kot jo ime danes nafta, saj je povsod, kjer je uspeval sladkorni trs, krojil svetovno geopolitiko in ekonomijo najpomembnejših držav, ob tem pa je skoraj 15 milijonov afriških sužnjev omogočalo bogatenje njihovih preprodajalcev.'' Razstavo Nataše Prosenc Stearns z naslovom ''Belo zlato'' si lahko ogledate v Galeriji Kresija v Ljubljani. Pri Svetem Vidu nad Cerknico veselju, kulturi in umetnosti s prvo razstavo svoja vrata odpira Hiša na Purgi. Različne zgodbe nam razkrivajo tudi filmske mojstrovine. V Slovenski Kinoteki Propad hiše Usher nadaljuje program serije z naslovom ''Kino uho'', '' Noč kratkih filmov'' pa bo to nedeljo..
"Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu" je naslov desete premiere v letošnjem koledarskem letu v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Prva slovenska uprizoritev igre sodobnega romunskega avtorja Mateia Vişnieca je nastala v režiji Marka Sosiča. V Fotogaleriji Stolp v Mariboru nocoj odpirajo razstavo fotografij 59 članic in članov Fotokluba Maribor z naslovom ''Ulica''. V Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani pa bo nocoj odprtje razstave z naslovom ''Multitaskerji (Fotografi revije Mladina v sočasni sodobni umetnosti)''. Do 25. januarja bodo na ogled dela Uroša Abrama, Mihe Frasa, Boruta Krajnca, Mateja Leskovška, Boruta Peterlina in Igorja Škafarja – fotografov , ki poleg novinarske fotografije v službi Mladine ustvarjajo tudi projekte, neodvisno vstopajoče v svet umetnosti.
Premiera predstave Glengarry Glen Ross, premiera dokumentarnega filma Lačni upora, knjiga Otroci knapov
V Pokrajinskem muzeju v Celju so predstavili knjigo ''Grofje in knezi Celjski'' avtorice Rolande Fugger Germadnik. Z njo želijo širši javnosti predstaviti tudi nekatera novejša strokovna spoznanja o mogočni srednjeveški plemiški družini, katere vzpon in tragičen propad sta od nekdaj burila duhove zgodovinarjev ter domišljijo umetnikov, pa tudi laičnih ljubiteljev zgodovinskih dejstev in mitov. Slovenska krstna uprizoritev besedila priznane hrvaške dramatičarke Ivane Sajko''Evropa'' v režiji Primoža Ekarta in produkciji Zavoda Imaginarni bo v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu v Ljubljani. Premiera drame francoskega avtorja Frederica Sonntaga z naslovom ''George Kaplan'' v režiji Jake Andreja Vojevca v Prešernovem gledališču v Kranju. Predstavo ''Source Image: Gledališče pisem'' iz avtorske trilogije Barbare Novakovič Kolenc, po dramskem besedilu Za rep ujeta želja Pabla Picassa,pa bo Gledališče Muzeum premierno uprizorilo v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Obsežen arhiv dokumentov in referenc avtorskega gledališča Muzeum pa bo na ogled na pregledni razstavi Gubanje časa- Gledališče Muzeum: 20 let, ki jo bodo odprli 8.januarja 2015.
V Kulturnicah smo tokrat počastili Ježka in njegovih 100 let. Predstavili smo tudi gibalno-plesno-glasbeno predstavo Solo za dva (Tudi počasi se daleč pride, kaj šele, če bi stekli ...).
Neveljaven email naslov