Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Janko Petrovec o prevajanju Alessandra Baricca in javnem branju njegovega najnovejšega romana Trikrat ob zori v sklopu Arsovih noči v Stari Ljubljani. Pa o Sanjah v Medani in (ne le) fotografski oživitvi Sitarjeve hiše, kjer trenutno razstavlja Borut Peterlin.
Pisatelj Boris Pahor, eden izmed najvidnejših slovenskih akademikov in v tujini prepoznavnih avtorjev, praznuje 102-i rojstni dan. Ob tem jubileju je prejel častni naziv Kulturni ambasador Republike Slovenije za njegov neprecenljiv in iskren boj za slovensko kulturo in pravice slovenskega jezika, za zvestobo slovenskemu narodu ter prizadevanje za demokracijo in samobitnost Slovenije in slovenske kulture. 102. rojstni dan Borisa je počastila tudi Cankarjeva založba iz Ljubljane z izdajo pisateljeve najnovejše knjige Rdeči trikotniki in zbornika znanstvenega simpozija Slovenska tržaška literarna šola (Prispevki s simpozija ob devetdesetletnici Alojza Rebula in 101. rojstnem dnevu Borisa Pahorja). V knjigi Rdeči trikotniki je Boris Pahor predstavil enkraten vodnik po fašističnih in nacističnih taboriščih, srhljivo zlitje sistematičnega popisa in osebnih doživetij. Knjiga Rdeči trikotniki je v izvirniku izšla pri ugledni italijanski založbi Bompiani. V slovenščino jo je prevedla Tatjana Rojc. Na Ptuju se začenjajo tradicionalni ''Dnevi poezije in vina'', ki bodo letos prvič potekali kot del pesniške platforme Versopolis. Do sobotnega večera bodo tako na Ptuju in okolici na voljo številni dogodki, od pesniških branj do koncertov, okroglih miz in zasebnih branj, vse skupaj pa bodo dopolnjevale vinske ''Hude pokušnje''. Častna gosta letošnjega festivala, ko bo v ospredju sodobna poezija v nizozemskem jeziku, sta ameriška pesnica C.D. Wright in domači pesnik Milan Dekleva.
Inštitut za politike prostora je predstavil drugo številko publikacije Prostori sodelovanja in včeraj, 24. 8. 2015, na Fakulteti za arhitekturo priredil javni posvet o skupnostnih praksah v urejanju prostora ter z njimi povezanih lokalnih pobudah (ter ponudil tudi primere dobre skupnostne prakse iz tujine, mdr. s primerjavo Ljubljana-Dunaj-Seul). Marka Peterlina, arhitekta, urbanista in urednika revije Prostori sodelovanja, ki jo izdaja IPOP, ter aktivistko društva prostoRož Zalo Velkavrh smo za oddajo Kulturnice povprašali, kje se skrivajo priložnosti in na koga se lahko obrnejo umetniki, ki za lastno prakso iščejo prostore ter kako ustvariti most med zasebnimi pobudami in javnimi akterji. V galeriji Equrna pa se počasi izteka redna poletna razstava 16 avtorjev in njihovih slikarskih del: kurator Arne Brejc jo je letos poimenoval Samo še slikarstvo.
Legendarna švedska igralka Ingrid Bergman se je rodila 29. avgusta 1915.
Premiera lutkovne predstave za najmlajše ''O dečku in Pingvinu'' v Lutkovnem gledališču Maribor 18. Festival mladih kultur Kunigunda v Velenju Začetek festivala Sanje v Medani
Listi z roba (Izidor Cankar,Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej) in Dva brata, trije svetovi, Zgodba o družini Žagar (Monika Žagar) – knjižni novosti Mladinske knjige; Hiša na hribu – projekt sedmih umetnikov v hiši v vasi Žlebe pri Medvodah
Listi z roba (Izidor Cankar,Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej) in Dva brata, trije svetovi, Zgodba o družini Žagar (Monika Žagar) – knjižni novosti Mladinske knjige; Hiša na hribu – projekt sedmih umetnikov v hiši v vasi Žlebe pri Medvodah
O 16. Jazzinty: mednarodnih glasbenih delavnicah, festivalskih koncertih in jam sessionih ter o naraščajoči priljubljenosti sodobne skandinavske književnosti.
Kulturnice tokrat prinašajo leposlovne novosti Cankarjeve založbe ter vpogled v slikarsko in kiparsko razstavo Nacionalni ponos iz opusa Empire strikes back & forward.
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
V sklopu Soboškega poletja 2015 bo nocoj ob 21.00 nastopila jazz zasedba JD Walter Quartet, že uro prej v Križevniški cerkvi v Ljubljani z mešanico klasične glasbe, izvornega argentinskega tanga, tanga nueva in Balkan nueva pa Goran Bojčevski kvintet. Po sobotni premieri danes z dvema projekcijama na redni spored Kinadvor prihaja dokumentarni filmski portret Amy; znan pa je tudi program letos že 40. mednarodnega filmskega festivala v Torontu. Galerija Fotografija otroke med 9. in 14. letom starosti vabi na počitniško foto delavnico pod mentorstvom Mance Juvan, Galerija Photon pa je za ustvarjalce do 35. leta starosti odprla natečaj, na katerega se lahko prijavite do 28. septembra.
Dokumentarni film Amy je odlično posnet in zmontiran film o naglem vzponu in tragičnem koncu britanske pevke in komponistke Amy Winehouse, ki je s 27 leti postala glasbena ikona. Slovensko premiero bo doživel v letnem kinu ‘Film pod zvezdami’, na Ljubljanskem gradu.
Začenjata se dva festivala, 45. mednarodni folklorni festival v Beltincih in 7. mednarodni glasbeni festival Arsana na Ptuju.
Neveljaven email naslov