Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava znanega fotografa Steva Mccurryja. Njegova najbolj slavna fotografija je tista afganistanske begunke, ki jo je leta 1984 fotografiral v Pešavarju v Pakistanu.
12-letna deklica Šarbat Gula z izjemnimi zelenimi očmi in presunljivim pogledom je naslednje leto svet obkrožila na naslovnici National Geographica in postal najslavnejša fotografija te revije kadarkoli.
17 let pozneje jo je šel McCurry z ekipo iskat, jo našel ter jo ponovno fotografiral in ji finančno pomagal. “Globalizacija pokvari kulturne posebnosti, ki so se razvijale stoletja,” je povedal na novinarski konferenci, “ljudje pa smo si na različnih koncih sveta vendarle zelo podobni”.
Kot največji dosežek kariere si šteje, da je tako dolgo ostal živ. 30-krat je obiskal Afganistan, fotografiral na številnih kriznih žariščih – v Libanonu, Iraku, na Šri Lanki za časa Tamilskih tigrov, v Kambodži. A kljub 30-letni karieri fotoreporterja na številnih kriznih žariščih je bil najbliže smrti v Sloveniji.
Februarja letos je na svojem blogu objavil serijo fotografij iz Afganistana, še iz časa Sovjetske okupacije, pa pozneje in vse do danes. Naslovil jo je “The longest war” oziroma “Najdaljša vojna”, v spremnem tekstu pa med drugim zapisal, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ali po 30-ih letih fotografiranja na kriznih žariščih še vedno verjamete v dobre namene?
Močno verjamem v dobre namene. Prav danes je bil v New York Timesu objavljen uvodnik o štipendiranju študentov v Libanonu in o tem, kako je to protiutež pošiljanju letal in bomb v Egipt. Štipendiranje seveda generira veliko boljše rezultate kot pa polnjenje egiptovskega vojaškega proračuna. Kar pa zadeva Afganistan – ves ta čas vojaškega posredovanja je bil zguba časa. Tragično je, da je toliko ljudi izgubilo življenje. Zapravljenega je bilo tudi ogromno denarja.
30-krat ste bili v Afganistanu. Je to tisto področje, ki je najbolj vplivalo na vas in na vašo kariero?
Mislim, da je celotna južna Azija, od Afganistana, Pakistana, Indije – v tem delu sveta sem preživel največ mojega časa in je bil zame najzanimivejši za raziskovanje. Toliko različnih kultur, religij me je navdušilo. Tam je Himalaja, geografija je res neverjetna.
Vaša fotografija afganistanske begunke, ki ste jo leta 1984 posneli v begunskem taboru v Pakistanu je ena najbolj prepoznavnih na svetu. Zakaj je po vašem mnenju tako? Gre za rezultat skrbne priprave na fotografiranje?
Mislim, da je razlog za to, da je ta fotografija tako slavna, to, da je nabita s čustvi. Gre za zelo lepo mlado dekle z neverjetnimi očmi, njen izraz je poln čustvenega naboja. Neka pristnost, avtentičnost sije iz njenega pogleda. Ne gre za poziranje, je zelo resnična in pristna.
Zakaj ste to dekle 17 let pozneje ponovno poiskali?
Iskali smo jo, ker smo čez leta dobili toliko pisem. Ljudje so hoteli vedeti, kdo je, kako bi ji lahko pomagali? Bil sem radoveden. Želeli smo izvedeti, ali jo lahko najdemo in pomagamo njenim domačim.
Kaj se je na kriznih območjih spremenilo v času od začetka vaše kariere do danes?
Veliko stvari se je spremenilo. Šrilanka je doživela velik preobrat, Kašmir je zgodba o uspehu, Kambodža, Vietnam. Ja, absolutno, stvari so se spremenile na bolje. Kar se dogaja v Burmi z Aung San Suu Kyi, ki je bila izvoljena v parlament … Na koncu tunela vidimo luč. Stvari bi se lahko spremenile na bolje, upajmo da se bodo.
Kljub vsemu fotografiranju na kriznih območjih pa ste bili, kot ste dejali, najbližje smrti v Sloveniji. Lahko poveste, kaj se je zgodilo?
Delal sem fotoreportažo za National Geographic leta 1989. Želel sem dobiti nekaj posnetkov iz zraka. Zato sem najel manjše letalo in odletel z brniškega letališla nad Blejsko jezero. Pilot se je iz neznanega razloga zelo približal vodni gladini, kolesa so zajela vodo, prevrnila sva se na streho …, nisem mogel odpreti varnostnega pasu …, bil sem gotov, da bom umrl, ampak čudežno sem se rešil izpod varnostnega pasu. Moral pa sem v bolništnico, ker sem sumil, da sem si zlobil rebra.
Zakaj ste rekli, da vam je bila Slovenija v vsej Jugoslaviji najbolj všeč?
Težko bi rekel, da je “najlepša”, v nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko lepih območij. A Slovenija se mi je zdela kot svež veter, ker je bila kulturno bliže Evropi. Ljudje so bili bolj iskreni o groznem stanju v večjem delu države. Takrat je rohnel Slobodan Miloševič, ki je bil pravi norec.
Ste kdaj posneli fotografijo, ki jo obžalujete?
Ne.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Tomaž Alauf je na pohod ob nekdanji italijanski žici prvič stopil kot osnovnošolec in takrat prejel značko s podobo ilegalca. Zbirateljska strast ga je sicer prijela pozneje a zdaj njegova zbirka obsega več kot 3000 različnih spominskih predmetov, povezanih s tradicionalnim ljubljanskim pohodom okoli žice. Del zbirke je zdaj na ogled na razstavi z naslovom Strast, imenovana Pohod v središču Ljubljane, v Galeriji Kresija.
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova želijo predati sporočilo, da muzej in umetnost gojita utopično zavest, ki je za človeka ključna. Ko izgubimo utopično zavest in sanje, ostane samo še prisila – neoliberalni kapitalizem. Temu se lahko za nekaj časa izognete ob ogledu razstave z naslovom Nizkoproračunske utopije.
V oddaji Kulturnicah tokrat o treh premierah: 'Republika Slovenija'' – koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda maska; ''3 zime'' - drama hrvaške avtorice Tene Štivičić v režiji Barbare Hieng Samobor v Mestnem gledališču ljubljanskem; ''Medved in mali'' avtorice Katje Gehrmann v režiji Ivane Djilas v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
S koncertom Orkestra Slovenske filharmonije se v Ljubljani začenjajo 31. Slovenski glasbeni dnevi. Festival že od začetka glasbene dogodke povezuje z znanstvenimi predavanji, tradicijo združuje s sodobnostjo in odpira priložnosti za izvedbe novih slovenskih del. V Lendavi so predstavili priprave na kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture 2025 in razstavo grafik španskega oziroma katalonskega umetnika Joana Mirója. V razstavišču Monfort v Portorožu je na ogled razstava ''Potenciali, talenti in pacienti '' dveh slikarjev, Marka Jakšeta in Mitje Ficka, ki se tokrat predstavljata v umetniškem dvogovoru po izboru kustosa Andreja Medveda. Premieri:: - ''Esej o slepoti'' v Mini teatru Ljubljana. Odrska interpretacija romana portugalskega nobelovca Joséja Saramaga je prva slovenska postavitev kateregakoli Saramagovih del. - ''Valentiniada'' bavarskega komika Karla Valentina in dramatičarke Žanine Mirčevske v režiji Eduarda Milerja v SNG Drama Ljubljana.
V oddaji o premieri dramskega baleta Dr. Živago v ljubljanski operi, o razstavi Staša Kleindiensta na idrijskem gradu in o premieri predstave Cucki v ptujskem mestnem gledališču.
Najdrznejši in najdirektnejši med žanri, filmska grozljivka, ostaja v fokusu festivala žanrskega filma Kurja polt. Letošnji tretji festival Kurja polt s kulti, klasikami in žanrskimi odpadniki bo do nedelje potekal v Slovenski Kinoteki in Kinodvoru.
Premiera predstave Neli ni več, odprtje razstave Zbirka kot volja in predstava in slovenska premira filma Mama
V veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma bodo nocoj ob 20-ih odprli razstavo z naslovom Nikola Tesla - človek prihodnosti. To so pripravili v sodelovanju z Muzejem Nikola Tesla v Beogradu.
Biografija Williama Shakespeara z naslovom ''Will in svet'' Stephena Greenblatta je Knjižna novost založbe Beletrina. Stephena Greenblatt. ameriški literarni kritik, akademik teoretik, eden največjih specialistov za renesanso in v zadnjih desetletjih gotovo eden najbolj izpostavljenih poznavalcev Williama Shakespeara bo 30. junija gostoval na festivalu Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu. Premieri: - romantični balet ''Gusar'' skladatelja Adolpha Adama v SNG Opera in balet Maribor - ''(Moj) Devetsto'' - avtorski projekt Patrizie Jurinčič v Slovenskem stalnem gledališču Trst
V spomladansko razpoloženi Bologni, središču Emillie Romagne – v mestu, ki se ponaša z najstarejšo univerzo v Evropi – so danes odprli že tradicionalni največji knjižni sejem otroške in mladinske literature na svetu. Zdaj pa še o eni današnjih gledaliških predstav, ki sodi v teden slovenske drame; ta se bo končal v soboto. Radijsko-gledališka predstava Tolkalo je sicer iz leta 2015, a je prav danes še kako aktualna, saj govori o tem, kako tuja multinacionalna družba ob pomoči slovenske podružnice s sedežem v davčni oazi dobi dovoljenje za svoje sporno početje v naši državi.
Mednarodno uveljavljeni glasbenik Nejc Lavrenčič, pianist, ki je študiral v Bruslju in se specializiral v interpretaciji samospeva, je prejel že številne nagrade - tako na domačih kot na tujih tekmovanjih. Izvajanje samospeva ga je poneslo tudi na prestižna prizorišča in festivale v ZDA, Kanadi, Franciji, Španiji in Belgiji. Kot umetniški in programski vodja je zasnoval ciklus Glas iz davnine. Pet koncertov v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Kulturno umetniškega zavoda PerArtem se bo zvrstilo na novem koncertnem prizorišču v ljubljanskem Tivoliju, v Cekinovem gradu. V Ljubljani se danes začne 17. Mednarodni klubski festival Orto fest. Na klubskem festivalu z najdaljšo tradicijo, ki spodbuja delovanje klubskega prizorišča in bogati kulturni utrip prestolnice, bo na odru Orto bara v 27ih dneh nastopilo kar 34 domačih in tujih glasbenih skupin.
Prva slovenska plesna zasedba flamenka CoraViento bo danes na odru Katedrale Kina Šiška v Ljubljani premierno predstavila plesno-glasbeno predstavo z naslovom (NI)SEM. Projekt, ki premika meje domače umetnosti flamenka, združuje plesalce, glasbenike in ustvarjalce z različnih področij in držav. ''Nočna nezgoda'', ''Vsa ta nevidna svetloba'', ''Moj Mihael'', ''Kotlar, krojač, vojak, vohun'' so knjižne novosti v zbirki Roman založbe Mladinska knjiga.
Pri nas imamo tudi leta 1966 ustanovljeni Francoski inštitut, ki je del mreže francoskih kulturnih ustanov v tujini. Mednarodna organizacija za frankofonijo namreč združuje 80 držav; od teh jih ima 23 status opazovalke. Med njimi je tudi Slovenija. Poslanstvo instituta je širjenje francoskega jezika in kulture in del tega je tudi festival frankofonskega filma, ki so ga letos pripravili že petič – a njegov namen ni samo to.
V nedeljo, 27. marca, na Svetovni dan gledališča, bo v Prešernovem gledališču v Kranju slavnostno odprtje 46. Tedna slovenske drame. Na otvoritveni slovesnosti bo Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo strokovna priznanja letošnjim dobitnikom. Premierna uprizoritev Butnskale Emila Filipčiča in Marka Derganca v režiji Vita Tauferja, ki sta pripravila Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko mladinsko gledališče, pa bo odprla letošnji festival Teden slovenske drame.
Danes v Kulturnicah o filmskem festivalu mladih za mlade Kinotrip v Kinodvoru, omenili bomo kar dve premieri za najmlajše čeških avtorjev. In nov avtorski projekt po Kralju Ubuju Jerneja Lorencija »Ljubezen do bližnjega« v Novi gorici.
Ionescovi Nosorogi bodo gostovali na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. S predstavo, ki je nastala ob dvajsetletnici Ionescove smrti in je izvrstna učna ura zgodovine gledaliških avantgard 20. stoletja, bo nastopilo Narodno gledališče Marina Sorescuja iz romunske Krajove. Enigmatično Ionescovo dramo Nosorogi je režiral sloviti ameriški režiser Robert Wilson, eden najopaznejših gledaliških umetnikov in inovatorjev. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bodo odprli razstavo z naslovom ''Mario Palli, Izbrisani odtisi''. Razstava del umetnika, katerega dom in atelje segata vse od Ljubljane do Volčjega Gradu na Krasu in italijanskega Gradišča ob Soči, bo na ogled do 17. aprila.
O treh festivalih: Blues Postojna, Tresk in dokumentarnega filma. In o knjižnih novostih Mladinske knjige in Slovenske matice, tako ali drugače povezanih tudi z aktualno begunsko krizo.
Neveljaven email naslov