Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Na vprašanje, katere filme si je zapomnil zaradi glasbe, odgovarja režiser Vinči Vogue Anžlovar. Pred dnevi je padla filmska klapa njegovega novega celovečernega filma Dedek gre na jug. Izbor filmov in glasbe: Do zadnjega diha (A Bout de Souffle,), Jean-Luc Godard, Martial Solal Blade runner, Ridley Scott, Vangelis Zadnji tango v Parizu (Le Dernier Tango a Paris), Bernardo Bertolucci, Gato Barbieri Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon A Time In America), Sergio Leone, Ennio Morricone
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
V Kulturnicah napovedujemo 77. Mostro, najstarejši filmski festival na svetu, ki se začne jutri, v sredo, na otoku Lido. Spremljala ga bo Nina Zagoričnik.
Kje v Mariboru še lahko spijete špricar v pravem pajzlu. Zakaj so nekoč meščani na Studence gledali le kot na pretepaško gnezdo in kakšna so ozadja mostov, ki jih je v Mariboru več kot v avstrijskemu Linzu. Na vsa ta vprašanja dobite odgovor na Rajzefirčnih sprehodih, ki jih pripravlja ekipa Rajzefibra. V mestu s karakterjem, kar Maribor zagotovo je, želijo poiskati čim več zanimivih zgodovinskih dejstev in zgodb, ki se skrivajo med fasadami zidov in ki niso tako širše znane.
Fotoreporter časopisa Delo Voranc Vogel je eden od avtorjev fotografij razstave Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra odprta v parku Ljubljanskega gradu. Tudi njegov poletni namig je povezan z grajskimi prostori.
V tokratni oddaji je naša gostja Maruša Majer, gledališka in filmska igralka ter članica ansambla SNG Drama Ljubljana.
V letošnji okrnjeni festivalski sezoni se je preteklo soboto v velikem slogu, z razprodanim koncertom skupine Siddharta, začel Festival Lent 2020. Čeprav so se letos zaradi razmer morali vrniti k formatu izpred desetletij, so se s tem hkrati vrnili k izvoru, k Dravi, k intimnejšim prizoriščem in butični ponudbi.
16. mednarodni filmski festival Kino Otok je letos zaradi novonastalih okoliščin že od sredine julija na turneji po slovenskih krajih, nocoj se začenja v Kinodvoru, med 26. in 30. avgustom pa se bo festivalsko dogajanje zgostilo v Izoli. Svečana otvoritev skoncentriranega filmskega dogajanja bo v sredo zvečer ob 20.30 v letnem kinu Arrigoni, s filmom Balon, tibetanskega režiserja Peme Tsedena.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tudi končala jo bo pod Vršičem. Po Mihovem domu, Golici in Kriški gori se je pred leti ustalila v koči, ki jo je njena družina poimenovala po njej. Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Njena poletna namiga sta dva, eden bolj dinamičen, ki pelje po lovskih stezicah, drugi bolj statičen, a še vedno vsebinsko izjemno bogat.
V tokratni oddaji je naš gost Matevž Jerman, filmski režiser in scenarist ter programski direktor mednarodnega festivala kratkega filma FeKK.
Fotografije na razstavi Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra postavljena v parku ljubljanskega gradu, so nastale v nenavadnih preteklih mesecih, od začetka epidemije koronavirusne bolezni 19, do njenega konca. Avtorji fotografij so fotoreporterji Dela in Slovenskih novic Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in Voranc Vogel.
Teater Ulysses te dni praznuje 20 let gledališkega ustvarjanja in mednarodnega druženja z različnimi gledališči in glasbeniki iz vseh koncev sveta. Leta 2000 so ga skupaj ustanovili igralec Rade Šerbedžija, hrvaški pisatelj Borislav Vujčić ter gledališka režiserka Lenka Udovički. Za svoj oder so izbrali staro avstroogrsko trdnjavo Minor, ki se nahaja na Malem Brionu, na Velikem, v nekdanji vojaški stavbi, pa so si uredili poletni domicil. Vse se je začelo s predstavo Kralj Lear, ki potrjuje Shakespearovo globoko navezanost na naravo.
V domu Sremčica, blizu Beograda, so nastanjeni ljudje, ki imajo motnje v razvoju, in so glavni igralci v celovečernem igranem filmu Oaza, beograjskega režiserja Ivana Ikiča. Film pripoveduje ljubezensko zgodbo o treh najstnikih, ki živijo v tem domu in kjer eno od njihovih vzgojiteljic igra slovenska gledališka in filmska igralka Maruša Majer. Film bo svetovno premiero doživel na letošnjem Beneškem filmskem festivala, ki se začne 2. septembra na otoku Lido. Foto: Bobo
Kranjčanu Mitju Lavtarju idej in energije ne zmanjka zlepa, vsaj ko gre za potepanja in potovanja. Ta so se najprej začela s starši, kar nekaj Evrope in Balkana pa je videl z reprezentanco vaterpola na turnirjih. Pozneje so prišla na vrsto samostojna potovanja in pri 23. letih je imel obkljukane vse evropske države. Začel je razmišljati o bolj oddaljenih koncih, potem je pomislil, da je pošteno, da preden obišče druge celine, spozna Slovenijo. In tako je konec maja končal Projekt Slovenija, v katerem je v petih letih in pol obiskal vsa slovenska naselja. Njegov poletni namig pa je povezan s tistim, kar je med naselji. Hribi.
V tokratni oddaji je naš gost gledališki in filmski igralec Timon Šturbej, eden najmlajših članov ansambla SNG Drama Ljubljana. Navdušuje nas s svojimi zahtevnimi vlogami, gledamo ga lahko tudi v televizijski seriji Reka ljubezni.
Prevajalec Simon Demšar o knjigi Jaz Eltona Johna.
Pogovor s Simonom Demšarjem, ki je prevedel že nekaj biografij slavnih rokerjev. Knjiga Jaz je zgodba o enem največjih imen popularno-glasbene scene, umetniku z mnogimi uspehi, številnimi nagradami in milijoni prodanih plošč. O Eltonu Johnu se je z njim pogovarjal Jernej Vene.
Dušan Škodič je goram zavezan že več kot 30 let. Ne le da je sam planinec, je tudi planinski publicist. Pred leti je navdušil z zbirko zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, v delu Smeh z gora, ki je pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije izšla letos, pa zapisal anekdote, ki se dogajajo v gorah in dolini. Dušan Škodič našo zgodovino doživeto raziskuje tudi kot član uredniškega odbora revije Planinski vestnik in s to je delno povezan tudi njegov poletni namig.
V filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja dr. Igor Pribac, filozof in družbeno angažiran intelektualec, ki se ukvarja s spektrom vprašanj, od etike, bioetike do politike. Filmska umetnost, pravi, je tu nekje vmes. foto: Osebni arhiv/Caterina Leonardi
V Slovenj Gradcu se bo v četrtek začel mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS, ki letos praznuje peti rojstni dan. Festival tudi letos prinaša zanimiv nabor filmov. V treh filmskih večerih med četrtkom in soboto si bodo v dvorcu Rotenturn obiskovalci lahko ogledali 13 filmov iz celega sveta. O novostih, naboru filmov in izzivih, s katerimi se letos soočajo prireditelji kulturnih prireditev se je Aljaž Golčer pogovarjal z direktorjem festivala SHOTS Tomom Novoselom.
Neveljaven email naslov