Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Jernej Kuntner je slovenski dramski igralec, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer med sodelavci velja za gonilo smeha in poklicnih šal. Pa ne le v gledališču, veliko zgodb in nagajivosti se Jernej Kuntner spomni tudi s snemanj dnevnih serij in filmov.
Zadnji teden v maju je potekal v znamenju knjige. Poleg 25. slovenskih dnevov knjige, ki so pretežno virtualno potekali od srede do nedelje, so bralci dočakali tudi prvi pokoronski knjižni sejem - Sejem na zraku, ki je potekal v Kopru, Celju, Novem mestu in na vrtu pred Društvom slovenskih pisateljev v Ljubljani. Obiskal ga je Matevž Polajnar.
Skupina mladih novomeških umetnikov in zagnancev je po Prvi svetovni vojni v Novem mestu izpeljala enodnevni umetniški podvig, ki je v slovenski kulturni zgodovini zapisan kot novomeška pomlad: Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj, Josip Vidmar, Rihard Jakopič, Leon Štukelj, Marjan Mušič in Božidar Jakac.
Gaber Kristjan Trseglav, igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem, se je spomnil zgodbe o izmaknjeni svileni črni srajci z belimi pikicami.
Nika Zupanc je s s svojimi predmeti prepričala svetovno znana podjetja. Med zadnjimi je največje italijansko podjetje Natuzzi. Za njihovo najnovejšo kolekcijo Deep je oblikovala predmete za bivalne prostore: zofe, naslonjače, stole, mize, police za knjige, svetilke, ogledala in preproge.
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."
Ker so se 4. maja odprle slovenske knjigarne, so na Javni agenciji za knjigo RS v sodelovanju s številnimi knjigotržci in knjigarji pripravili nacionalno kampanjo “Vrnitev napisanih”, ki pozdravlja in podpira ponovno odprtje slovenskih knjigarn in vabi k nakupu knjig.
Kako se je Matija Rupel, član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, prvič z avtomobilom podal v Ljubljano in se po kroženju po mestu ne le izgubil, ampak, kot pravi sam, skoraj tudi pogubil
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, namenjena tihotapstvu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tega je Goriškemu muzeju v upravljanje predala občina. Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
Knjižnice in knjigarne te dni odpirajo vrata, knjižni sejmi pa so dosegljivi le virtualno. O izzivih malih založnikov je spregovorila Helena Koncut Kraljič, ena od najuspešnejših slovenskih samostojnih založnic za otroško in mladinsko literaturo.
Igralka in ustvarjalka v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Maja Poljanec Nemec se je v svoji zgodbi spomnila na teto Lojzo in resnično zgodbo iz časov, ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole.
Prvi mednarodni pesniški Festival upanja, iniciativa Versopolisa, ki se zaradi izjemnega odziva, podaljšuje v mesec maj in je trenutno najbolj globalni literarni dogodek na vseh petih celinah. Aleš Šteger in Nina Zagoričnik.
Luka Cimprič se je spomnil zgodbe o tem, kako se je začela njegova profesionalna pot in kako je potekal podpis njegove prve pogodbe v profesionalnem gledališču, in sicer v Gledališču Koper.
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Ustvarjalke in ustvarjalce v naših gledališčih smo prosili, naj nam povedo kakšno prigodo iz življenja. Tokrat nam jo je igralka in animatorka v Lutkovnem gledališču v Ljubljani Nina Skrbinšek.
Renata Zamida, direktorica JAK, Javne agencije za slovensko knjigo RS: “Vsa pozornost založnikov je namenjena spremenjenim razmeram mednarodnega knjižnega sodelovanja. Ne moremo objaviti naše razpise za prevode, problem je izzid slovenskih avtorjev, ki naj bi izšli v tujem jeziku,prevajalski seminarji in številne druge mednarodne aktivnosti dobesedno visijo v zraku …”
Med epidemijo, ko so vse kulturne ustanove zaprle svoja vrata, morda že kdo pogreša kakšen večer, preživet ob predstavi, v gledališču, morda kakšen znani glas ali le dobro zgodbo. Takšno brez korone. Zato smo na Valu 202 ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih prosili, naj nam zaupajo kakšno svojo zgodbo, prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj.
V Galeriji Jakopič so ravno na začetku širjenja koronavirusa postavili razstavo Videnje 20/20: Skupnost, o življenju v Indoneziji, ki je tako postala "razstava v izolaciji", kar pa ne pomeni, da si je ni mogoče ogledati. Pripravili so namreč virtualna vodstva, ki jih redno objavljajo na družbenih omrežjih Facebook in Instagram pa tudi na njihovi spletni strani.
Gostja oddaje je kuratorka, umetnostna publicistka in direktorica Fondacije Ulay.
Neveljaven email naslov