Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Igralka in ustvarjalka v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Maja Poljanec Nemec se je v svoji zgodbi spomnila na teto Lojzo in resnično zgodbo iz časov, ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole.
Prvi mednarodni pesniški Festival upanja, iniciativa Versopolisa, ki se zaradi izjemnega odziva, podaljšuje v mesec maj in je trenutno najbolj globalni literarni dogodek na vseh petih celinah. Aleš Šteger in Nina Zagoričnik.
Luka Cimprič se je spomnil zgodbe o tem, kako se je začela njegova profesionalna pot in kako je potekal podpis njegove prve pogodbe v profesionalnem gledališču, in sicer v Gledališču Koper.
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Ustvarjalke in ustvarjalce v naših gledališčih smo prosili, naj nam povedo kakšno prigodo iz življenja. Tokrat nam jo je igralka in animatorka v Lutkovnem gledališču v Ljubljani Nina Skrbinšek.
Renata Zamida, direktorica JAK, Javne agencije za slovensko knjigo RS: “Vsa pozornost založnikov je namenjena spremenjenim razmeram mednarodnega knjižnega sodelovanja. Ne moremo objaviti naše razpise za prevode, problem je izzid slovenskih avtorjev, ki naj bi izšli v tujem jeziku,prevajalski seminarji in številne druge mednarodne aktivnosti dobesedno visijo v zraku …”
Med epidemijo, ko so vse kulturne ustanove zaprle svoja vrata, morda že kdo pogreša kakšen večer, preživet ob predstavi, v gledališču, morda kakšen znani glas ali le dobro zgodbo. Takšno brez korone. Zato smo na Valu 202 ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih prosili, naj nam zaupajo kakšno svojo zgodbo, prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj.
V Galeriji Jakopič so ravno na začetku širjenja koronavirusa postavili razstavo Videnje 20/20: Skupnost, o življenju v Indoneziji, ki je tako postala "razstava v izolaciji", kar pa ne pomeni, da si je ni mogoče ogledati. Pripravili so namreč virtualna vodstva, ki jih redno objavljajo na družbenih omrežjih Facebook in Instagram pa tudi na njihovi spletni strani.
Gostja oddaje je kuratorka, umetnostna publicistka in direktorica Fondacije Ulay.
Po drugi svetovni vojni so pri nas zgradili in postavili veliko spomenikov v spomin na žrtve narodnoosvobodilne vojne, tudi vseh 33, ki jih predstavljajo v galeriji Dessa, je v spomin nanje. A čeprav imajo ti tudi politično vzporednico, so se ji snovalci razstave skušali izogniti in predvsem poudariti, da gre za izjemna umetniška dela, ki nadgrajujejo prostor. Številni spomeniki oziroma spominski kompleksi, postavljeni po drugi svetovni vojni, so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavo povzdignili v plemenit material.
Šesto sezono ustvarjanja v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani odpira razstava #VsakDan8Marec. Nastala je v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Nova premiera sezone 2019/2020 v Mestnem gledališču ljubljanskem pa bo tudi prva slovenska uprizoritev drame Koščki svetlobe britanskega avtorja Simona Longmana v režiji Barbare Zemljič.
Urbana Vrana je zavod, ki po Ljubljani organizira že več kot deset različnih alternativnih tur. Urbana tura Misterij ženske literarne Ljubljane je nekakšen poklon ženskam, ki so s svojim delom in znanjem sogradile današnjo družbo, a vseeno postale spregledane ali pa so celo spolzele v pozabo. Tura, na kateri spoznamo slovenske književnice, pelje tudi skozi kulturno bogato Križevniško ulico, v kateri je živelo kar nekaj znanih ljudi, na primer Kosovel, pa tudi Luiza Pesjak, ki bi se lahko v literaturo zapisala kot prva avtorica ženskega romana, a jo je prehitela Pavlina Pajk, pa vse do Starega trga, do Schweigerjeve hiše. V stavbi z znamenitim balkonom je večino življenja preživela pesnica Lili Novy, ki je po drugi svetovni vojni skupaj z Miro Mihelič ustanovila Ligo lepe lenobe za narod, ki dela čisto preveč.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Manca Grgič Renko, zgodovinarka, programska vodja festivala Literatura sveta Fabula in pisateljica. Leta 2017 je izdala knjigo Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder. Od leta 2019 kot zgodovinarka sodeluje v raziskovalni skupini evropskega projekta EIRENE na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Hanin kovček, Deček v črtasti pižami, Kradljivka knjig in znameniti Dnevnik Ane Frank je nekaj del za mlade bralce, ki odstirajo grozote druge svetovne vojne. Pri založbi Pivec pa je izšla še ena knjiga o spominih na holokavst Nekje še sije sonce. Gre za avtobiografijo Michaela Gruenbauma, ki je kot deček živel v najboljšem mestu na svetu, v Pragi, in rad igral nogomet. A prišli so časi, ko so Nemci vsak dan kaj prepovedali. Judje nismo več smeli v šole, kino ali trgovino.
Večer, posvečen 90-letnici Ljuba Strune in njegovi bogati življenjski poti filmskega ustvarjalca, ki se je več kot 60 let razdajal sedmi umetnosti, bo v Slovenski kinoteki. Nove evropske kratke filme mlajših režiserjev in režiserk iz več kot 30-ih evropskih držav bo predstavil dogodek Europanorama 2020 v Galeriji ŠKUC. V galeriji Ravnikar Space Gallery pa bo svoja nova dela na samostojni razstavi Leto prašiča predstavil eden zanimivejših srbskih umetnikov mlajše generacije Nemanja Golijanin
Cikel oljnih slik in grafik Nismo poslednji, ki ga je Mušič ustvaril v začetku 70. let, priča o nacističnih grozodejstvih iz koncentracijskega taborišča Dachau, kamor so umetnika odvedli leta 1944. Risbe, ki jih je narisal tam, pa so zdaj prvič na ogled pri nas, in sicer v Moderni galeriji v Ljubljani. Postavitev z naslovom Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua poleg del, ki jih hrani galerija, združuje še risbe, ki so jih galeriji posodili zasebni zbiralci, ter risbe, ki so jih leta 2016 odkrili v Trstu.
V Filmogledu Nina Zagoričnik gosti gledališko in filmsko igralko Ajdo Smrekar, ki v novi krimi-romantični TV nadaljevanki 'V imenu ljudstva', režiserja Vojka Anzeljca, igra pravnico Niko, ki počasi odkriva skrbno varovano družinsko skrivnost.
Aleš Bravničar je eden bolj iskanih slovenskih fotografov, ki pa je v fotografiranju pravzaprav samouk. Vse se je namreč začelo, ko je bil star 11 let in mu je oče podaril svoj predvojni fotografski aparat lajka. Kot pravi, je na fotografski poti tako: maturo narediš, ko ti objavijo prvo sliko, magisterij, ko si že uveljavljen in te drugi kličejo s ponudbami za delo, doktorat pa takrat, ko si kupiš lajko in si gospod. No, Alešu Bravničarju, ki prav gotovo je po tej stopnji izobrazbe doktor, leto 2020 prinaša obletnico, 20 let od začetka njegovega poklicnega ukvarjanja s fotografijo. To bo proslavil tudi z veliko razstavo v Mali galeriji Cankarjevega doma. Razstava 30-ih fotografij z naslovom Boginje ni retrospektivna, je pa pogled na njegovo delo za moške revije, predvsem pa osebni projekt, z mnogimi, še nikoli videnimi fotografijami. Sicer pa se fotograf, direktor fotografije in režiser Aleš Bravničar ne ukvarja samo s fotografiranjem golih deklet, temveč tudi s popotniško fotografijo, piše reportaže, predava na fotografskih delavnicah, zadnje čase pa je poprijel tudi za kamero in začel ustvarjati v svetu režije, filma in televizijskih oglasov.
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo v petek premierno na ogled predstava Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih). Delo Oliverja Sacksa je režirala Ivana Djilas. V Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani bo v petek premiera Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespearja v režiji Matjaža Pograjca.
Slovenski etnografski muzej je poleg tega, da je muzej, ki skrbi za zbirke in sporoča vedenja o naši tradiciji in kulturi, tudi koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, kamor sodijo tudi pustne šege. Zato precej dela zaposlenih v muzeju poteka na terenu, kjer raziskujejo pustno dediščino ter z odkupi povečujejo zbirko pustnih mask muzeja. V register nesnovne kulturne dediščine je za zdaj vpisanih 11 lokalnih pustovanj, tudi Drežniški in Ravenski pust. In da bi te šege približali širši javnosti, je v muzeju zdaj na ogled nekaj mask ravenskih pustov. Kot pravi magistrica Adela Pukl, kustosinja za duhovno kulturo, se pustni sprevod Ravenskega pusta deli na ta lepe, ta grde in tiste s posebnimi vlogami.
Neveljaven email naslov