Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

871 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


02.01.2017

Senzorna integracija

Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven – tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved. Gostje oddaje bodo delovna terapevtka, terapevtka senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Maja Markovič ter mami otrok z motnjo avtističnega spektra Darja in Simona, ki bosta povedali, kako terapija senzorne integracije pomaga njunima otrokoma v vsakodnevnem življenju.


26.12.2016

Robi Zupan

Robi Zupan se od malih nog bori z diabetesom tipa 1. Bolezen ga je v osnovnošolskih letih presenetila, pretresla in mu korenito spremenila življenje. Ni pa ga ustavila pri nizanju ekstremnih dosežkov. Na svojem seznamu ima vzpon na najvišjo evropsko goro Mont Blanc, s katere se je v dolino spustil z jadralnim padalom, več kot 200 skokov iz letala s padalom, kot spremljevalec se je udeležil ene najtežjih kolesarskih dirk na svetu Race across America, redno se tudi potaplja. Stalni spremljevalec njegovih podvigov pa je merjenje vrednosti krvnega sladkorja ter nenehno dokazovanje družbi, da bolnik s sladkorno boleznijo zmore več, kot pa je medicinska stroka pripravljena priznati. Kakšne podvige vse še načrtuje, nam bo zaupal v ponedeljkovi oddaji Med 4 stenami. Ne preslišite malo po 10. uri na Prvem!


19.12.2016

Poškodbe glave

Po podatkih URI Soča v Sloveniji letno hudo poškodbo glave utrpi približno 400 oseb, od tega jih je polovica poškodovanih v prometu kot vozniki, motoristi, pešci ali kolesarji. Ostali vzroki so poškodbe in padci pri delu, športno poškodbe in nasilna dejanja. Posledice možganske poškodbe so hude, saj bolniku in njegovi družini korenito spremenijo življenje. Onemogočijo jim uresničitev življenjskih ciljev, kot so študij, kariera, družina, lahko tudi razpade partnerska zveza. Posledice poškodbe se kažejo tako na telesnem kot tudi na duševnem, čustvenem in vedenjskem področju. Povprečno trajanje akutnega zdravljenja in rehabilitacije do prvega odhoda iz bolnišnice v domače okolje je štiri do pet mesecev, nekateri pa se zdravijo nepretrgoma tudi eno leto ali več po poškodbi. Rezultat rehabilitacije je, vsaj na začetku, zelo nepredvidljiv in odvisen od vrste poškodbe pa tudi od učinkovitosti terapevtskih programov. Kakšno je življenje po poškodbi glave, kako poteka rehabilitacija in ponovno vključevanje v družbo, o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Gost oddaje bo specialni pedagog za fizično invalidno bolne, vodja enote VDC Mavrica CUDV Draga Aleš Pevec, v oddaji pa bomo slišali tudi življenjske zgodbe ljudi s poškodbo glave. Oddajo pripravlja Petra Medved.


12.12.2016

Darovanje spolnih celic

Darovanje spolnih celic je namenjeno parom, pri katerih ni mogoče z nobenim postopkom pridobiti jajčnih ali semenskih celic. Tem parom tako ostane le še oploditev z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami. Kakšna  vprašanja se porajajo tem parom, o čem razmišljajo darovalke in darovalci? Je le teh pri nas dovolj? Kdo sploh lahko postane darovalka ali darovalec? Kako se s tem soočati kasneje v življenju? O tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, v ponedeljek po deseti na Prvem. Voditeljica: Lucija Fatur.


05.12.2016

Himalajska kraljica Andreja Sterle Podobnik

Nenavadno darilo za 40. rojstni dan si je podarila Andreja Sterle Podobnik iz Starega trga pri Ložu. Čeprav je bil njej namen le, da srečno priteče v cilj ekstremnega ultramaratonskega teka okrog Mount Everesta, pa ji je uspelo, da je med ženskami v cilj pritekla prva. Zakaj ji koristijo takšne zmage, katere veščine, znanja in osebnostne lastnosti so se izrazile, ko je morala v šestih dneh premagati 160 dolžinskih in 29 višinskih kilometrov na nadmorski višini med 2 in 4 tisoč metri? Andrejo Sterle Podobnik boste spoznali v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami ob 10.15 na Prvem.


28.11.2016

Transspolnost

"Nekaj je ne takoj nujno povedati, kaj si, nekaj pa je občutek, ki ti ga družba večkrat daje in to je, da moraš skrivati, kar si, če nisi normativna oseba. Na podlagi spola, na podlagi spolne identitete, na podlagi spolne usmerjenosti," pravi Anja Koletnik, vodja Zavoda TransAkcija, ki deluje za podporo in opolnomočenje transspolnih oseb v Sloveniji. O tem, kakšno je življenje teh oseb, ki se v klasičnem moško-ženskem binarnem družbenem sistemu ne najdejo, bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po desetih na Prvem.


21.11.2016

Prader-Willijev sindrom

Kako se v tem svetu, v katerem je hrana dosegljiva na vsakem koraku, še vedno pa velja za tolažbo in nagrado, znajdejo bolniki s Prader-Willijevim sindromom? Gre za redko genetsko okvaro, za kromosomsko napako, ki, poleg številnih drugih težav, pri človeku povzroči izgubo občutka sitosti. Kako je, ko se ves tvoj svet in svet družine vrti okoli hrane? Kako je, ko si vedno lačen? O tem ta ponedeljek v oddaji Med štirimi stenami.


14.11.2016

Težave v spolnosti

Spolnost je pomemben del našega življenja. Zajema vsa življenjska obdobja, zaznamuje partnerske odnose. Kakšen je naš pogled na spolnost, kako nas obvladujejo različna stališča, prepričanja in predsodki, kateri dejavniki vplivajo na našo spolnost, kakšne težave se pojavljajo, kako je s spolnostjo v starosti, pri kroničnih in rakavih boleznih, kaj vse je pomembno za zadovoljivo spolnost - o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, z doktorico sociologije Gabrijelo Simetinger, zdravnico specialistko ginekologije in porodništva, ki ima opravljeno evropsko specializacijo iz spolne medicine. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.


07.11.2016

Ali čas celi rane?

Veliko jih ima to tragično izkušnjo. Malo pa jih o tem javno spregovori. Lilijana in Roman Mavec sta pred dobrim desetletjem nedaleč od domače hiše izgubila hčerko v prometni nesreči. Kako sta se kot starša in partnerja uspela postaviti na noge po tem tragičnem dogodku? Kako sta si pomagala ob neizmerni bolečini? Zakaj sta se odločila, da svojo zgodbo delita tudi z drugimi? S poslušalci Prvega jo bosta delila Med štirimi stenami v ponedeljek po deseti uri.


31.10.2016

Otroci nasilne medijske like posnemajo zaradi pomanjkanja resničnih idolov

Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.


24.10.2016

Prebujevalnica

Naše težave so posledica naše miselnosti. Za naše težave niso krivi drugi. Pomembno je, da se osvobodimo podedovane miselne onesnaženosti. Tako pravi Rudi Klarič, ki bo v tokratni oddaji predstavil pristop Sem&vem, pojasnil, kaj je to Prebujevalnica, kaj energijsko polje. Lucija Kreuh pa bo z nami delila svojo zgodbo o zdravljenju in pomoči z omenjenim pristopom.


17.10.2016

Ena šola za vse

Med osnovnošolsko populacijo je približno šest odstotkov otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo redne programe osnovne šole. »Ena šola za vse« je projekt Zveze Sonček, ki si že vrsto let prizadeva, da bi imeli vsi otroci pravico do šolanja v svojem šolskem okolišu ne glede na svoje drugačne potrebe. Menijo, da bi šolski sistem in program morala biti takšna, da bi imeli vsi otroci individualni program šolanja, ki bi bil sestavljen glede na njihove intelektualne in gibalne sposobnosti, ter da bi moral biti predvsem inkluziven. Ali je naš izobraževalni sistem dovolj prožen pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne programe osnovne šole, kakšne so prednosti ali slabosti vključenosti teh otrok v tako izobraževanje, kako to vpliva na njihovo samopodobo in ali so učitelji dovolj usposobljeni za delo v takimi otroki  - o tem se bomo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjali z invalidoma s cerebralno paralizo s Kim Ren, diplomirano psihologinjo, ki se je šolala v rednem izobraževalnem procesu, in z Emirjem Okanovićem, ki se je izobraževal tudi v zavodu. Svojo zgodbo pa bo z nami delila tudi koodinatorka Družinskega centra Sonček mag. Mojca Vaupotič mama devetošolca s posebnimi potrebami, ki obiskuje redno osnovno šolo. Oddajo pripravlja Petra Medved.


10.10.2016

Tone Vrhovnik Straka

Tone Vrhovnik Straka je prepričan, da si človek stigmo določi sam. Čeprav je danes zagotovo lažje kot je bilo pred tridesetimi leti, ko se je sam prvič soočil z bipolarno motnjo, potem ko je končal služenje obveznega vojaškega roka. Po njegovem mnenju je pozitivno to, da danes ljudje lahko hitro odkrijejo, da niso edini na svetu s to motnjo. Zato tudi ne skriva svoje motnje. Še več. Ob službi in družini je zelo dejaven na področju aktivizma za izboljšanje položaja in počutja ljudi s težavami v duševnem zdravju. Kot rekreativni triatlonec in maratonec je v tekaško skupino povezal ljudi s težavami v duševnem zdravju. Tako kot lani, se bo tudi letos podal na najdaljšo razdaljo na ljubljanskem maratonu. Gosti ga Jana Bajželj.


03.10.2016

Paraolimpijca Veselka Pevec in Franček Gorazd Tiršek

Na 15. paraolimpijskih igrah je Veselka Pevec postala paraolimpijska prvakinja z zračno puško stoje v disciplini R4 kategoriji SH2. Njen uspeh je s srebrom dopolnil Franček Gorazd Tiršek. Kaj jima pomeni ta dosežek, ki je posledica večletnega trdega dela, treningov in odrekanja, kakšno motivacijo daje šport za življenje, kaj jima pomeni vztrajnost in kje črpata energijo za premagovanje vsakodnevnih naporov? Najuspešnejša paraolimpijca bosta o svojem življenju, športu invalidov in o doživljanju paraolimpijskih iger govorila v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po desetih na Prvem.


26.09.2016

Panični napadi, tesnoba - Damjana Bakarič

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


19.09.2016

Društvo srčnih otrok

Srce je zagotovo eden najpomembnejših organov v našem telesu. Z ritmičnim utripanjem črpa kri v celotno telo ter tako zagotavlja delovanje notranjih organov, mišičevja in možganov. Zaradi njegove ključne vloge redno slišimo opozorila o tem, da moramo zanj dobro skrbeti, imeti urejeno prehrano, se dovolj gibati, izogibati nezdravim navadam, biti pozorni na povišan krvni tlak. A če lahko tisti, ki smo rojeni z zdravim srcem, še delujemo preventivno, da se bolezen srca in ožilja ne bi pojavila, je nekoliko drugače pri tistih, ki na svet pridejo s prirojeno srčno napako. O njihovem življenju bomo spregovorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo predstavili delovanje Društva srčnih otrok. Vodi Andreja Gradišar.


12.09.2016

Paraolimpijka Mateja Pintar

V času, ko potekajo paraolimpijske igre v Riu, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili paraolimpijko Matejo Pintar, ki je v namiznem tenisu na paraolimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila zlato medaljo, štiri leta pozneje v Pekingu pa še bronasto. Življenje Mateje Pintar je zaznamoval usoden padec pri 15-ih letih, zaradi katerega je postala invalidka. Pred poškodbo je bila uspešna športnica, igrala je rokomet in športu se ni želela odpovedati. Z namiznim tenisom se je srečala na rehabilitaciji v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča. Pohvali se lahko z različnimi priznanji, leta 2005 je bila najboljša evropska igralka na vozičku, isto leto je prejela tudi Bloudkovo plaketo, v letih 2004, 2005, 2006 in 2008 je bila najboljša športnica med invalidi. Paraolimpijka, ki je lani končala svojo bogato športno kariero, bo v tokratni oddaji  govorila o svojem življenju, športu invalidov in doživljanju paraolimpijskih iger, tudi kot strokovna komentatorka na Televiziji Slovenija. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.


05.09.2016

Leonida in Albert Mrgole

Leonida in dr. Albert Mrgole sta zakonski, starševski in terapevtski par, avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Ves čas z odprtimi očmi spremljata, kako se razvijajo in spreminjajo odnosi v trikotniku starši-otroci-učitelji. Pa ne samo spremljata, ampak tudi opozarjata, katera ravnanja niso v korist otrok. Čeprav starši vedno želijo le najboljše za svoje otroke, pa v svojih ravnanjih pogosto niso usmerjeni k temu cilju. Kaj je boljše za otroka – da se uči na svojih napakah ali da ga napačnih odločitev in ravnanj starši in učitelji obvarujejo? Zakaj bodoči starši še pred rojstvom otroka niso opremljeni z znanjem o tem, da so varno pristanišče za otroka prav starši? Zakaj se v primerih nasilnih dejanjih v drugih družinah v ljudeh sproži maščevalna jeza, ki jo širijo prek socialnih omrežij?


29.08.2016

Mali ljudje

Majhnost oziroma pritlikavost se lahko razvije zaradi več kot 200 različnih vzrokov, med katerimi so genski dejavniki, motnje v embrionalnem razvoju, tumorji v centralnem živčnem sistemu, poškodbe glave med porodom, avtoimunske bolezni. Najpogostejša bolezen, posledica katere je nižja rast, je ahondroplazija. Kaže se v krajših in bolj čvrstih udih ter nekoliko izbočenem čelu, pri čemer sta trup in glava normalno velika. Kljub napredku v znanosti več kot 50 odstotkov primerov manjše rasti ostaja nepojasnjenih. Jasno pa je, da majhnost zahteva nekoliko drugačen življenjski slog. Več o tem v reprizi junijske oddaje Med 4 stenami, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.


22.08.2016

Živeti z gluhoslepoto

Si predstavljate življenje v večni temi in tišini? Tak je vsakdan gluhoslepih. Gre za zelo heterogeno skupino ljudi z različnimi okvarami sluha in vida, ki pa jih nikakor ne gre enačiti z eno ali drugo skupino senzornih invalidov, torej s slepimi ali z gluhimi. Imajo drugačne potrebe, srečujejo se z dodatnimi ovirami. Kako je živeti z gluhoslepo osebo, kakšne so njihove težave in kakšne potrebe, sta voditeljici Andreji Čokl marca letos povedali gostji oddaje Med štirimi stenami, zdaj vam njune izkušnje ponujamo v poslušanje še enkrat.


Stran 20 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov