Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Redke bolezni so po večini genetskega izvora, pogosto so neozdravljive in napredujoče, nemalokrat pa se jim pridružuje še vrsta drugih težav. V Sloveniji živi približno 150 tisoč ljudi z redkimi boleznimi, ki imajo velik psihosocialni vpliv na bolnike in njihove svojce. Med njimi je tudi 12-letna Ela, edina v Sloveniji, ki ima sindrom Pallister Killian. Na svetu živi približno 500 ljudi s to boleznijo. Pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo na neobičajen način. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba teh oseb po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni - o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper - defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
»Človek se ne sme predati. Ni pomembno, kaj mu manjka, pomembno je tisto, kar ima, kar mu je ostalo,« razlaga Jože Okoren, ki je že petdeset let na invalidskem vozičku. Njegova življenjska zgodba – je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah, kar devet let pa je bil tudi evropski rekorder v metu diska – dokazuje, da paraplegija ne pomeni konca življenja. Postal je uspešen športnik, ustvaril si je družino; že med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, v katerih je opravljal številne pomembne funkcije, svoje znanje pa še zdaj prenaša na mlajše invalide. Je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov ter član Slovenske olimpijske akademije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. O njegovem življenju in delu, karieri uspešnega športnika in pogledu na invalidnost se bo v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Psihologinja in mama treh otrok, sodelavka FamilyLab Slovenija, voditeljica starševskih večerov, ki na Facebooku vodi tudi skupino Kje vas čevelj žuli? - šolstvo, je kritična opazovalka šolskega sistema. Zato se je poglobila v delovanje različnih šolskih in izobraževalnih sistemov. In da ne bi samo kritizirala, ponuja tudi alternative. V času, ko tudi pri nas slišimo pobude za spremembo šolskega sistema, je izdala knjigo z naslovom Šola, kam greš?. Marjana Škalič bo gostja ponedeljkove oddaje Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že iz mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa figure, akte in abstrakcijo. Udeležuje se raznih kolonij in Ex-tempora. Imela je 19 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Letos je bila izbrana za sodelovanje na 51. mednarodnem Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem. V oddaji Med štirimi stenami nam bo odprla vrata svojega likovnega sveta, ki s slabšanjem vida postaja tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš razložila novinarki Petri Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.
Neveljaven email naslov