Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
484 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Voda je izjemno pomemben sestavni del našega telesa in seveda tudi naših možganov. In kaj to pravzaprav pomeni? Kako dehidracija vpliva na naše kognitivne sposobnosti in kaj se zgodi, če možgani ne prejmejo dovolj tekočine? Ste na primer vedeli, da se ob pomanjkanju tekočine lahko fizično skrčijo? O pomenu vode in o učinkih dehidracije na možgane v tokratni oddaji Možgani na dlani na Prvem! Pojasnjujeta: doc. dr. Blaž Koritnik (Nevrološka klinika UKC) in dr. Matthew J. Kempton (King's College, London). Raziskuje: Lea Ogrin.
Naše živčne celice so pravzaprav ena velika kompleksna elektrarna, stalno namreč proizvajajo električno aktivnost. To aktivnost merijo s pomočjo elektroencefalografije ali skrajšano- EEG-ja. Ste že slišali zanj, kajne? Kako ta metoda pravzaprav deluje? Kakšne renesanse je doživljala skozi desetletja uporabe? Kaj vse lahko z njo merijo, kje so glavne prednosti in slabosti in kako zgovorne so lahko naše možganske celice? Z nami bo Jurij Dreo, strokovni sodelavec v laboratoriju za kognitivno nevroznanost.
Po nemško se jim reče "Ohrwürmer" (ušesni črvi), v angleščini zanje obstaja izraz, ki pomeni enako- "earworms", mi pa ta fenomen po navadi opišemo kot tisto nadležno skladbo, ki se nam znova in znova vrti po glavi, pa se je nikakor ne moremo znebiti. Znano, kajne? Kje v naših možganih se 'zatakne' pesem in zakaj? Katera so zadnja znanstvena odkritja na tem področju in seveda tudi- ali je že znano in dognano, kaj lahko naredimo, da se te skladbe znebimo? V tokratni rubriki Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Vabljeni k poslušanju! Pripravlja: Mojca Delač.
Stres je star toliko kolikor je staro življenje. Naš odziv na stres je namreč mehanizem, ki je imel v zgodnji človeški zgodovini pomembno vlogo - z adrenalinskim odzivom, ki je spodbujal "beg ali boj" nas je ohranjal pri življenju. Tudi danes ima stres pomembno evolucijsko funkcijo: vsaka stresna situacija v možganih spremeni molekularno sled, zaradi katere se naši možgani naslednjič v podobni situaciji bolje znajdejo. Ekstremni športniki pa v akutnem stresu, ki sprošča hormon adrenalin, celo uživajo. Več v oddaji Možgani na dlani, ki jo tokrat pripravlja Darja Pograjc. Se slišimo v četrtek ob 7.35!
Znanje in odkritja s področja nevroznanosti se v zadnjem desetletju vse bolj povezujejo tudi z drugimi disciplinami, kot je na primer ekonomija. V tokratni oddaji Možgani na dlani se bomo podali v svet nevromarketinga. Kako lahko poznavanje miselnih procesov posameznika- potrošnika vpliva na razvoj oglaševalskih elementov? Eden od vodilnih raziskovalcev na tem področju, ki naj bi tudi prvi uporabil izraz nevromarketing, je prof. Ale Smidts z univerze Erasmus v Rotterdamu. Pridružil se nam bo v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Zdravljenje z matičnimi celicami postaja posebna veja medicine. V sebi jih ohranjamo vse življenje in nam omogočajo, da se naša tkiva in organi regenerirajo ob tkivnih poškodbah in okvarah. Prvi uspešni poskusi zdravljenja so že znani, največ neodgovorjenih vprašanj pa ostaja pri zdravljenju bolezni ali poškodb možganov. Možgani so namreč izredno zapleten in kompleksen organ, ki vsebuje različne tipe celic, samo ena celica pa ima lahko povezave s sto tisoč drugimi celicami. Ali bo z matičnimi celicami mogoče zdraviti tudi Alzheimerjevo ali Parkinsonovo bolezen in bolezni kot sta shizofrenija ali bipolarna motnja, se bomo spraševali v tokratni oddaji Možgani na dlani.
"Več jezikov znaš, več veljaš", pravi znani rek. Kako ste kaj s tujimi jeziki? Zakaj se jih nekateri ljudje zlahka naučijo celo več, spet drugi pa imajo pri tem težave? Znanstveniki na to še nimajo pravega odgovora. Individualne razlike pa so le eno izmed vprašanj, ki ostajajo izziv nevroznanstvenikom in kognitivnim psihologom, ko preučujejo "večjezične možgane". Katera omrežja so aktivna pri učenju maternega jezika in drugega oziroma tretjega jezika? Se možgani večjezičnih oseb kaj razlikujejo od enojezičnih? In kaj ima pri tem starost? Na ta in druga vprašanja bomo odgovore iskali v četrtkovi jutranji rubriki Možgani na dlani, nevron pred mikrofon. Z nami bosta prof. dr. Alison Mackey (Georgetown University, ZDA) in prof. dr. Narly Golestani (Laboratorij za možgane in jezik, Ženeva, Švica). Pripravlja: Mojca Delač.
Računalniško modeliranje interdisciplinarno povezano s področji, kot so biologija, kognitivna znanost, medicina in psihologija, daje skupaj s sodobnimi metodami slikanja možganov, nove priložnosti za raziskovanje in razumevanje delovanja le-teh. Med drugim tudi razvoja bolezni, kot je denimo shizofrenija. O zadnjih mejnikih pri raziskovanju sta v začetku tedna na predavanju v Ljubljani govorila prof. dr. Alan Antičevič (FF UL) in prof. dr. Grega Repovš (YALE). Oba smo povabili pred radijski mikrofon in o zadnjih izsledkih in metodah sta spregovorila tudi za našo oddajo. Pripravlja : Mojca Delač.
V zadnjem letošnjem jutru bomo rubriko posvetili “možganski inventuri”. Ob kopici raziskav, člankov in dogodkov na slovenskem, evropskem in svetovnem nivoju, bi le stežka v nekaj minutah zajeli vso nevroznanstveno dogajanje, spomnili pa se bomo na nekatere vrhunce. Od ozaveščanja o Alzheimerjevi demenci do Sinapsine nevroznanstvene konference, ki je v maju potekala v Ljubljani. Od temeljne nevroznanosti do plesa. V studio smo povabili doc. dr. Blaža Koritnika, s kliničnega Inštituta za klinično nevrofiziologijo in predsednika Slovenskega društva za nevroznanost SiNAPSA, ki bo skupaj z nami pobrskal po spominu in ujel nekaj nevroznanstvene popotnice leta, ki je nosilo tudi naziv ‘Leto možganov’. Se slišimo ob 7.35 na Prvem! Pripravlja Mojca Delač.
V božično- novoletnem času si pogosto zaželimo srečo. Srečen božič, srečno novo leto, naj bo srečno! Ko govorimo o sreči in tem, kaj to je, je odgovor seveda večplasten in kompleksen. V tokratni oddaji jo bomo skušali razumeti z vidika nevroznanosti. Kaj se dogaja v možganih, ko smo srečni, kako delujejo sistemi ugodja in nagrajevanja, kako so se razvijala nevroznanstvena dognanja in kje so raziskave danes? Vse to med drugim izveste, če se boste prepustili sreči v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pojasnjuje: prof. dr. Maja Bresjanac. Sprašuje: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih?. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj. Pa ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se v tišino ali v temo umaknili za daljši čas? Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij? O tem v tokratni oddaji Možgani na dlani. Pripravlja: Peter Močnik.
Kako dober je vaš posluh? Bi lahko na primer določili višino tona gasilske troblje? Če to naredite zlahka, imate verjetno popolni ali absolutni posluh. Ljudje s popolnim posluhom lahko določijo višino tona s tako lahkoto, kot ostali ljudje prepoznavamo barve. Absolutni posluh je bil vedno nekaj skrivnostnega, saj je znano, da so ga imeli glasbeni geniji kot so Bach, Beethoven in Händel pa tudi Miles Davies, Michael Jackson in Florence Henderson ter mnogi drugi. In kaj imajo s tem naši možgani? Zakaj je absolutni posluh za nevroznanstvenike nekaj tako vznemirljivega? Do kakšnih odkritij so privedle zadnje raziskave in kako absoluten je pravzaprav lahko absoluten posluh? Vse to izveste v tokratni rubriki Možgani na dlani, nevron pred mikrofon. Z nami bosta: švicarski nevroznanstvenik dr. Stefan Elmer in doc. dr. Blaž Koritnik, z Inštituta za klinično nevrofiziologijo pri UKC. Pripravlja: Lea Ogrin.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste se kdaj spraševali, zakaj moramo v avtu včasih stišati radio, ko parkiramo ali ko se izgubimo in iščemo pravo smer? V tokratni rubriki bomo pozornost namenili deljeni pozornosti. Koliko stvari naenkrat pravzaprav lahko počnemo? Ali usmeritev pozornosti na poslušanje res vpliva na sprejemanje informacij v vidni skorji? Obstajajo pri takšni »večopravilnosti« razlike med moškimi in ženskami možgani? Za odgovore priporočamo usmerjeno pozornost- na Prvi program, v četrtek ob 7.35. Gostja bo: mag. Sanja Šešok z nevrološke klinike. Pripravlja: Peter Močnik.
V tokratni rubriki rdečo preprogo pripravljamo za pomembne igralke, ki so bile dolga leta v ozadju. Za nevrone je prav gotovo slišal že vsak od nas. Kaj pa celice glija? Kaj je to? Zakaj so pomembne za naše možgane in kako delujejo? Danes je že znano, da ne opravljajo samo "gospodinjskih del" ampak imajo ključno vlogo procesih kot so hitrost dihanja, uravnavanje cikla spanje/budnosti, učenje in tvorba spomina. Od mitov o številčnosti do možganov Alberta Einsteina. Z nami bo: doc. dr. Nina Vardjan.
Neveljaven email naslov