Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza.

Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza

Ljudje radi rečemo, da smo se razvili iz opic, kar ne drži. Res pa je, da imamo skupnega prednika. Na svojo pot smo krenili pred 8 do 10 milijoni let, do največjega razvoja naših možganov pa je prišlo pozneje – med 200 do 800 tisoč let nazaj -, pravi prof. dr. Gregor Majdič z Medicinske fakultete v Mariboru in Veterinarske fakultete v Ljubljani.

Najbolj opazna in proučevana razlika je velikost možganov. Naši so kar 4- do 5-krat večji od možganov šimpanza. Možganski centri so razporejeni podobno, je pa razlika v tem, da lahko mi hkrati aktiviramo več teh centrov. To verjetno kaže na večjo kompleksnost našega delovanja, na to, da bolj analiziramo posamezne dražljaje. Ne reagiramo na nek dražljaj instinktivno, ampak se odzivamo situaciji primerno, upoštevamo socialni kontekst, kontekst časa.

Podobnost genov je osupljiva – šimpanzi se od nas razlikujejo za manj kot 2 %. To razliko so proučevali na Univerzi Yale, in kot nam je razložil dr. Andre Miguel Sousa so prišli do zanimivih spoznanj, ki bodo podlaga za nadaljnje raziskave.

Področje možganov, z najbolj človeško specifičnim izražanjem genov, kjer se geni torej najbolj razlikujejo, je striatum. V raziskavi smo se podrobneje osredotočili na več različnih genov. Eden od teh je ZP2, ki je je aktiven izključno v človeških možganih. Nahaja se v možganski skorji, kjer je največ nevronov. Kar je zanimivo pri tem genu, je to, da smo ga že prej našli v človeški jajčni celici. Je eden od genov, ki skrbi za prepoznavo in izbiro spermija v jajčecu. Trenutno ne vemo, zakaj je ta gen v možganih in kakšna je njegova funkcija. Bomo pa v nadaljevanju to poskušali ugotoviti. Zanimiv se nam je zdel še gen MET, ki ga je v človeških možganih več, povezujemo pa ga z avtizmom. In pa še TH – sodeluje pri nastanku dopamina, ki je živčni prenašalec in sodeluje v našem nagrajevalnem sistemu.  Zanj je značilno tudi, da ga osebam s Parkinsonovo boleznijo začne primanjkovati. Šimpanzi in gorile v možganih nimajo niti ene celice, ki bi vsebovala ta gen.

Raziskovalce je v preteklosti zelo zanimalo tudi, zakaj ljudje lahko govorimo, torej tvorimo besede, stavke in povedi, opice pa ne. Ugotovili so, da opice možnosti za to imajo, saj je v njihovih možganih prisoten center za govor. Nimajo pa pravih genov, pravi prof. dr. Majdič.

Pred leti so znanstveniki odkrili gen FOXP2, ki ima velik pomen za razvoj govora. Ljudje, ki ga imajo mutacijo v tem genu, imajo težave – če je večja mutacija, so duševno prizadeti, če gre za blažjo mutacijo, pa težave pri govoru. Te gen je drugačen med šimpanzi in človekom, prišlo je do strukturnih sprememb med evolucijo.

Pogovor s prof. dr. Gregorjem Majdičem z Veterinarske fakultete v Ljubljani in Medicinske fakultete v Mariboru:

Pogovor z dr. Andrejem Miguelom Souso z Univerze Yale: