100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.

Kaj se dogaja z našimi nevroni, ko zajamemo sapo ... in se potopimo?

Še preden se zares potopimo v poletje in poletne počitnice, smo se odpravili več deset metrov pod morsko gladino – in to – z enim vdihom. Kaj se med potapljanjem na vdih dogaja z našimi možgani, nam je povedal prof. dr. Samo Ribarič, predstojnik Inštituta za Patološko fiziologijo, prav tako pa se bomo za nekaj minut preselili ob Rdeče morje, kjer že nekaj let živi in dela Sara Campbell, nekdanja štirikratna svetovna rekorderka v potapljanju na vdih, zdaj pa trenerka, ki pri svojem delu uporablja znanja iz joge in meditacije.

Zame je potapljanje na vdih oblika meditacije, pri kateri se naučimo, kako pomirimo in nadzorujemo svoj um, da se lahko osredotočimo na eno stvar in pustimo vse ostale misli ob strani.

Ko zajamemo zrak in se potopimo pod vodno gladino, se začnejo v našem telesu dogajati številne spremembe, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo, seveda pa je veliko odvisno od tega, kako dolgo smo pod vodo in kako globoko gremo. Prof. Ribarič:

Pomanjkanje kisika prej ali slej pripelje do motenj delovanja možganov, čas, ko se to najprej pojavi, je praviloma, ko se spet dvigujemo na površino, takrat začnejo padati tlaki v telesu. Imamo manj kisika, zaradi zmanjšanega vodnega stolpca je nižji tlak kisika v človeških tekočinah in oboje lahko povzroči motnje zavesti, ki se lahko zgodijo že pri petih metrih pod gladino, lahko se pojavijo, ko posameznik pride na površino morja in takrat izgubi zavest.

Zato je tako pomembno, da se ne potapljamo sami. Poleg kisika pa je seveda pomemben tudi pritisk.

Tukaj se pri naraščajoči globini, s katero se povečuje tudi pritisk vodnega stolpca na telo, najbolj prizadenejo pljuča. Pojavita se lahko pljučni edem in kolaboriranje pljuč, tretja nevarnost pa je, da se v maščobnem tkivu začnejo nabirati plini, ki so v zraku. Glede na to, da je v atmosferi največ dušika, se začne pri naraščajočem tlaku raztapljati in nabirati  v membranah celic. Predvsem je nabiranje dušika pomembno v živčnih celicah v možganih, saj s tem spremeni njihovo delovanje in pride do učinkov, ki so podobni splošni anesteziji ali pa akutni zastrupitvi z alkoholom. Osebe, ki doživijo dušikov opoj postanejo popolnoma nekritične, evforične, lahko dobivajo prisluhe, izgubijo razsodnost in se tudi zaradi tega utopijo.

Ste že slišali za potapljaški refleks? Imamo ga vsi kopenski vretenčarji. Ni čisto jasno, zakaj se je ohranil pri ljudeh, ena od razlag je ta, da pri morebitnih zapletih pri porodu podaljša možnost preživetja. Aktivira pa tako simpatično kot parasimpatično živčevje.

Najizrazitejši je pri potapljanju, v hladni vodi, če pa je temu še pridružena telesna dejavnost, se ta refleks še bolj izrazi. Ta refleks sicer pomaga, da se v času, ko se potapljamo, velik del razpoložljivega kisika preusmeri v možgane in srce, vendar pa ne zagotavlja stoodstotne varnosti. Pri nekaterih ljudeh so tudi med potapljanjem izmerili motnje ritma, ki jih povezujemo s pomanjkanjem kisika srčne mišice.