KAROL GROSSMAN je pionir slovenskega in jugoslovanskega filma. Rodil se je na današnji dan leta 1864 v Drakovcih pri Ljutomeru. Kot doktor prava je imel v Ljutomeru svojo advokaturo, bil pa je tudi pomemben narodni buditelj. Leta 1905 je posnel dva kratka dokumentarna filma “Odhod od maše” in “Sejem v Ljutomeru”, naslednje leto pa kratki družinski dokumentarec “Na domačem vrtu”. To so bili prvi slovenski dokumentarni filmi. Ohranil jih je Marjan Cilar, ki je močno poškodovane izvirnike presnel. Karol Grossmann sodi tudi med začetnike slovenske umetniške fotografije.
—–
Na današnji dan leta 1884 se je v Skočidolu pri Podravljah rodil koroški ljudski pisatelj, dramatik in režiser JAKA ŠPICAR. V Podravljah je ustanovil izobraževalno društvo Sloga, ki je imelo tudi svojo igralsko skupino, po prvi svetovni vojni pa se je stalno naselil v Radovljici, bil tam med ustanovitelji gledališča in ga vodil deset let. Uprizarjal je izvirna slovenska odrska dela, sam pa je za amaterske odre napisal okoli osemdeset besedil; približno petdeset jih je bilo uprizorjenih, tri celo na poklicnih gledaliških odrih v Mariboru in Ljubljani. Največ uspeha sta doživeli njegovi igri Miklova Zala in Kralj Matjaž. Jaka Špicar je bil tudi eden prvih piscev slovenskih radijskih iger.
—–
Gledališki igralec, radijski režiser in dramatik JOŽKO LUKEŠ je po gimnaziji in dramskem šolanju začel nastopati v mariborski Drami. Leta 1946 je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trstu in kot eden najuglednejših ustvarjalcev igral tam 38 let, cenjen pa je bil tudi kot odličen recitator. Razvil se je predvsem v oblikovalca psihološko zapletenih človeških usod, pri tem pa ga je vedno odlikoval čut za realistično upodabljanje.
Joško Lukeš je napisal številne radijske igre za odrasle in otroke. Izvedli so jih – marsikatero tudi pod njegovim režijskim vodstvom – na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu. Za svoje vloge je prejel več nagrad in odličij, med njimi dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu in nagrado Prešernovega sklada. Rodil se je na današnji dan leta 1920 v Trstu.
—–
Spomladi leta 1942 je zdravnik Pavel Lunaček v Kočevskem Rogu začel uresničevati načrte za Slovensko centralno vojno partizansko bolnišnico. Do leta 1945 jo je na ozemlju v premeru 15 kilometrov sestavljalo petindvajset popolnoma samostojnih skritih bolniških oddelkov (postojank), ki so imeli po več objektov; vsak je lahko sprejel od 40 do 60 ranjencev ali bolnikov. Tako organiziranih in uspešnih partizanskih bolnišnic ni bilo v nobeni drugi okupirani evropski državi, v kateri so delovale gverilske vojaške enote.
Ena takih postojank centralne partizanske bolnišnice je bil tudi Pugled. Stal je nedaleč od Baze 14. Med oktobrsko ofenzivo leta 1943 je bilo v njem 48 ranjencev in bolnikov ter 14 članov osebja. Na današnji dan leta 1943 so ga Nemci napadli in ga požgali. Rešilo se je vse osebje in 17 ranjencev, deset so jih pogrešali, enaindvajset pa so jih Nemci ustrelili. Čeprav je sovražnik nato prečesal ves Rog, mu je uspelo odkriti in požgati le še dve bolnišnični postojanki, Jelenžleb in Spodnje Lašče. Iz obeh so se osebje in ranjenci še pravočasno umaknili.