Kraška jama Vilenica med Lokvijo in Sežano je najstarejša turistična jama na Slovenskem. V glavnem je velik, poševno navzdol oblikovan podzemeljski rov, izdolben v krednih apnencih, ki se razširi v kakih trideset metrov visoko dvorano. Jama je dolga 803 metre, višinska razlika med vhodom in najglobljo točko je 180 metrov. Med kapniki je največji stalagmit visok več kot dvajset metrov in ima na vznožju obseg osemnajst metrov.
Vilenica je tudi med najstarejšimi dokumentiranimi turističnimi jamami na svetu; po nekaterih virih so jo obiskovali že leta 1633, tri desetletja pozneje pa jo je menda obiskal cesar Leopold I. Leta 1809 so vhod zazidali, naredili vrata in uvedli vstopnino. Od leta 1986 vsako leto v dvorani jame Vilenice Društvo slovenskih pisateljev podeli mednarodno literarno nagrado.
—–
Duhovnik MARIO LAVRENČIČ je bil pomemben narodni delavec v Beneški Sloveniji. Rodil se je na današnji dan leta 1908 v Vrhu, po italijansko Spignonu, pri Vidmu. Leta 1934 je končal študij bogoslovja v Vidmu in še istega leta začel službovati v Štoblanku. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po zlomu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Po drugi svetovni vojni je bil Mario Lavrenčič dejaven zlasti na socialnem področju in je organiziral tudi več osrednjih slovenskih kulturno-političnih prireditev v Beneški Sloveniji.
—–
Slikar, scenograf in pedagog MILAN BUTINA je leta 1951 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter delal nato kot scenograf in scenski slikar v Mestnem gledališču ljubljanskem, pa tudi v drugih gledališčih ter na ljubljanski televiziji. Med drugim se je posvečal likovni teoriji ter z objavljenimi deli pomembno razširil slovensko teoretično misel o likovnih procesih. Poučeval je na šoli za oblikovanje, na Akademiji za likovno umetnost ter kot izredni profesor za tekstilno tehnologijo na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Milan Butina se je rodil na današnji dan leta 1923 v Kočevju.
—–
Pripovednik, dramatik in esejist MARJAN ROŽANC je pripadal rodu, ki se je od socialnega in sentimentalnega realizma premaknil k modernejši prozi. Njegovi osrednji pripovedni besedili sta roman “Ljubezen” in avtobiografski “Roman o knjigah”; izšel je leta 1983. V dramah se je bližal angleškemu jeznemu mladeništvu, se loteval socialne problematike z eksistencialističnega stališča in postajal družbeno kritičen.
Od srede 60-ih let prejšnjega stoletja se je intenzivno in redno ukvarjal z esejistiko ter jo postopoma razvil v enega od vrhuncev svojega opusa in tovrstne slovenske književnosti sploh. Eseje je objavljal v samostojnih zaokroženih knjižnih izdajah. Med njimi so tudi eseji o slovenskih mitih z naslovom »Iz krvi in mesa«.
Marjan Rožanc se je rodil na današnji dan leta 1930 v Slapah pri Ljubljani. Leta 1980 je prejel nagrado Prešenovega sklada, leto dni po smrti, 1991-ega, pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.