Na današnji dan leta 1823 se je v Altnu v vzhodni Nemčiji rodil zgodovinar THEODOR ELZE. Kot protestantski duhovnik je v letih od 1852 do 1865 deloval v Ljubljani kot prvi pastor obnovljene protestantske cerkve na Kranjskem. Predvsem je odkrival in bibliografsko evidentiral slovenske protestantske tiske in pisal o delu njihovih avtorjev (Trubarja, Bohoriča in Dalmatina). Theodor Elze je raziskoval tudi vpliv tübinške univerze na razvoj protestantske misli v slovenskih pokrajinah.
—–
Pesnica KRISTINA ŠULER se je rodila na današnji dan leta 1866 v Kropi. Po maturi na učiteljišču v Ljubljani je poučevala v nekaj krajih na Gorenjskem, Kranjskem in Štajerskem. Svoje prve pesmi je objavila v “Ljubljanskem zvonu”, v ženskem mesečniku “Slovenka”, pozneje pa tudi drugod. V tistih letih so jo poleg Vide Jerajeve šteli za najboljšo pesnico tedanjega časa. Njen pesniški svet je bila lirična izpoved njenega lastnega čustvenega razkroja in bolečine.
Med obema vojnama je pesniško utihnila, med narodnoosvobodilnim gibanjem pa je kot ena najstarejših aktivistk v Ljubljani (tedaj je imela 75 let) sodelovala v napisnih akcijah po mestu, pisala pesmi in jih v dneh množičnih italijanskih racij prebirala ljubljanskim aktivistom. Kristina Šuler je s pesmijo “V pričakovanju” skupaj z Otonom Župančičem, Franom Saleškim Finžgarjem, Francetom Koblarjem in Marjo Boršnik sodelovala pri slavnostni številki “Slovenskega poročevalca”, izdani 9. maja 1945.
—–
Ob petdeseti obletnici izuma fotografije je na današnji dan leta 1889 profesor Ivan Šubic s kolegi v Ljubljani ustanovil “Klub fotografov amaterjev”, ki se je uvrstil med najzgodnejše te vrste v Evropi. V okviru tega so prirejali fotografske tečaje in razstave. Deset let pozneje je gospodarstvenik in politik Peter Kozler ustanovil drugi klub, ki je združeval predvsem aristokrate, uradnike in meščane. Fotografi amaterji so v tistem času za fotografijo na Slovenskem pomenili osvežitev; a bolj v bogastvu motivike kot v tehnični popolnosti.
Izjemno dokumentarno vrednost imajo njihovi posnetki posledic potresa leta 1895 in obnove Ljubljane po njem. Prvi Slovenec, ki je v svoji reviji objavil fotografijo, je bil urednik literarnega lista “Dom in svet” Frančišek Lampe. Letnik te revije je poslal v dar celo samemu cesarju na Dunaj, kar je zapisano v dvornem arhivu. Slovenska matica je leta 1900 v soglasju o pristopu Avstrije k Bernski konvenciji o zaščiti avtorskih pravic izrecno zapisala, naj bodo razen literarnih in umetniških te zaščite deležna tudi fotografska dela.
—–
Dirigent SAMO HUBAD se je v slovensko glasbeno zgodovino vpisal predvsem z močnimi in izrazitimi interpretacijami simfoničnih in opernih del ter kot izjemen poznavalec glasbenih slogov in smeri. Iz dirigiranja in kompozicije je leta 1941 diplomiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani ter se nato izpopolnjeval v Salzburgu in Pragi.
V mladosti ga je pritegnil predvsem jazz in tako je postal član prve zasedbe današnjega Big banda RTV Slovenija, ki ga je leta 1945 ustanovil Bojan Adamič, poklicno dirigentsko pot pa je začel že leta 1942 v ljubljanski Operi. V njej je bil med letoma 1948 in 52 tudi direktor. Kot šef-dirigent je deloval še v Slovenski filharmoniji, od leta 1966 do 80 pa je bil šef-dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. S tem ansamblom je koncertiral doma in na tujem, bistveno pa je razširil tudi simfonični in koncertni repertoar ter z njim posnel vrsto skladb od baroka do sodobne glasbe. Med temi je izstopala prva celotna izvedba “Črnih mask” Marija Kogoja; zanjo je dobil Prešernovo nagrado. Poleg številnih drugih nagrad in priznaj je leta 2001 prejel tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Samo Hubad se je rodil na današnji dan pred sto leti v Ljubljani.