V gorenjski vasi Ljubno se je na današnji dan leta 1803 rodil slikar MIHAEL STROJ. Ob Matevžu Langusu in Jožefu Tomincu je bil naš tretji bidermajerski portretist. Po študiju na dunajski akademiji se je izpopolnjeval v Benetkah in Rimu, nato celih 13 let živel in deloval v Zagrebu, leta 1842 pa se je vrnil v Ljubljano. V svojih delih je zapustil pravo galerijo likov, od mladih huzarskih častnikov do portretov Stanka Vraza, Luize Pesjakove in znanih zagrebških veljakov. Bil je mondeni portretist, kot so pozneje postali fotografi.
Za naročnike je imel tudi že vnaprej pripravljenih nekaj vzorcev (elegantno svileno ali žametno obleko ali razkošno ozadje), pustil je samo prostor za glavo in včasih še za roke. Na to osnovo je naslikal portretirančevo glavo in sliko dopolnil z mojstrsko narisanim družinskim nakitom. Zato je nekaj portretov Mihaela Stroja malce protislovnih: na elegantnem belem labodjem vratu je na primer zdrava, rdečelična glava ljubljanske trgovke.
—–
Na današnji dan pred 120-imi leti se je v Novi Štifti pri Gornjem Gradu rodil pesnik in pisatelj SLAVKO SAVINŠEK. Kot pravnik je delal v Kamniku, Nišu in Beogradu. Leta 1942 so ga Nemci zaradi protiagitacije zaprli in v zaporih na Banjici pri Beogradu ustrelili. Pisati je začel že kot gimnazijec. Njegov prvi roman “Utopljenec v krvi” – nastal je na soški fronti – se je izgubil. Slavko Savinšek je znan predvsem kot pisec otroških pesmi – zbrane so v zbirki “Poredni smeh” – ter povesti iz kmečkega življenja
—–
Na današnji dan leta 1920 se je v Slovenj Gradcu rodil pisatelj in strokovnjak za narodnostna vprašanja DRAGO DRUŠKOVIČ. Na začetku druge svetovne vojne je bil izgnan v Srbijo, vendar se je kmalu pridružil partizanom na Koroškem. Februarja leta 1945 je po naključju preživel tragedijo osmih soborcev pod Arihovo pečjo na avstrijski strani Karavank; od tod tudi njegov pisateljski psevdonim Rok Arih. Po koncu vojne je še nekaj let deloval na Koroškem kot prosvetni aktivist in vodja konzularnega predstavništva. Leta 1956 je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, delal na oddelku za zamejstvo pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije, nato pa je petnajst let vodil Inštitut za narodnostna vprašanja. V tem obdobju je bil tudi glavni urednik revije »Naši razgledi«.
V svojem raziskovalnem delu je primerjalno preučeval sisteme zaščite narodnostnih manjšin, posebno še položaj koroških Slovencev. V njegovih literarnih delih – novelah in črticah o ogroženosti ter osvobodilnem boju Slovencev na avstrijskem Koroškem – se pojavljajo izrazite meditativne prvine in simbolike, pozneje pa osebna refleksivnost, ki še močneje prebija okvire realizma. Drago Druškovič – Rok Arih je tudi uredil Zbrano delo Prežihovega Voranca in leta 2005 izdal še zaključno monografijo o njem.
—–
MARJAN POGAČNIK je leta 1947 diplomiral iz umetnostne zgodovine, dve leti pozneje iz slikarstva, leta 1951 pa je na akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani končal še specialko. Bil je sopotnik ljubljanske grafične šole, ustvarjal pa je predvsem v tehnikah suhe igle, gravure in jedkanice. Sprva se je motivno navezoval na domačijsko tematiko, pozneje postajajo njegovi liki in znamenja vse bolj stilizirani, meditativno razpoloženje pa stopnjuje pretanjen kolorit. Vse več izraznosti je namenjal barvi, predvsem svetli barvni skali, ki ji je prilagajal igro reliefnih oblik.
Za profesorsko delo ter za izjemen in bogat grafični opus je Pogačnik med drugim prejel Jakopičevo in Prešernovo nagrado ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2001 sta z ženo Bogomilo Avčin Pogačnik Narodni galeriji v Ljubljani darovala umetnikov grafični opus in dobila častna naziva »zlati mecen umetnosti«. Marjan Pogačnik se je rodil na današnji dan leta 1920 v Ljubljani.