Politik in društveni organizator ETBIN HENRIK COSTA je veliko energije, dela, ugleda in denarja namenil prizadevanjem za graditev železnic, za prvo občno zavarovalno banko Slovenije ter za to, da bi imela Slovenska matica svojo lastno tiskarno. Bil je doktor filozofije in prava. Nekaj časa je imel odvetniško pisarno v Ljubljani, nato pa je vstopil v politiko.
Skupaj z Janezom Bleiweisom in Lovrom Tomanom je sestavljal konservativno trojico staroslovencev, ki je vodila pravzaprav vso slovensko uradno politiko, upoštevala pa jo je tudi nemška stran. Nekaj časa je bil poslanec deželnega in državnega zbora, leta 1864 je postal tudi ljubljanski župan, vendar so ga odstavili zaradi političnih razlogov. Politik Etbin Henrik Costa se je rodil na današnji dan leta 1832 v Novem mestu.
—–
V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski.
V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan pred 150-imi leti, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali Hradeckega most.
Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Po nekaj letih so ga prepeljali v livarno, kjer so ga strokovnjaki konstrukcijsko pregledali, od pomladi leta 2011 pa stoji na novi lokaciji: na sotočju Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo.
—–
Pedagoška svetovalka in pisateljica HELENA PUHAR je po maturi na učiteljišču leta 1941 v Mariboru poučevala v Beli krajini in se tam pridružila partizanom. Nekaj časa je bila brigadna bolničarka, nato pa so jo poklicali v glavni odbor Slovenske protifašistične ženske zveze. Po drugi svetovni vojni je bila urednica Naše žene, leta 1955 pa je pomagala ustanoviti Vzgojno posvetovalnico, poznejši Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. M: Napisala je veliko prispevkov in knjig o odnosih med starši in otroki ter o vzgojnih težavah in stiskah in s številnimi predavanji nastopala na radiu in televiziji. Uveljavila se je kot zagovornica do otrok prijazne vzgoje, temelječe na individualnem delu, in kot pobudnica širjenja spolne vzgoje med šolarji. Leta 1958 je dobila Žagarjevo nagrado. Helena Puhar se je rodila na današnji dan leta 1920 v Kranju.