Vodja velikega upora hrvaških in slovenskih kmetov leta 1573 je bil MATIJA GUBEC. O njegovem življenju pred uporom je ohranjen le podatek, da je bil tlačan Ferenca Tahija na njegovem stubiškem posestvu v Hrvaškem Zágorju. Uporni kmetje so Gubca izbrali za svojega voditelja, ker so menili, da se med vsemi najbolj odlikuje z razumnostjo in pogumom. 9. februarja leta 1573 se je v okolici Stubiških Toplic začela odločilna bitka med kmeti in plemiško vojsko. Kakih 10.000 upornikov se je po štiriurnem boju vdalo fevdalni konjenici. Gubca so ujeli in prepeljali v Zagreb. Na predlog škofa in bana so voditelja kmečkega upora na današnji dan pred 445-imi leti v  opomin drugim  javno kronali z razžarjeno železno krono; to krono je menda predstavljala le razžarjena konjska podkev. Po mučenju so ga  razčetverili kot najhujšega razbojnika.

——

Maistrov borec  SIMON  SODJA  se je rodil na današnji dan leta 1899 na Blejski Dobravi. Pri sedemnjastih letih je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in bil na italijanski fronti tudi ranjen. Oktobra leta 1918 se je pridružil borcem za severno mejo in bil najprej v enoti, ki je branila karavanški železniški predor v Podrožci ter potem v Velikovcu in Pliberku – tam je bil tudi ranjen. Na Koroškem je ostal devet mesecev, dokler razmejitvena komisija ni končala dela. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel doma, je moral še za devet mesecev v vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, leta 1943 pa je postal član krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Po koncu vojne se je zaposlil v jeseniški železarni in delal v njej do upokojitve. Umrl je star 103 leta.

Zadnji izmed približno 3600 Maistrovih borcev za severno mejo in častni občan Jesenic Simon Sodja  je prejel številna odlikovanja, leta 1999 tudi najvišje državno odlikovanje »zlati častni znak svobode Republike Slovenije«. Z njim je predsednik države simbolično odlikoval Maistrove borce za domoljubna dejanja v bojih za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne, ko so položili temelje slovenski državnosti.

—–

Na današnji dan leta 1914 se je v Trstu rodil novinar in družbenopolitični delavec RUDI JANHUBA. V Ljubljani je študiral slavistiko, dokler ga oblasti leta 1935 zaradi njegovega levičarstva niso izgnale. Odpotoval je v Prago, tam študiral novinarstvo, leta 1937 pa se je z mednarodno brigado udeležil španske državljanske vojne. Takrat  so ga sprejeli tudi v Komunistično partijo Španije. Pozneje je iz francoske internacije pobegnil v Slovenijo in se pridružil partizanom. Bil je med organizatorji vstaje v Posavju. Po osvoboditvi je bil med začetniki slovenske diplomatske dejavnosti; med drugim je bil svetnik in odpravnik poslov v Rimu in generalni konzul v Trstu. Pozneje je bil Rudi Janhuba direktor Slovenskega poročevalca, v letih  od  1959 do 1961 pa glavni urednik Dela.

—–

Pisatelj  VIKTOR  ZORMAN  je bil leta 1943 posvečen v duhovnika in jeseni naslednje leto postal vojni kurat na Gorenjskem. Maja 1945. se je z domobranci umaknil na Koroško, vendar je bil vrnjen in takoj po prihodu na jugoslovansko ozemlje ubit. Pisateljsko pot je začel v dijaškem glasilu Plamen, sodeloval je v rokopisnem zborniku ljubljanskih bogoslovcev Mlada setev, objavil daljšo novelo Tovariši, povest iz kmečkega življenja Mati Mariča pa je bila natisnjena v reviji Bogoljub. Med vojno je objavljal novele v reviji Dom in svet ter v Slovenčevem koledarju. Viktor Zorman se je rodil na današnji dan pred sto leti v Velesovem.