Vladavina nemškega kralja in cesarja MAKSIMILIJANA I. v zadnjih desetletjih 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja je pomenila nov vzpon Habsburžanov, ene največjih in najstarejših vladarskih dinastij v Evropi, ter širjenje njihove posesti in oblasti. Med drugim so si  pridobili različna posestva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, nekdanja salzburška posestva ob ogrski meji – Ptuj, Brežice in Sevnico, z dedovanjem po goriških grofih pa še ozemlja v Slovenskem Primorju. V vojni med Habsburžani in Benečani v začetku 16. stoletja je Maksimiljanova vojska osvojila tudi Tolminsko, Bovško in Gradiščansko, cesar pa je oblast razširil še na španske posesti v Evropi in v njihovih kolonijah.

Med njegovim vladanjem so se začeli razvijati osrednji državni uradi, habsburške dežele v Vzhodnih Alpah pa je razdelil v gornje- in dolnjeavstrijske. Februarja leta 1504 je  izdal tudi  listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je 19. julija leta 1504 najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.

Po Maksimilijanovi smrti leta 1519 se je habsburška posest razdelila na špansko in avstrijsko vejo; špansko posest in cesarsko krono je nasledil Karel V. Španski, avstrijske dežele pa Ferdinand I. Habsburški. Meja med njima naj bi potekala tako, da bi Goriška, Trst, Reka s Krasom, Pazinska knežíja in Slovenska marka na Dolenjskem pripadle španskemu delu. Temu so se kranjski  deželni  stanovi  odločno  uprli in dosegli, da so bila ta ozemlja z novo pogodbo uvrščena v Ferdinandov, to je v habsburški del avstrijskih dednih dežel. Nemški kralj in cesar Maksimilijan I. se je rodil na današnji dan leta 1459 v Dunajskem Novem mestu.

—–

Literarni kritik in zgodovinar  LINO  LEGIŠA  je leta 1934 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slavistike, čez štiri leta pa doktoriral s tezo o slovenski poeziji od Valentina Vodnika do Kranjske čbelice. Poučeval je na gimnazijah v Ljubljani in Celju, med drugo svetovno vojno pa je bil interniran v Padovi in Dachauu. Po vojni je delal na ministrstvu za kulturo, v leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter na Akademiji za igralsko umetnost predaval svetovno in jugoslovansko književnost.

Več let je bil sourednik revije Jezik in slovstvo, Slovenskega pravopisa iz leta 1962, Slovarja slovenskega knjižnega jezika ter urednik in soavtor Zgodovine slovenskega slovstva, za katero je napisal obsežen pregled književnosti med vojnama. V številnih člankih, esejih in kritikah, ki jih je objavljal v različnih publikacijah, je spremljal sodobno slovensko literarno ustvarjanje, še posebno pozorno delež primorskih piscev. Pripravil je tudi nekaj znanstenih izdaj starejših besedil ter uredil več pesniških izborov in antologij. Lino Legiša se je rodil na današnji dan pred  110-imi leti na Škofijah pri Sežani.

—–

Književnik  BENO  ZUPANČIČ  se je rodil na današnji dan leta 1925 v Sisku na Hrvaškem. V svojih delih je opisoval predvsem  drobne vsakdanjosti iz življenja malega človeka v Ljubljani. Pripovedno prozo v tedaj prevladujočem realističnem slogu je začel objavljati po drugi svetovni vojni. Njegov najbolj znani roman  “Sedmina”, ki  pripoveduje o mladih ilegalcih v medvojni Ljubljani, je doživel filmsko upodobitev, prav tako tudi novela »Veselica«, po novelah »Pogreb«, »Življenje in smrt« ter »Brez naslova in junaka« pa so posneli televizijske igre. Beno Zupančič je leta 1958 dobil Prešernovo nagrado.