SANTORIO SANTORIO  je leta 1582 v Padovi promoviral iz medicine in v naslednjih letih opravljal zasebno zdravniško prakso v severni Italiji in Hrvaškem Primorju. Med drugim je bil osebni zdravnik rodbin Zrinjskih in Frankopanov ter zdravnik na dvoru poljskega kralja Sigismunda III. Pozneje je postal najbolj cenjen zdravnik v Benetkah. Dož ga je razglasil za profesorja teoretične medicine na univerzi v Padovi, leta 1616 pa je bil izvoljen za predsednika zdravniškega kolegija, ki je v imenu Beneške republike podeljeval zdravniška priznanja.

Santoria štejejo za začetnika eksperimentalne medicine in ustanovitelja iatrofizične šole – razlaganja bolezni s kemičnimi spremembami v organizmu. Pomembno je bilo njegovo prijateljstvo z Galilejem, ki je iznašel toplomer, on pa ga je prilagodil za merjenje telesne temperature.  Za svoje lastne potrebe je izumil, izpopolnil in prilagodil še vrsto naprav, med njimi pulsilogium – napravo za merjenje ritma srčnega utripa,  napravo za izločanje kamnov iz sečnega mehurja, anemometer (napravo za merjenje hitrosti vetra), higrometer (napravo za merjenje relativne vlažnosti zraka),  ter napisal več strokovnih knjig. Zdravnik Santorio Santorio (prvotni družinski priimek je bil menda Svetina) se je rodil v Kopru na današnji dan leta 1561.

—–

Leta 1848 Slovenci niso imeli enotnega političnega tabora. Tako tudi na vprašanja, kako rešiti politične probleme, ki jih je prinesla marčna revolucija, kakšna naj bi bila vloga vladarja in parlamenta in kako rešiti zemljiško odvezo niso imeli natančnih odgovorov. Tedaj je vodilno vlogo prevzel narodni buditelj Matija

Majar Ziljski.

Na današnji dan pred 170-imi leti je v “Novicah” objavil članek, v katerem je zapisal, “da se zdaj lahko začne sreča našega naroda, da lahko zdaj stopimo kakor svoboden narod med druge svobodne narode, da tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sije sonce”. Konec marca 1848 je Matija Majar Ziljski na cesarja naslovil peticijo s programom “Zedinjene Slovenije” ter med ljudi poslal letak “Kaj Slovenci hočemo?”.

—–

General in pesnik RUDOLF MAISTER VOJANOV je po vojaških službah v Celovcu, Ljubljani in Galiciji (povsod je imel nemalo težav zaradi poudarjene slovenske narodne zavesti) novembra 1918 prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije se je namreč nemški mariborski mestni svet odločil za priključitev k republiki Nemški Avstriji, Rudolf Maister – takrat že general – pa je svoje čete izpopolnjeval s slovenskimi vojaki in 23. novembra pred sto leti  razorožil nemško varnostno stražo, ki je bila podrejena mestnemu svetu, in jo razpustil. Zasedel je slovensko mejno območje na Štajerskem, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja.

Kljub temu je maja leta 1919 sodeloval v jugoslovanski ofenzivi na Koroško in prevzel poveljstvo nad cono A plebiscitnega ozemlja. Še pred plebiscitom pa so ga od tam umaknili ter ga imenovali za mestnega poveljnika Maribora. V letih od 1921 do 23 je predsedoval tudi slovenskemu delu razmejitvene komisije z Italijo, nato pa so ga počastili z visokim odlikovanjem in upokojili.  Rodil se je na današnji dan leta 1874 v Kamniku.