Sredi oktobra 1809. leta je Napoleon I. ustanovil Ilirske province, upravno enoto, ki je obsegala dele nekdaj avstrijskega in beneškega ozemlja ter Dubrovniško republiko; glavno mesto je bila Ljubljana. Ilirske province so razpadle štiri leta pozneje z avstrijsko vojaško zasedbo. Z mirovnimi sporazumi ob koncu napoleonskih vojn je to ozemlje v celoti dobilo avstrijsko cesarstvo in na današnji dan leta 1816 je njegov večji del uradno postal državnopravna enota v habsburški monarhiji. Imenovala se je Ilirsko kraljestvo, tudi Ilirija, in je obsegala kranjsko, beljaško in celovško okrožje, Čedad, Gradiščansko, Goriško, Trst, celotno Istro, nekdanje ogrsko Primorje z Reko in del Hrvaške na desnem bregu Save. Zadnjikrat je bilo Ilirsko kraljestvo kot državnopravna enota omenjeno v oktroirani ustavi leta 1849.
—–
MIHAEL ŠTRUKELJ, po delovanju v tujini in iz literature poznan kot Strukelj, je bil prvi redni univerzitetni profesor med gradbeniki slovenskega rodu v tujini. To je postal leta 1908 v novi tehniški visoki šoli v Helsinklh. Sicer pa je tudi večji del svojega življenja deloval na Finskem, kjer je svoje odlično teoretično znanje potrjeval s praktičnim konstruktorskim delom. Še posebej je bil strokovnjak za vodne gradnje, pri gradnji mostov pa je bil v tedanji svetovni konici. Med drugim je projektiral tudi dva svetilnika ter jekleni most preko reke Oulu na Finskem, s katerim je že vidno uveljavil moderna načela funkcionalne estetike in prostorskega oblikovanja. Ta most je bil tedaj prvi te vrste na Finskem. Pisal je tudi strokovna dela; najpomembnejše je »Atlant o mostovih« s predstavitvijo tisoč in več mostov v lesu, kamnu, železobetonu in jeklu. Mihael Štrukelj se je rodil na današnji dan leta 1851 v Logu pod Mangartom.
—–
Na današnji dan leta 1912 se je v Šmarju pri Jelšah rodil zborovodja in glasbeni pedagog EGON KUNEJ. Leta 1936 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral na oddelkih za orgle in dirigiranje, nato pa je do druge svetovne vojne poučeval na gimnaziji v Šibeniku. Tam je organiziral mladinski mešani zbor »Kólo« in ustanovil glasbeno šolo. Od leta 1945 je bil kot ravnatelj glasbene šole, organizator koncertnega življenja ter soustanovitelj mladinskega pevskega festivala med najvidnejšimi glasbenimi osebnostmi v Celju. S celjskim Komornim moškim zborom, ki ga je vodil več kot petnajst let, je dosegel zavidanja vredne uspehe doma in v tujini: leta 1957 in 1963 si je s pevci pripel naziv najboljšega amaterskega pevskega zbora na svetu. Egon Kunej je leta 1960 prejel Prešernovo nagrado.
—–
Operni in koncertni pevec LADKO KOROŠEC se je rodil na današnji dan leta 1920 v Zagorju ob Savi. Obiskoval je tudi dramsko šolo ter poklicno nastopal v ljubljanski Drami. Po letu 1941, ko je bil angažiran v Operi, je bil trideset let eden njenih najpomembnejših solistov. Bil je odličen igralec in pevec z izjemno dikcijo, interpretiral pa je predvsem komične vloge. Ustvaril je več kot sto različnih vodilnih vlog. Kot Kecal v Smetanovi Prodani nevesti je nastopil kar 416-krat. Ladko Korošec je za svoje delo trikrat dobil Prešernovo nagrado, leta 1988 pa še Bettetovo.