Najstarejši datirani rokopis s slovenskimi besedami je  Videmski  rokopis.  Na enem izmed listov so zapisana slovenska imena števnikov od 1 do 42 (od edem do štirideset ino dva). Nad temi vpisi je datum 29. 10. 1458 in piščev podpis: Nícholo pentor (slikar), na naslednji strani pa so sredi tujega besedila še slovenski števniki za stotice in tisočice (edem taužem, dva taužem). Pisec je bil, sodeč po furlanskem besedilu, Italijan ali Furlan iz Krmina oziroma okolice. Videmski rokopis hrani občinska knjižnica v Vidmu.

—–

Na današnji dan pred 130-imi leti se je v Mariboru rodil pripovednik, dramatik in pesnik STANKO  MAJCEN, znan tudi s psevdonimi Aristides, Fran Zorè in Ivan Brodar. Na Dunaju je študiral pravo in po prvi svetovni vojni služboval pri pokrajinski upravi v Ljubljani, Mariboru in v raznih ministrstvih v Beogradu. V svojih pesmih in dramah je prešel od moderne k futurizmu in ekspresionizmu. V letih od 1913 do 25 je objavil najpomembnejša dela iz svojega prvega literarnega obdobja. Sem sodijo pesniški cikel “Smrt v polju”, črtice, ki kažejo poudarjeno etično zgroženost nad razčlovečenostjo sveta in stilno različna dramska besedila, ki zajemajo motive o socialni in moralni bedi okupiranega mesta.

Majcnovo drugo ustvarjalno obdobje je izrazito religiozno; pisal je legende iz Jezusovega življenja in dramska besedila, v katerih je poudarjal mistiko kot neposredno doživljanje boga in polemiziral z institucionalno Cerkvijo. Po 2. svetovni vojni se Stanko Majcen vrsto let ni pojavljal v javnosti. Slovenska politična emigracija v Argentini mu je objavila knjigi črtic in poezije, leta 1967 pa sta pri nas izšli dve knjigi njegovih Izbranih del.

—–

V drugi polovici 19. stoletja je čaščenje cesarja Franca Jožefa I. v Avstro-Ogrski doseglo višek s postavljanjem njegovih spomenikov kot po tekočem traku. Po spomeniku v Mariboru so na današnji dan leta 1892 na pobudo nemških prebivalcev slavnostno odkrili cesarjev kip tudi v Celju. Po mestu je bilo razobešenih mnogo pruskih, cesarskih in štajerskih zastav, na zvoniku Marijine cerkve jih je plapolalo kar osem. Odkritje je popestrilo še bobnenje možnarjev, navdušeni vzkliki tisočglave množice, polaganje vencev in slavnostni govori. V njih so cesarja častili, ker “je liberalno vladaril, centraliziral in narode germaniziral.”

Po propadu habsburške monarhije pa so se kipu začeli pisati hudi časi. Že novembra leta 1918 so Francu Jožefu neznanci odbili nos, ga ogrnili z raztrganim dežnim plaščem in mu na glavo posadili čelado. Le dober mesec pozneje pa je cesarjev kip, kot so zapisali časniki, “izgubil ravnotežje in obležal na tleh”. Še istega dne so kip odpeljali in prodali za staro železo.

—–

Na današnji dan pred sto leti je bilo na Kongresnem trgu v Ljubljani veliko narodno zborovanje, na katerem so razglasili odcepitev od Avstro-Ogrske in ustanovitev nove države: Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.  Dan pred tem je namreč avstro-ogrska vlada sprejela Wilsonove mirovne pogoje in z njimi tudi zahtevo slovanskih narodov na njenem območju do pravice popolne samoodločbe. Uvodni govor je v imenu predsedstva Narodnega sveta imel Ivan Hribar.

Na zborovanju je bilo približno 50.000 ljudi in dvesto slovenskih častnikov in vojakov. V njihovem imenu je nadporočnik Mihajlo Rostohar slovesno odpovedal prisego habsburškemu cesarju in obljubil zvestobo novi državi. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov mednarodno sicer ni bila priznana, vendar je kot politična tvorba ustrezala vsem zahtevam, ki jih predpisuje mednarodno pravo za nastanek držav. Obstajala je le dober mesec dni, saj se je 1. decembra 1918. leta s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.