Josipš Jurčič, Josip Murn, France Magajna, Franc Hribar

Eden najboljših slovenskih pripovednikov JOSIP JURČIČ je bil Levstikov učenec. Nanj je vplivalo predvsem načelo, da je treba pisati v domači besedi, v skladu z domačimi mislimi in na podlagi domačega življenja. Njegovo pisateljsko delo obsega med drugim povesti Jurij Kozjak, Domen, Tihotapec in Sosedov sin, romane Deseti brat (to je prvi slovenski roman), Cvet in sad, Lepa Vida in Rokovnjači ter drami Tugomer in Veronika Deseniška.

Napisal je tudi veliko političnih člankov in podlistkov. Tako kot njegovo literarno delo so prežeti z ljubeznijo do slovenskega naroda. Jurčič je pomembno prispeval k oblikovanju naše pripovedne proze in jo razširil po tematsko-motivni in oblikovalni plati. Njegovo pripovedništvo je ostalo po večini v mejah romantične in poromantične slogovne usmerjenosti, vendar je sprejelo številne realistične slogovne prvine. Josip Jurčič se je rodil na današnji dan leta 1844  na Muljavi pri Stični.

—–

Med štirimi vélikimi slovenske moderne je bil tudi pesnik JOSIP MURN ALEKSANDROV. Rodil se je na današnji dan pred 140-imi leti v Ljubljani, umrl je leta 1901, star komaj 22 let. V zelo skromnih razmerah je maturiral na ljubljanski gimnaziji in nato študiral na eksportni akademiji na Dunaju in pravo v Pragi, vendar je moral zaradi pomanjkanja denarja študij opustiti. Pesniti je začel v gimnaziji, v zrelejši dobi pa je pisal novoromantično stilizirane pesmi v ljudskem oziroma kmečkem tonu. Odlikujejo se z mojstrskim izražanjem čustev, pristnim ljudskim izrazom in krhkim osebnim ritmom.

Zaradi neobremenjenosti s tendencioznostjo in aktualizmi velja Josip Murn Aleksandrov za najčistejšega lirika slovenske književnosti. Manj izraziti, čeprav  literarnozgodovinsko zanimivi so tudi njegovi lirične črtice in podlistki, ki sodijo v okvir razvojnih prizadevanj slovenske proze na poti od realizma 19. stoletja k modernističnim oblikam.

—–

Sadjar, časnikar in pisatelj  FRANCE  MAGAJNA  je po končani kmetijski šoli leta 1913 emigriral v  Združene države Amerike, kjer je sprva delal na farmah in v rudnikih ter dopisoval v slovenske izseljenske liste. Leta 1922 se je vrnil v domovino, kmetoval, napisal nekaj povesti ter dopisoval v izseljensko in domače časopisje.  Izdal je tudi dve knjigi humoristične proze “Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih”. Rodil se je na današnji dan 1895 v Gornjih Vrémah pri Sežani.

—–

Zdravnik  FRANC  HRIBAR  je leta 1924 diplomiral na Dunaju. Po nekajletnem službovanju v Ljubljani na Inštitutu za anatomijo medicinske fakultete in na Higienskem zavodu se je na Dunaju specializiral za patologijo. Nato je bil vodja prosekture v mariborski splošni bolnišnici in njen ravnatelj, leta 1940 pa je postal prvi redni profesor za patologijo in predstojnik katedre ter inštituta za patologijo na medicinski fakulteti v Ljubljani. Iz neustrezne prosekture ljubljanske splošne bolnišnice je organiziral univerzitetni inštitut in pripravil učne pripomočke.

Pri razvoju patologije pri nas je opravil pionirsko delo, jo uveljavil kot temelj klinične medicine ter z dolgoletnim pedagoškim delom bistveno prispeval k dobri medicinski izobrazbi slovenskih zdravnikov. Napisal je prvi slovenski učbenik patologije, ki je hkrati tudi pomemben prispevek k medicinski terminologiji. Franc Hribar se je rodil na današnji dan leta 1895 v Lípljah pri Kamniku.