Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Alenka Svetel, Albin Bubnič

Del številnih ljudskih verovanj, vraž in legend se je zaradi ljudskega izročila in marljivih zbiralcev na srečo ohranil in marsikaj je postalo zasnova za kakšno poznejšo zgodbo ali pesem. Ena takih je tudi znana Prešernova pesem Povodni mož, ki pripoveduje o lepi Ljubljančanki Urški, kraljici nedeljskega plesa na Starem trgu v Ljubljani, ki je prevzetno odklanjala vse mladeniče in čakala na svojega princa. Konec poznamo: »Vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.«

Osnova za to Prešernovo pesem je bil Valvasorjev zapis legende o povodnem možu. Vsako prvo nedeljo v juliju naj bi se namreč povodni mož spremenil v lepega mladeniča in se prišel zabavat v mesto. Tako je bilo tudi leta 1574 (torej pred 445-imi leti), ko so se Ljubljančani veselili ob godbi, jedači in pijači na Starem trgu. Med njimi je bila tudi nesrečna Urška Šéferjeva, ki jo je povodni mož mimo strmečih meščanov odpeljal v deročo reko. Valvasor je Urško opisal kot pokvarjeno dekle, ki jo je doletela pravična božja kazen, medtem ko je bil Prešeren do nje bolj prizanesljiv; njegova Urška je bila samo ohola, izbirčna koketa in kazen za njeno prevzetnost je bila prehuda.

—–

Gledališka igralka  ALENKA  SVETEL  se je rodila na današnji dan leta 1924 v Ljubljani. Že kot gimnazijka je obiskovala dramski oddelek ljubljanskega konservatorija in glasbeno akademijo, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa je diplomirala leta 1971. Od leta 1944 do 52 je bila angažirana v ljubljanski Drami, nato pa v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se je razvila v eno njegovih vodilnih igralk. Precej je sodelovala tudi pri ljubljanskem radiu. Sodila je med igralke, ki so z enakim posluhom oblikovale mladostne, celo napol otroške vloge in tudi bolj zapletene značajske like. Rodila se je na današnji dan leta 1924 v Ljubljani.

—–

Med številnimi sistematičnimi ukrepi mestnih oblasti za modernizacijo Ljubljane po hudem potresu leta 1895 je bila tudi ureditev  novega pokopališča pri Svetem križu (danes ljubljanske Žale), v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so mestne oblasti  ugotovile, da način pokopavanja s pogrebnim sprevodom od pokojnikovega doma do precej oddaljenega novega pokopališča ni več primeren.  Izdelavo projekta poslovilnih vežic so zaupale arhitektu Jožetu Plečniku.

Pri načrtovanju Žal se je mojstru Plečniku – imenoval jih je Vrt vseh svetih – zdelo najpomembneje ustvariti okolje, v katerem bodo sorodniki s svojo bolečino in žalostjo ob pokojniku sami in zbrani. Temu naj bi bilo namenjeno vse: vežice s svojo bogato arhitekturo, imenovane po zavetnikih nekaterih ljubljanskih župnij,  živa meja, ki jih ločuje, drevje, klopi, znamenja in svetilke ob poteh. Veličastni stebrasti nadstropni portal Žal simbolizira tenko ločnico med življenjem in smrtjo, v urbanem okolju pa simbolična vrata, ki ločujejo mesto živih od mesta mrtvih. Ljubljansko pokopališče Žale so slovesno odprli na današnji dan leta 1940.

—–

Šolnik  in  časnikar  ALBIN  BUBNIČ  je leta 1940 v Trstu končal učiteljišče in bil nato med drugo svetovno vojno tri leta interniran v različnih taboriščih. V povojnih letih je organiziral slovensko šolstvo v Istri in bil prvi upravitelj osnovne šole v Kopru. Urejal je tudi »Kmečko-delavsko enotnost« in bil časnikar »Primorskega dnevnika«. Raziskoval in zbiral je gradivo o nacističnih taboriščih in leta 1965 objavil prvi seznam umrlih in preživelih iz zloglasne tržaške Rižarne. Veliko je prispeval k širjenju slovenske besede v zamejstvu ter prejel Tomšičevo nagrado. Albin Bubnič se je rodil na današnji dan pred sto leti na Pregárjah v okolici Ilirske Bistrice.