Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Začetek nove dobe Ljubljanskega gradu, Veliko ime slovenske pedagogike, Književnik in gledališčnik sodobnih pogledov

Leta 1905, v obdobju županovanja dr. Ivana Hribarja, je Ljubljanski grad iz deželne prešel v mestno last. Sprememba lastništva je že na začetku prejšnjega stoletja spodbudila zamisel o popolni prenovi in spremembi namembnosti. Tako je časopis Slovenec že leta 1908 objavil občinski načrt prenove in oživitve ljubljanskega gradu, ki so ga pripravili dve leti prej.

V prostorih pritličja in prvega nadstropja se ima nastaniti: restavracija, knjižnica in arhiv, galerija slik in podobni material. Predno bi se pa to izvedlo, je treba misliti na stroške. Ker bi to vse stalo ogromno vsoto, se da stvar le polagoma izvršiti. Za tujce treba predvsem grad vabljiv storiti. Tu bi bilo treba posnemati po Gradcu in Solnogradu. Kar je v večjih mestih z gradovi dobro in praktično, bo brezdvomno tudi za Ljubljano.

O potrebi po vzpenjači tedaj še niso govorili, prednost so dali ureditvi vodovoda, električne napeljave, poti in drevoredov. Ljubljanski grad, srednjeveška trdnjava z novo podobo, je danes ena najbolj obiskanih turističnih točk v Sloveniji.
—–

Leta 1893 se je v Velenju rodil pisatelj in pedagog Gustav Šilih. Med prvo svetovno vojno je bil ranjen na soški fronti, nato je bil Maistrov borec za severno mejo, med 2. svetovno vojno pa so ga Nemci kot rodoljuba zaprli. Objavil je deset knjig, ki sodijo v vrh slovenske pedagogike, ter približno 60 obsežnejših in 300 krajših razprav in člankov, ukvarjal pa se je tudi z metodiko jezikovnega pouka. Kot književnik je s psevdonimom Graščan objavljal prozo in poezijo, obsežnejši deli pa sta romana "Nekoč je bilo jezero" – napisal ga je pod vplivom Finžgarjevega dela "Pod svobodnim soncem" – ter "Beli dvor", prvi obsežnejši slovenski mladinski roman. To delo Gustava Šiliha je po svoje prav nenavadna književnost, kakršne mi Slovenci nimamo veliko, še posebno pa ne tako obsežne. Gre za nekakšno mešanico napetega, skoraj pustolovskega romana, kmečke povesti, poučnih nasvetov bralcu in celo navodil za umno kmetovanje in vrtnarjenje.

—–

Dramatik, kritik in esejist Josip Tavčar je po drugi svetovni vojni končal licej v Trstu, germanistiko pa je študiral v Benetkah in Neaplju. Najprej je bil profesor v Kopru, nato pa v Trstu. Bil je vsestranski kulturni delavec, več let tudi umetniški vodja Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. Najprej je pisal v italijanščini, nato pa v slovenščini in se uveljavil kot posrednik med tema kulturama. Sprva je objavljal novele s socialno in psihološko tematiko, nato pa se je posvetil dramatiki. V gledaliških igrah je razvijal fantastiko in s farso razkrival groteskne razsežnosti poseganja tehnizirane in komercializirane stvarnosti v človeka. Pisal je tudi radijske in televizijske igre. Rodil se je na današnji dan pred sto leti v Dutovljah pri Sežani.

—–