Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!”,od uglednega diplomata v Haagu do izgnanca na Kranjskem, nestor slovenskih kiparjev, prva žrtev nacizma med slovenskimi duhovniki

Politik in diplomat Janez Vajkard Auersperg, član ene že od srednjega veka najpomembnejših plemiških rodbin pri nas, je bil svetovalec avstrijskih cesarjev Ferdinanda III. In Leopolda I. Leta 1653 je bil imenovan za državnega kneza, cesar pa mu je podelil tudi fevd v Šleziji. Med drugim je bil poslanik v Haagu, sodeloval pa je tudi pri sklenitvi miru, s katerim se je končala tridesetletna vojna – spopadi zaradi verskih sporov med protestanti in katoliki. Njegova zamisel o zvezi katoliških držav Avstrije, Francije in Španije se ni uresničila, zaradi političnega spletkarjenja s Francozi pa so ga pozneje pregnali z dunajskega dvora na Kranjsko. Janez Vajkard Auersperg je dal v Dolenjskih Toplicah zgraditi prvo kopališko stavbo in bil med snovalci Auerspergove palače oziroma poznejšega knežjega dvorca v Ljubljani. Rodil se je leta 1615 v Žužemberku.

Ko so si v začetku 19. stoletja začele Postojnsko jamo ogledovati tudi kronane glave, je postala še znamenitejša in bila vse bolj obiskana. Tako sta na današnji dan leta 1857 v Postojnsko jamo stopila cesar Franc Jožef Prvi in cesarica Elizabeta. Organizatorji visokega obiska so uredili poti in jih posuli z drobnim belim peskom; navozili so ga za več tisoč voz. Gorelo je približno 15.000 luči, v veliki dvorani se je razlival rdeč bengalični ogenj, v zrak so spuščali raznobarvne balone, gosta pa je ob vhodu pozdravljal velik osvetljen napis: “Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!” Po ogledu jame – cesarica in dvorni dami so si njene lepote ogledovale iz nosilnic – je dal zadovoljni cesar vsem tistim, ki so sodelovali pri lepšanju jame in pripravi sprejema, razdeliti 120 zlatnikov, 20 tolarjev in 70 srebrnikov. Po slovesnosti se je vladarski par s spremstvom v kočijah odpeljal v Ljubljano, po kosilu v kolodvorski restavraciji pa so se s hlaponom odpravili proti Dunaju. Ker pa blagorodni obisk v Postojnski jami ni bil poceni, je uprava nemudoma povišala vstopnino s 30-ih na 40 krajcarjev na osebo.

Kipar Alojzij Repič je študiral na Dunaju, v letih od 1905 do 1931 pa je učil na umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani in kot nestor slovenskih kiparjev vzgojil pomembne kiparske generacije. Znan je predvsem kot portretist; v slogu akademskega realizma je namreč izdelal vrsto odličnih portretov naših pomembnih kulturnikov. Ustvarjal je tudi sakralna dela in cerkveno opremo, nagrobnike ter dekorativno in žanrsko plastiko s folklornimi motivi. Njegove so tudi arhitekturne plastike na zunanjščini Kresije v Ljubljani. Alojzij Repič se je rodil leta 1866 v Vrhpólju pri Vipavi.

V noči na 12. marec leta 1938 je nacistična Nemčija zasedla Avstrijo in jo nasilno priključila k tretjemu rajhu; to dejanje je v zgodovini znano kot anšlus. Zaradi odkritega nasprotovanja nacionalsocializmu na avstrijskem Koroškem so domači nacisti že prvi dan zasedbe zaprli nekaj manjšinskih voditeljev, med njimi tudi nekdanjega poslanca in tedanjega podpredsednika Slovenske prosvetne zveze Vinka Poljanca. Zaradi posledic bivanja v zaporu je že avgusta istega leta umrl in tako postal prva žrtev nacističnega novega reda med slovenskimi duhovniki. Nacistične oblasti so takoj tudi omejile delo manjšin in med drugim zasegle ključe Mohorjeve hiše v Celovcu, v kateri je bil sedež več slovenskih osrednjih organizacij. Poleg tega so številne slovenske duhovnike pregnali v Nemčijo; tam so nekateri umrli v zaporih ali koncentracijskih taboriščih. Pri preganjanju Slovencev je bila posebno dejavna politična organizacija Koroški heimatdienst – (Koroška domovinska služba). Oblastem je takoj po anšlusu izročil seznam 245-ih vodij “slovenskih nacionalistov in šovinistov”; to je bila podlaga za poznejši izgon koroških Slovencev. Maja leta 1940 so nacisti razpustili celovško Mohorjevo družbo, druga slovenska društva pa ob napadu na Jugoslavijo. Takrat so zaplenili in uničili njihovo premoženje, voditelje društev pa pozaprli, saj so odpadli še zadnji politični zadržki za “dokončno rešitev koroškega vprašanja”.