Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Štafetna palica kot univerzalni poklon vladarju, goriški Slovenci na poti v begunstvo, mehki dramski sopran za klasične operne vloge, slovenski mojster filmske glasbe

Po vojni napovedi Avstriji je italijanska vojska leta 1915 zasedla slovensko ozemlje na desni strani soške fronte, ki je sodilo v deželo Goriško-Gradiščansko. Tam je živelo približno 260.000 prebivalcev. Italijani so takoj oblikovali svojo politično in upravno oblast ter začeli priprave na povojni čas, ko naj bi zasedena ozemlja poitalijančili. Med drugim so že v prvih dneh zasedbe aretirali 18 slovenskih duhovnikov, vaške župane in učitelje ter jih preselili v notranjost Italije. Slovenske vasi v bližini frontne črte so zaradi vojne nevarnosti izpraznili, prebivalce pa odpeljali v zaledne vasi oziroma razselili po Italiji.

Sopranistka ter operna in koncertna pevka Vanda Gerlovič je študirala na konservatorijih v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1950 do leta 1976 je bila članica Opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, hkrati pa gostovala na opernih odrih po Jugoslaviji in v tujini ter nastopala s številnimi evropsko znanimi pevci. Z mehkim dramskim sopranom je poustvarila vrsto klasičnih vlog, še posebno pa se je uveljavila v likih demonskih in negativnih junakinj. Leta 1979 je prejela Prešernovo nagrado. Sopranistka ter operna in koncertna pevka Vanda Gerlovič se je rodila leta 1925 v Ljubljani.

Skladatelj in aranžer Borut Lesjak je na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1954 diplomiral iz klavirja, od 1967. leta pa je bil v svobodnem poklicu. Uveljavil se je predvsem kot studijski glasbenik. Zložil je veliko popularnih skladb ter glasbeno opremil več kot 60 dokumentarnih in deset celovečernih filmov (na primer “Ne čakaj na maj”) ter pogosto sodeloval pri gledaliških predstavah. **Posnetek*. Slišali smo odlomek skladbe »Ne čakaj na maj« v izvedbi Zlate Gašperšič Ognjanovič iz leta 1957. Avtor besedila Frane Milčinski Ježek, avtor glasbe in aranžmaja pa skladatelj in aranžer Borut Lesjak, ki se je rodil pred 90 leti v Ljubljani.

Petindvajseti maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik, posvečen mladim. Imenoval se je dan mladosti in je uradno veljal za rojstni dan maršala Josipa Broza Tita, ki je bil na čelu države od konca druge svetovne vojne pa vse do svoje smrti. Ni bil dela prost dan, pa vendar je vrsto let simboliziral slovesno sporočilo. Njegov konec je bil nenavaden. Bil je eden redkih praznikov, če ne celo edini, ki ga je moral socialistični režim nazadnje na zahtevo ljudstva, predvsem mladih, odpraviti. Predvojni komunist Josip Broz, čigar mati je bila Slovenka, se ni rodil 25., temveč 7. maja 1892, in sicer v vasici Kumrovec v hrvaškem Zagorju, nedaleč od slovenske meje. Kljub temu se je že med vojno, ko je bil vrhovni poveljnik partizanskih čet, kot datum njegovega rojstnega dne začel uveljavljati 25. maj. Titov rojstni dan so prvič množično praznovali takoj po koncu druge svetovne vojne. Zamisel se je spomladi 1945 porodila mladim v takrat že osvobojenem mestu Kragujevac v Srbiji. Tedaj so Titu za rojstni dan podarili Modro knjigo, v katero se je podpisalo 15.000 mladih iz Kragujevca in ki so si jo kot štafetno palico – od tod tudi ime Titova štafeta – podajali med tekom vse do Beograda, kjer so mu jo izročili. Pozneje se je Titova štafeta preimenovala v štafeto mladosti, njegov rojstni dan pa v dan mladosti. Po smrti je štafeta mladosti izgubila svojo vsebino. Njeno zadnje dejanje se je zgodilo v Sloveniji, kjer so mladi pred Maximarketom v Ljubljani sredi osemdesetih let s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo, umetniška skupina Novi kolektivizem pa je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nekega nacističnega plakata ter tako zanetila tako imenovano »plakatno afero«. Prva štafeta je odšla na pot iz Srbije, zadnja pa se je odpravila iz Slovenije. Z vrha Triglava jo je leta 1987 proti Beogradu ponesla Kranjčanka Marija Štremfelj, ki se je nekaj let zatem kot prva Slovenka povzpela na vrh Mount Everesta. Dodajmo še, da je imela Titova štafeta oziroma štafeta mladosti tudi svojo predzgodovino. Podobno prireditev so že leta 1940 pripravili člani Jugoslovanske sokolske organizacije, ki so tistega leta iz Maribora, Kranja, Splita in Skopja po državi ponesli štiri posebej oblikovane štafetne palice in jih pozneje združene v eno samo skupaj s sporočilom 6. septembra 1940 na Terazijah v Beogradu izročili prestolonasledniku Petru Drugemu Karađorđeviću. Ni naključje, da se je to zgodilo natanko na rojstni dan bodočega vladarja. Dogajanje je povojno reprizo doživelo v drugih okoliščinah in z drugo osrednjo osebnostjo. Skupen je bil le izraz vdanosti, ki pa skozi zgodovino do današnjih dni neizmerno godi vsem vladarjem in njihovim približkom.