Emonec – kip predhodnika današnjega ljubljanskega meščana Prva tlakovana ulica v Ljubljani Vzorno gospodarjenje z gozdovi *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Na mestu današnje Ljubljane je v rimskem obdobju stala naselbina Emona. Nastala je kot vojaško legijsko taborišče, po rimski osvojitvi Podonavja pa je bila zaledna postojanka. Za časa cesarja Avgusta so taborišče spremenili v civilno naselje Emona, v katerem so živeli odsluženi vojaki. Antična Emona je cvetela, dokler je bila v varnem zaledju rimskega cesarstva, vdori ljudstev, ki so čez Ljubljansko kotlino prodirala v Italijo, pa so povzročili njeno nazadovanje. Iz rimskega obdobja se je ohranilo veliko ostankov. Ko so izkopavali temelje za Kazino na Kongresnem trgu, so 16. aprila 1836 odkrili skoraj popolnoma ohranjen pozlačen bronasti kip Rimljana, kapitel korintskega stebra in marmorno levjo glavo. Kip je domnevno predstavljal rimskega senatorja v značilni togi, ki je v levi roki nekoč po vsej verjetnosti držal svitek. O njem je leta 1844 prvi obširneje pisal Anton Jelouschek v časopisu Carniolia. V razpravah je obveljalo, da gre za podobo Emonca, prebivalca Emone, predhodnika današnjega ljubljanskega meščana. Izvirnik Emonca, ki je bil najverjetneje del nagrobnika, je danes shranjen v ljubljanskem Narodnem muzeju, njegova kopija na rekonstruiranem korintskem stebru pa v bližini nekdanjih emonskih vrat opozarja na zgodovinsko izročilo Ljubljane in njene rimske predhodnice Emone.

Medtem ko so bile vsaj nekatere ulice na Dunaju in v Gradcu že asfaltirane, so na prašnih makadamskih ulicah Ljubljane začeli polagati prvi tlak šele 16. aprila leta 1844. S hrastovimi kockami, ki so bile prepojene s posebno lesno barvo, so poskusno tlakovali 300 metrov dolg del Dunajske ceste, po kateri so vozili najtežji vozovi. S kakovostjo lesnega tlaka so bili zadovoljni, vendar je pomanjkanje denarja v mestni blagajni kmalu razblinilo zamisli o nadaljnjem tlakovanju ljubljanskih ulic in trgov. 

Gozdni posestnik in industrialec Edvard Pogačnik je leta 1906 v Lehnu na Pohorju kupil približno 200 hektarjev gozdov v zelo slabem stanju. Neodvisno od razvoja kontrolne metode gojenja in gospodarjenja z gozdovi v tujini je uvedel svojo lastno kontrolno metodo – redno merjenje lesnih zalog in natančno evidentiranje posekanega drevja. V štirih desetletjih je izredno izboljšal kakovost gozda, saj je letne prirastke povečal s štirih na 12 kubičnih metrov na hektar. Po drugi svetovni vojni je Gozdarskemu inštitutu Slovenije izročil bogato dokumentacijo o svojih gozdovih, ti pa so postali inštitutov raziskovalni projekt. Edvard Pogačnik se je rodil leta 1877 v Cerknici.

Harmonikar, aranžer in pedagog Vital Ahačič se je po diplomi na fakulteti za strojništvo v Ljubljani zapisal glasbeni ustvarjalnosti. Kot eden vodilnih izvajalcev na kromatični harmoniki je sodeloval z narodno-zabavnim ansamblom Zadovoljni Kranjci in najdlje z Ansamblom Borisa Kovačiča, vodil pa je tudi svoj trio in spremljal številne pevke in pevce narodnih pesmi. Posnel je več kot petsto skladb in priredb ljudskih pesmi. S sestro, pevko Marijo Ahačič Pollak je posnel tri kasete, nekaj več kot sto priredb, predvsem ljudskih pesmi, pa je izšlo na zgoščenkah. Svoje znanje strojništva in glasbe je združil tudi pri razvoju harmonik v podjetju Melodija iz Mengša. Tako pa v njegovi priredbi in izvedbi zveni koroška narodna z naslovom: »Kako bom ljubila« *Posnetek  Harmonikar, aranžer in pedagog Vital Ahačič – vrsto let je bil tudi alpinist in član Gorske reševalne službe – se je rodil pred 90 leti (1933) v Tržiču.