Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.
Tokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje dvanajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Prisluhnite. Foto: Tina Lamovšek
V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov, ki se je v iskanju soimenjakov krajev podala v Miklavža in Marjeto na Dravskem polju.
Občina Mirna je ena najmlajših slovenskih občin in spada v jugovzhodno statistično regijo. Obsega 22 naselij na 31 km2 in ima približno 2600 prebivalcev.
Ključna beseda oziroma ime današnjih Napotkov je Primož – ime ene od 11ih krajevnih skupnosti v Občini Sevnica, poimenovanje kraja s 24imi prebivalci, v katerem obstajajo tudi cerkev, gasilsko, kulturno-turistično in športno društvo, ki so jih prav tako poimenovali Primož. Med Primožani pa je Katja Krajnc našla tudi moškega s tem imenom, ki skupaj z ostalimi sogovorci poudarja, da imajo v Primožu »marsikaj za pokazat' in za videt'«.
V tretji sezoni Napotkov spoznavamo naselja in iščemo prebivalce, ki nosijo njihova imena. Pretekli teden je tako Darja Pograjc v Gaju poskušala poiskati Gaja ali Gajo. Še pred tem pa preverimo, kateri Gaj je sploh obiskala – po podatkih Statističnega urada RS so namreč v Sloveniji trije kraji s tem imenom ter več deset krajevnih imen s sestavino »gaj«. Tak je tudi na primer Spodnji Gaj pri Pragerskem, ki je pravzaprav »sosed« tistega Gaja, ki ga gremo zdaj obiskat. Napotki!
Marsikje smo v rubriki Napotki že bili, v kraju, ki na zemljevidu niti ne obstaja, pa še nikoli. A vse je enkrat prvič in tako sem se je Jure K. Čokl odpravil na Katarino nad Ljubljano.
Lenart je ime kar nekaj slovenskih naselij, med drugim v občinah Škofja Loka, Gornji Grad in v istoimenski Občini Lenart. Poleg tega je Lenart tudi osebno ime, nosi ga 882 Slovencev, ali priimek, z njim se podpisuje 489 prebivalcev naše države. Ob obisku je Andreja Čokl združila vse štiri možnosti – naselje, občino, ime in priimek Lenart. Dobrošlico sta ji izrekla sedemletni Lenart Maj in predstavnik družine Lenart, po kraju (oz. po novem že drugič mestu) jo je popeljal ovtar Marko Šebart, okoli jezera Komarnik pa ornitolog Robi Šiško.
384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov
