Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.