Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


10.12.2023

Vila Vipolže, verjetno najlepša renesančna vila v Sloveniji

Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.


03.12.2023

Grad Strmol

Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.


24.11.2023

Polhograjska graščina

Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.


19.11.2023

Radovljiška graščina postopno dozidana skozi stoletja

V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.


11.11.2023

Grad Štanjel - biser Krasa

Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.


03.11.2023

Središče mariborske gospoščine

"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.


29.10.2023

Tuštanj, grad s posebno ljubezensko zgodbo

Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.


22.10.2023

Dvorec Ravne

V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.


14.10.2023

Grad Jable - dvorec z najlepšo sobo na Slovenskem

Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.


03.10.2023

Grad Bogenšperk – Valvasor ga je imel v lasti dvajset let

Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.


29.09.2023

Gewerkenegg - rudniški grad, v katerem nikoli ni živela plemiška družina

Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.


20.09.2023

Viteška dvorana in štirje elementi - grad Brežice vabi

Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.


16.09.2023

Green Resort - Vodni park vabi v naravo

V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.


10.09.2023

Kamp Natura - tako za adrenalinske navdušence kot za romantike

Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.


01.09.2023

Štrk v Prekmurju – več kot zgolj postajališče

Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.


27.08.2023

Družinski kamp blizu Ljubljane z igriščem za nogometni golf

Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.


20.08.2023

Na obisku pri teti Leni

Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.


04.08.2023

V glamping naselju Wine Paradise Marezige očara že razgled

V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.


30.07.2023

Kamp Velenje in Šaleška jezera

Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.


21.07.2023

Kamp Bela Krajina – Podzemelj

V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.


Stran 3 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov